Edmund Burke: Razlika med redakcijama

Najbolj znan je po svoji podpori vzrokov za [[ameriška revolucija|ameriško revolucijo]] in dekriminalizaciji katolištva v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Irske, odpoklicu samovoljnega guvernerja [[Warren Hastings|Warrena Hastinga]] iz Vzhodnoindijske družbe, ter njegovih kasnejših kritik [[francoska revolucija|francoske revolucije]], zaradi slednjih je postal ena od vodilnih osebnosti znotraj svoje politične stranke, [[Vigovci|Vigov]] (Whig Party).

V devetnajstem stoletju je bil hvaljen tako s strani [[liberalizem|liberalcev]] kot [[konzervatizemkonservatizem|konzervativcevkonservativcev]], v dvajsetem pa je postal priznan kot filozofski utemeljitelj modernega konzervatizmakonservatizma.

Že zgodaj je ugotovil, da več denarja kot filozofija prinašajo pripovedne zgodbe in praktične zadeve. Med njegova najzgodnejša dela spadata razprava o estetiki ''Filozofsko preiskovanje izvora naših idej o sublimnem in lepem'' (A Philosophical Enquiry into the Origin of our Ideas of the Sublime and Beautiful, 1757), in ''Upravičenje naravnega stanja'' (A Vindication of Natural Society, 1756), satira, v kateri si je privoščil [[deizem]]. Bil je soavtor ''An Account of the European Settlements'' (1757) in začel s pisanjem skrajšane verzije angleške zgodovine, ''An Abridgement of English History'' (c.1757–62). Od leta 1758 do vsaj 1765 je bil začetnik in glavni urednik izdajanja novega seznama ''Annual Register''. Leta 1765 je postal tajnik vplivnega vigovskega politika [[Charles Watson-Wentworth, 2nd Marquess of Rockingham|markiza Rockinghama]] in bil istega leta izvoljen v spodnji dom Parlamenta (House of Commons). Tam je deloval skoraj celotnih devetindvajset let, dokler se ni upokojil poleti leta 1794. V času svojega delovanja je bil velikokrat uspešen v pregovarjanjih ter predstavil veliko odličnih govorov. Sam je tudi objavil nekaj le-teh, med njimi so najbolj znani ''On American Taxation'' (1774), ''Conciliation with America'' (1775), in ''Fox's East India Bill''' (1783). Čeprav naj bi imeli te govori predvsem praktičen vpliv na britansko politiko, so prav tako utelešali Burkove misli v trajnejši obliki. Med ne-govornišagovorniška dela spadata med drugim ''Razmišljanja o vzrokih za sedanja nezadovoljstva'' (Thoughts on the Cause of the Present Discontents, 1770) ter ''Razmišljanje o revoluciji v Franciji'' (Reflections on the Revolution in France, 1790).

Burkova aktivnost kot član parlamenta in politični pisatelj je vzbudila veliko skrbi, največ pri problemih britanskega vladanja v prekomorskih kolonijah, v Severni Ameriki, Indiji in na Irskem. Njegovo ime pa so kasnejše generacije najmočneje povezale s kritiziranjem francoske revolucije. Burke je bil veliko bolj znan kot kritik kot pa politik izvršilne oblasti, saj je zasedal pisarno le dvakrat, v letih 1782 in 1783. Njegovo politično življenje je bilo prekinjeno maja 1791, s strani nekaterih njegovih strankarskih kolegov zaradi pomembnosti revolucije. S spremembami uvedenimi v letih 1792 in 1793 je postal predvsem neodvisen komentator domače politike in mednarodnih afer v delih ''An Appeal from the New to the Old Whigs'' (1791), ''Letters on a Regicide Peace'' (1795–7), in ''A Letter to a Noble Lord'' (1796). Burke se je v zadnjih letih svojega življenja, še posebej od leta 1792 posvetil predvsem svoji rodni Irski. Ni mu uspelo, da bi našel svoje idejne naslednike, čeprav si je veliko dopisoval. Tudi v smislu političnega programa je zastopal tako načela liberalizma kot konzervatizmakonservatizma. Njegova politična stališča o katolištvu v britanski družbi in kritike kolonializma so predstavljale glavne ovira, da bi ga tako vigi kot torijci sprejeli za svojega. Je pa zato njegov vpliv močno porasel v 19. stoletju med konzervativnokonservativno politično strujo.

Bukovo najbolj znano delo je Razmišljanje o revoluciji v Franciji izšlo novembra 1790. V tem delu je močno obsodil francosko revolucijo, kar je presenetilo mnoge njegovih sodobnikov, saj se je velik del njegovih strankarskih kolegov z idejami revolucije strinjal, poleg tega je bil Burk znan po svoji podpori ameriškim kolonijam in človekovim pravicam. Veliko ljudi ga je obtožilo licemerstva, vendar je Burke svoja prepričanja branil z vso vztrajnostjo. Prepričan je bil, da bo imela revolucija za francoski narod negativne posledice, predvsem ga je motil razsvetljenski deizem. Menil je, da revolucionarji niso dovolj upoštevali razmer v državi in da bo družba, ki so jo poskušali zgraditi, propadla. Razmišljanja so pozneje postalo eno temeljnih del evropskega konzervativizmakonservativizma.

[[Kategorija:KonzervatizemKonservatizem]]