Kralj Artur: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
lektoriranje |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 8:
Najstarejši prepis dela ''Historia Britonum'' (Zgodovina Britov) je iz okoli leta 1000 in ni dovolj verodostojen. Nenij piše, da se je v Britaniji v prvi polovici 6. stoletja po odhodu [[Rimljani|Rimljanov]] živelo mirno in brez vojn.
Na splošno so viri zgodovinskih podatkov o Arturju nejasni, vendar se vsi strinjajo, da je ob koncu 5. stoletja na ozemlju današnjega [[Wales]]a in [[Anglija|Anglije]], v tedanjem britskem kraljestvu Powys, živel vojaški vodja, ki je združil britska kraljestva v boju proti prihajajočim [[Angli|Anglom]] in [[Sasi|Sasom]] (vsi viri govorijo, da Artur ni bil kralj, ampak "Dux bellorum" – vojaški vodja). Artur verjetno ni bilo njegovo pravo ime, ampak psevdonim, ki je simboliziral združevanje Britov, ki so obdržali stare keltske običaje, in tistih Britov, ki so se v času vladavine Rimljanov romanizirali in sprejeli [[krščanstvo]]. Ti dve skupini sta bili namreč v sporu v obdobju začetka vdorov Anglov in Sasov in jih je bilo treba združiti. Artur naj bi prevzel ta psevdonim, skovan iz britske in latinske besede za medveda – Arturjev simbol – ''arth'' in ''ursus'' – iz česar je nastalo ime ''Arthursus'' – tj. ''Arthur'' oziroma Artur.
Po 12 sijajnih zmagah proti osvajalcem je Artur morda postal žrtev istih sporov med kraljestvi, zaradi katerih je prišel na položaj voditelja – bitka pri Camlannu, v kateri je umrl, je bila menda bitka dveh britskih kraljestev (v kroniki ''Annales Cambriae'', ki je nastala konec 10. stoletja). Ne dolgo po njegovi smrti so Angli in Sasi nadaljevali osvajanje Britanskega otoka in samo 50 let po njegovi smrti zadnje Brite potisnili v oddaljene hribe Walesa in [[Cornwall]]a, kjer so se stari keltski običaji ohranili do današnjih dni .
Leta 1191 so v kraju [[Glastonbury]] menda našli posmrtne ostanke kralja Arturja in kraljice
== Legenda o Arturju ==
Ne glede na zgodovinska dejstva, ki govorijo o resničnem obstoju britskega vodje v 5. stoletju, se deli mita o Arturju pojavijo šele s prihodom viteštva v srednjem veku. Pisne dele namreč najdemo šele konec 11. stoletja kot odgovor na duhovna iskanja ljudi, ki so živeli v tedanji Evropi.
Legenda o kralju Arturju je bila prvič zapisana v delu ''Historia Regum Britanniae'' (Zgodovina britanskih kraljev) okoli leta 1139. Artur se omenja tudi v delih Bruta okoli leta 1200, Layamona, potem v ''Le Morte d'Arthur'' Thomasa Maloryja (15. stoletje), a najbolj znan biograf kralja Arturja je Geoffrey Monmouthski (''Zgodovina britanskih kraljev''). Omenjajo se tudi dela Roberta de Borona: ''Joseph d'Arimathe'' (
Liki v legendah o kralju Arturju niso vedno v enakih odnosih, ampak so različno povezani v raznih verzijah zgodbe.
Njegov meč ekskalibur in zgodba o meču v kamnu sta splošno znana. Artur je kot mladenič izpulil [[meč]] iz kamna. Legenda pravi, da je tisti, ki bo izvlekel meč, sin Utherja Pendragona, in Artur postane kralj. Okrogla miza, za katero sedijo Arturjevi vitezi okrogle mize in dvorec Camelot so prav tako sestavni del v zgodbah o kralju Arturju. Posebej je treba omeniti iskanje [[Sveti gral|svetega grala]]. Gral, mistični predmet, lahko najde samo vitez čistega srca. S tem so v srednjem veku razlagali, kakšne lastnosti mora imeti idealen vitez.
|