Dvojina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
popravki slovničnih napak |
||
Vrstica 1:
'''Dvojína''' (tudi '''duál''') je v [[slovnica|slovnici]] eno od [[slovnično število|slovničnih števil]].
Namesto dvojine se
Slovenščina je sicer eden zelo redkih jezikov, ki je
Dvojina je bila prisotna v [[praindoevropščina|indoevropskem prajeziku]] in poznali so jo številni stari indoevropski jeziki, npr. [[sanskrt]], [[avestijščina]], [[stara grščina]], in [[stara cerkvena slovanščina]]. Med [[germanski jeziki|germanskimi jeziki]] je [[gotščina]] poznala osebne zaimke in glagolske končnice za 1. in 2. osebo dvojine, [[stara angleščina]] in [[stara nordijščina]] pa zgolj osebne zaimke za 1. in 2. osebo. Med slovanskimi jeziki so dvojino danes v celoti ohranile samo še [[slovenščina]], [[hrvaščina]] ([[čakavščina]]) in obe [[Lužiška srbščina|lužiški srbščini]]. Nekateri govori zahodnega narečja [[Beloruščina|beloruščine]] ločijo le še posebne dvojinske oblike za imenovalnik in tožilnik samostalnikov ženskega spola a-jevske sklanjatve: ''adna karova'' »ena krava«, ''dźvie karovie'' »dve kravi«, ''try karovy'' »tri krave«. [[Litovščina]] ima posebne dvojinske oblike osebnih zaimkov, katerih uporaba je v standardni zvrsti fakultativna, v nekaterih narečjih pa še vedno obvezna: ''aš'' »jaz«, ''mudu'' »midva«, ''mes'' »mi«.
V številnih drugih jezikih, ki zdaj več nimajo dvojine, so se ohranile oblike, ki kažejo na njeno nekdajno navzočnost, kot na primer v [[ruščina|ruščini]], kjer je »двумя [''dvumja''] ''dvema''« v orodniku množine števnika »dva«, medtem kot je običajna končnica za orodnik množine »-ami«, kot v slovenski množini
[[Kategorija:Jezikoslovje]]
| |||