Edmund Burke: Razlika med redakcijama

Najbolj znan je po svoji podpori vzrokov za [[ameriška revolucija|ameriško revolucijo]] in katoliškihdekriminalizaciji emancipacijkatolištva v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Irske, obtožbeodpoklicu samovoljnega guvernerja [[Warren Hastings|Warrena Hastinga]] iz Vzhodnoindijske družbe, ter njegovih kasnejših pomislekovkritik o[[francoska francoskirevolucija|francoske revolucijirevolucije]], zaradi slednjih je postal ena od vodilnih osebnosti znotraj svoje politične stranke, [[Vigovci|Vigov]] (Whig Party).

V devetnajstem stoletju je bil hvaljen tako s strani [[liberalizem|liberalcev]] kot konservativcev[[konzervatizem|konzervativcev]], v dvajsetem pa je postal priznan kot filozofski ustanoviteljutemeljitelj modernega konzervatizma.

Po izvolitvi na listi stranke [[Vigi (politična stranka)|Vigovcev]]Vigovce v svojem okraju je služil kot član spodnjega doma parlamenta[[Angleški parlament|Parlamenta]] (House of Commons, v stranki Whig Party).

Burke se je rodil v Dublinu[[Dublin]]u, na Irskem, ki je bil v tistem času del Britanskega imperija, očetu Richardu (umrl leta 1761) in materi Mary Nagle (1702 – 1770). Sprva je bil učen doma, nato pa je postal gojenec na šoli v Ballitoru v Kindneyu. Po končani šoli je najprej obiskoval univerzo [[Trinity College, Dublin|Trintiy College]] v Dublinu, nato pa nadaljevalse je na Middleočetovo Templevztrajanje vvpisal Londonu, da bina študiralštudij pravoprava. Med študijem pa ga je bolj kot študiranje prava začela zanimati širša perspektiva. Svojo kariero je začel kot pisatelj in javni govornik. Poročil se je leta 1756 in dobil prvega sina leta 1758.

Že zgodaj je ugotovil, da več denarja kot filozofija prinašajo pripovedne zgodbe in praktične zadeve. Med njegova najzgodnejša dela spadata razprava o estetiki ''A Philosophical Enquiry into the Origin of our Ideas of the Sublime and Beautiful'' (1757), in ''A Vindication of Natural Society'' (1756), satira, v kateri si je privoščil [[deizem]]. Bil je soavtor ''An Account of the European Settlements'' (1757) in začel s pisanjem skrajšane verzije angleške zgodovine, ''An Abridgement of English History'' (c.1757–62). Od leta 1758 do vsaj 1765 je bil začetnik in glavni urednik izdajanja novega seznama ''Annual Register''. Leta 1765 je postal tajnik Marquisavplivnega vigovskega politika [[Charles Watson-Wentworth, 2nd Marquess of Rockingham|markiza Rockinghama]] in bil istega leta izvoljen v britanskispodnji parlamentdom Parlamenta (House of Commons). Tam je deloval skoraj celotnih devetindvajset let, dokler se ni upokojil poleti leta 1794. V času svojega delovanja je bil velikokrat uspešen v pregovarjanjih, ter predstavil veliko odličnih govorov. Sam je tudi objavil nekaj le-teh, med njimi so najbolj znani ''On American Taxation'' (1774), ''Conciliation with America'' (1775), in ''Fox's East India Bill''' (1783). Čeprav naj bi imeli te govori predvsem praktičen vpliv na Britanskobritansko politiko, so prav tako utelešali Burkove misli v trajnejši obliki. Med ne-govorniša dela spadata med drugim ''Thoughts on the Cause of the Present Discontents'' (1770) ter ''Reflections on the Revolution in France'' (1790).

Burkova aktivnost kot član parlamenta in politični pisatelj je vzbudila veliko skrbi, največ pri problemih Britanskegabritanskega vladanja v prekomorskih kolonijah prek morij, v Severni Ameriki, Indiji in na Irskem. Njegovo ime pa so kasnejše generacije najmočneje povezale s kritiziranjem francoske revolucije. Burke je bil veliko bolj znan kot kritik kot izvršilnipa politik izvršilne oblasti, saj je zasedal pisarno le dvakrat, v letih 1782 in 1783. Njegovo politično življenje je bilo prekinjeno maja 1791, s strani nekaterih njegovih strankarskih kolegov zaradi pomembnosti revolucije. S spremembami uvedenimi v letih 1792 in 1793 je postal predvsem neodvisen komentator domače politike in mednarodnih afer v ''An Appeal from the New to the Old Whigs'' (1791), Letters on a Regicide Peace (1795–7), in A Letter to a Noble Lord (1796). Burke se je v zadnjih letih svojega življenja, še posebej od leta 1792 posvetil predvsem svoji rodni Irski. Spodletel mu je poskus najti politično dinastijo, in za seboj ni zapustil nikakršne izobrazbe o parlamentarni politiki, njegov zadnji učenec, naslovnik pisma A Letter to William Elliot (1795), je umrl leta 1818. Kot je zapisal tudi Sidwick »though Burke lives, we meet with no Burkites« (čeprav Burke živi, nikjer ni nikakršnih Burkovcev) (Sidgwick 2000, 195). Poleg tega Burke ni zapustil nikakršne direktne zapuščine katerikoli politični stranki, ali kakršnikoli ideološki znamki, čeprav so ga mnogi poskušali posnemati, delno ali v celoti. Burke je umrl leta 1797 v Buckinghamshiru v Veliki Britaniji.