Viktorija Britanska: Razlika med redakcijama

| issue = [[Viktorija Nemška|Viktorija, nemška cesarica]]<br>[[Edvard VII. Britanski|Edvard VII.]]<br>[[Alica HessenškaHesseneška|Alica, velika vojvodinja HessenškaHesseneška]]<br>[[Alfred, vojvoda Saško-Coburško-Gotski]]<br>[[Helena Britanska|Helena, princesa Schleswig-Holsteinska]]<br>[[Luiza Argyllska|Luiza, vojvodinja Argyllska]]<br>[[Artur Connachtski|Artur, vojvoda Connachtski]]<br>[[Leopold, vojvoda Albanyski]]<br>[[Beatrika Battenberška|Beatrika, princesa Battenberška]]

| father = [[Edvard AugustAvgust HannoverskiHannovrski|Princ Edvard, vojvoda Kentski in Strathearnski]]

Princesa Viktorija Kentska se je rodila v [[Kensingtonska palača|Kensingtonski palači]] v času vladavine svojega dedka [[Jurij III. Britanski|Jurija III]]. Bila je edini otrok [[Edvard AugustAvgust HannoverskiHannovrski|princa Edvarda AugustaAvgusta]] in Viktorije Saško-Coburške, takrat vojvode in vojvodinje Kentske. Petdesetletni princ je umrl zaradi raka osem mesecev po rojstvu svoje hčerke in smo šest dni kasneje zaradi sifilisa je umrl Viktorijin dedek. Krona je tako prešla na Viktorijinega strica, [[Jurij IV. Britanski|Jurija IV]].

Viktorijina sestrična [[Šarlota AugstaAvgusta Valižanska|princesa Šarlota]], takrat naslednica svojega očeta, je umrla leta 1817, tri leta kasneje pa je umrl njen oče, katerega je nasledil njegov brat [[Viljem IV. Britanski|Viljem]]. Viljem je bil oče desetih nezakonskih otrok, vendar pa so vsi njegovi zakoniti otroci s kraljico AdelaidoAdelajdo umrli v otroštvu in tako je bila Viktorija razglasenarazglašena za njegovega morebitnega naslednika. Čeprav je imel Viljem več mlajših bratov, je bila Viktorija pred njimi v nasledstvu na prestol, ker je bil njen oče starejši od njih in zato pred njimi. Zakon takrat ni imela posebnih omejitev glede starosti monarha, a če bi Viktorija prišla na prestol kot otrok, bi v tem primeru njena mati vojvodinja Kentska upravljala z državo kot regent.

Viljem IV. je umrl star 71 zaradi srčnega napada. Osemnajstletna Viktorija je postala kraljica v zgodnjih urah 20. junija 1837 in njeno kronanje je se je odvilo 28. junija 1838. Mlada kraljica je obrnila osemnajst let manj kot mesec dni pred Viljemovo smrtjo, zato ni bilo potrebe za regenstvoregentstvo. Smrt Viljema IV. je zaznamoval konec unije Združenega kraljestva in Hannovra, saj ViktoriaViktorija kot ženska ni mogla podedovati hannovrski prestol. Hannover je taakotako podedoval njen stric, [[Ernest August I.]], ki je bil kraljičin mogoči naslednik vse do rojstva njenega prvega otroka.<ref name=Packard> Packard, Jerrold M. ; Vctoria's Daughters </ref>

Mlada kraljica se je zaljubila v Irsko. Izbrala je, da bo preživela počitnice tam, in tako je Irska postala ena izmed najbolj priljubljenih turističnih destinacijdestilacij v 19. stoletju. Njeno ljubezen do otoka je spremljala toplina, s katero so Irci pozdravili mlado kraljico. Leta 1845 je Irsko zadela velika lakota zaradi [[Irska krompirjeva lakota|slabe letine krompirja]]. Med lakoto je na Irskem umrlo kar milijon ljudi, dva milijona ljudi pa je državo zapustilo. V tem težkem položaju z Irci se je Viktorija odzvala z donacijo 2000 funtov.<ref name=Aubyn> Aubyn, Giles; Queen Victoria </ref> Otomanski sultan Abdulaziz je ponudil finančno pomoč v višini 10.000 funtov, a Viktorija je izjavila, da bo sprejela samo 1000 funtov, v zvezi z zneskom, ki jih je sama posredoval. Otomanski Sultan je še vedno s 1000 funti na skrivaj poslal tri ladje polne hrane, ki so jih je otomanski mornarji pustili na obali v bližini Dublina.<ref name=fountainmagazine>[http://www.fountainmagazine.com/articles.php?SIN=7316305e60&k=854&1347841039&show=part1 Gratitude to the Ottomans]</ref>

Viktorijin zadnji obisk Irske je potekal leta 1900, ko je prišla povzvatipozvati Irce, da se pridružijo britanski vojski in da se bojujejo v [[Druga burska vojna|drugi burski vojni]]. Nacionalistični protesti proti njenemu obisku je širil Arthur Griffith. Ustanovil je organizacijo Galska liga (Cumann na nGaedheal), da bi združil opozicijo. Pet let kasneje je Griffith uporabili stike, osnovane v času kampanje pred obiskom kraljice, da se oblikuje novo politično gibanje, Sinn Féina.

Viktorija je ugotovila, da bo nekega dne njena najstarejša hči, prav tako imenovana Viktorija, postala nemška cesarica od dneva, ko bo njen mož postal cesar. To bi pomenilo, da bo kraljico v ranku presegla hčerka - cesarica, tudi če bi dobila ta naziv šele po poroki. Viktorija se je zato odločila 1. maja 1876, po nasvetu predsednika vlade [[Benjamin Disraeli|Benjamina Disraela]], svojo dolgoletno kolonijo sprememnilaspremenila v cesarstvo in se razglasila za njegovo prvo cesarico. Po njeni smrti so Indiji vladali še štirje britanski kralji. Naziv je prenehal obstajati v času vladavine Jurija VI., ko je Indija pridoblilapridobila neodvisnost.

[[Slika:Royal Cypher of Queen Victoria.svg|thumb|100px|desno|Viktorijin pečat. Preden se je proglasila za cesarico Indije, se je podpisivalapodpisovala z ''VRI'' (''Victoria [[Kraljica|Regina]] [[Cesarica|Imperiatrix)]]]]

Viktorija je zaupala nastanek novega ministrstva toryjevcutorijevcu Robertu Peelu, vendar se je srečal s težavo, imenovano kriza spalnice (en. Bedchamber Crisis). V tem času je bilo običajno, da je kraljevsko osebje imenoval predsednik vlade imenovan na podlagi strankarske pripadnosti. Večina dvorskih dam je bilo poročenih z whigovcmi, vendar jih je Peel želel zamenjati z ženami toryjevcevtorijcev. Viktorija je odločno nasprotovala odstranitvi teh žensk iz dvora, ki jih je imela za tesne prijateljice, namesto navadne člane slavnostnih institucij. Kjer je Robert Peel menil, da ne bi mogel delovati v skladu s pravili kraljice, je odstopil in potem se je na oblast vrnil Melbourne.

Peelova uprava je bila soočena z drugim vprašanjem - zakonu o žitu. Veliko toryevcevtorijcev je nasprotovalo temu zakonu, medtem ko so ga drugi člani te stranke (t.i. "Peeliti") skupaj z večino liberalcev podpirali. Kmalu po tem, ko je bil predlog komaj sprejet, je Peel odstopil in zamenjal ga je John Russell. Čeprav je bil liberalen, niti Russell niti njegova uprava niso bili pod kraljičino voljo. Najbolj predrzen je bil zunanji minister, Lord Palmerston, ki je pogosto delal brez predhodnega posvetovanja s kabinetom, predsednikom vlade ali z njo kot kraljico. Leta 1849 se je Viktorija pritožila lordu Johnu Russellu in trdila, da Palmerston pošilja uradne pošiljke tujim voditeljem brez njene vednosti. Pritožbo je ponovila leta 1850, vendar brez uspeha. To je bilo šele leta 1851, ko je bil lord Palmerston odstavljen. Takrat je Palmerston najavil odobritev britanske vlade o državnem udaru predsednika [[Napoleon III.|Louisa-Napoleona Bonaparta]] v Franciji brez posvetovanja s predsednikom vlade.

Leta 1842 je bila Viktorija tarča atentatorjev dvakrat. 29. maja je John Francis streljal na kraljico, vendar brez uspeha. Le dan pred določeno kaznijo za Francisovo kriminalno dejanje, je še en fant, John William Bean, streljal na kraljico. Princ Albert je menil, da je te poskuse navdihnil Oxfordov napad 3. julija istega leta. Čeprav je bila Beanova puška naložena s papirjem in tobakom, je bila kazen za poskus atentata smrtna. Princ Albert pa je videl smrtno kazen za prestrogo in predlagal parlamentu, naj sprejme pravni akt, kjer bo uporaba strelnega orožja v prisotnosti kraljice ali če bebi bila kraljica nadlegovana, bi bila kazen sedem let zapora in dnevno bičanje. Bean je bil obsojen na osemnajst mesecev zapora, vendar niti on niti drugi zaporniki niso bili bičani.

*[[Alica HessenškaHesseneška|Alica Maud Marija]] (1843-1878) ∞ hessenski veliki vojvoda [[Ludvik IV. Hessenski|Ludvik IV.]]

Princ Albert je umrl 14. decembra 1861. Njegova smrt je bila hud udarec za Viktorijo, ki je za vse življenje nosila črno in žalovala za njim. Viktorija je v naslednjih štiridesetih letih naročila, naj njegova čista oblačila vsako jutro ležijo na postelji v gradu Windsor. Izognila se je pojavljanju v javnosti in v naslednjih nekaj letih je redko obiskala London. Svojega sina, indiskretneganediskretnega in lahkomiselnega mladeniča, je krivila za Albertovo smrt. Viktorijina izoliranost je bistveno zmanjšala priljubljenost monarhije in spodbudila republikansko gibanje. Čeprav je opravljala svoje dolžnosti, Viktorija ni več aktivno sodelovala v vladi. V času njene odsotnosti je nastal eden izmed najpomembnejših delov zakonodaje devetnajstega stoletja, zakon o reformi. Lord Palmerston je odločno nasprotoval volilnemu sistemu, ker pa se je njegova uprava končala z njegovo smrtjo leta 1865, je bil sprejet zakon med časom lorda Derbyja.

Viktorija je 22. septembra 1896 zamenjala svojega deda na mestu najdaljšega vladajočega britanskega monarha. Kraljica je odredila, da se vse uradne proslave odložijo do leta 1897 oziroma do njenega diamantnega jubileja. Joseph Chamberlain, kolonialni sekretar, je predlagal, da se jubilej proglasi kot festival britanskega imperija in da so na praznovanje povabljeni vodje vseh kolonij. V praznovanje diamantnega jubilejasojubileja so bili vključeni vojaki iz vseh britanskih kolonij njenega ozemlja, skupaj z vojaki, ki so jih v čast cesarici poslali indijske maharadže. Diamantni jubilej je zaznamoval velik izliv spoštovanja sedemdesetletni kraljici.

Viktorijino vladavanjevladanje je zaznamovala postopna vzpostavitev sodobne ustavne monarhije in monarhu je bila dodeljena vloga varuha nacionalne varnosti. Niz zakonodajnih reform je spodnji dom parlamenta naredil veliko bolj vpliven in vloga monarha je postala simbolna. Po Viktorijini vladavini je imel vladar, po Walterju Bagehotu, ''"pravico, da se posvetuje, svetuje in opozori"''.

Kot je Viktorijina vladavina postajala bolj simbolična kot politična, je bila posebna pozornost namenjena ohranjanju moralnih in družinskih vrednot za razliko od seksualnih, finančnih in osebnih škandalov, ki so bili povezanaipovezani s prejšnjimi člani dinastije Hannover in imeli škodljive učinke na monarhijo. Viktorijina vladavina je v Veliki Britaniji ustanovilsustanovila koncept "''družinske monarhije''", s katerimi se je lahko bliskovito naraščujočenaraščajoče meščanstvo lahko identificiralo.

Na mednarodni ravni je Viktorija ostala pomembna in ugledna figura, ne samo kot utelešenje cesarskega vpliva Britanije v svojih kolonijah, ampak tudi zaradi družinskih vezi s številnih evropskimi kraljevskimi in cesarskimi družinami. Osem od njenih devetih otrok so s poroko prišli v mnoge evropske svoridvori, s čim je Viktorija dobila nekaj nadzora nad drugimi državami. Viktorija je tudi poskrbela za svojo najmlajšo hčerko, Luizo, da se je poročila s škotsko vojvodo in se tako približala Škotom. Zanimivo je dejstvo, da so bili trije glavni vladarji vojskujočih se držav v času prve svetovne vojne bodisi Viktorijini vnuki ali pa poročeni z njenimi vnukinjami.

Poleg določenega britanskega vpliva so Viktorijini otroci na evropske dvore prinesli dedno bolezen - [[hemofilija|hemofilijo]]. Viktorija je bila v kraljevi družini prvi znani nosilec te bolezni, vendar tega ni mogoče določiti z gotovostjo kako in od koga je podedovala. Možno je, da je bolezen nastala zaradi nekaterih genetskih mutacij, saj je bil njen oče star petinpetdeset let, ko se je rodila Viktorija. ŠppekulacijeŠpekulacije so pravile, da je vojvoda Kentski ni bil Viktorijin biološki oče, ampak je bila ona hči vojvodovega osebnega tajnika. Hemofilije ni podedovala ne od očeta in očetovega dela družine, vendar je še vedno verjetno, da je hemofilijo podedovala od matere, čeprav ni podatkov o hemofiliji v njeni družini. Viktorija je bolezen prenesla na enega od njegovih sinov, Leopolda, in svoji hčeri, Alico in Beatriko, ki sta jo prenesli na svoje sinove. Najbolj znana žrtev hemofilije med Viktorijinimi potomci je bil njen pravnuk, [[Aleksej Nikolajevič Ruski|carjevič Aleksej]].

Viktorija je doživela nepopularnosti in mraz naroda v prvih letih vdovstva, ampak je v 1880. letih znova postala zelo priljubljena vladarica. Leta 2002 je BBC izvedla raziskavo, v kateri so ljudje dali Viktorijo na osemnajsto mesto med najpomembnejšimi in najbolj priljubljeniimipriljubljenimi Britanci.

|2= 2. [[Edvard AugustAvgust HannoverskiHannovrski|Princ Edvard, vojvoda Kentski in Strathearnski]]

|10= 10. Vojvoda Karel Ludvik Friderik of Mecklenburški-Strelitcki, knez Mirowski

|22= 22. Ernest Friderik I., vojvdavojvoda Saško-Hildburghausenski

|26= 26. Ferdinand Albert II., vojvoda BrunswiškaBrunswiško-WolfenbüttelskaWolfenbüttelski

|30= 30. George AugustAvgust, grof Erbachska-Schönberška