Vojna dveh rož: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Rihard III.: dodnao |
|||
Vrstica 129:
Riharda III. so smatrali za enega najboljših vojaških poveljnikov na strani Yorka in so ga zato lažje sprejeli.
== Henrik Tudor ==
[[Slika:Henry_Seven_England.jpg|180px|thumb|Henrik Tudor]]
[[Slika:TudorRose.png|thumb|127px|Tudorska roža]]
Lancastrski podporniki so vse svoje upe polagali v [[Henrik VII. Angleški|Henrika Tudorja]], katerega oče Edmund Tudor je bil nezakonski polbrat Henrika VI., in je izhajal iz valižanske družine Tudor iz Penmynydda. Edmund Tudor je bil poročen s Henrikovo materjo Margareto Beaufort, naslednico stranske veje klana Lancaster, ki je porekla od Johna Gaunta, drugega sina Edvarda III.
Novi vodja družine Lancaster, Henrik Tudor se je, da bi ogrozil Riharda III., obrnil na pomoč k Francu II., vojvodi Bretanje, ki mu je pomagal v prvem, neuspešnem poskusu invazije na Anglijo, v kateri se je Rihard III. Henrika ubranil. Henrik Tudor je znova poskušal v avgustu 1485.
Z vojsko okoli 5.000 vojakov se je izkrcal na angleška tla. S pomočjo sil klana Lancaster v Angliji, je 22. avgusta 1485 v bitki pri Bosworthu porazil in ubil Riharda III., ki so ga v ključnem trenutku izdali zavezniki. S to bitko je bila poražena družina York. <ref>[http://www.britannica.com/EBchecked/topic/509963/Wars-of-the-Roses Wars of the Roses - Britannica Online]</ref>
Henrik Tudor se je okronal za kralja Anglije z imenom Henrik VII. Hitro je ojačal svoj položaj leta 1486 s poroko s hčerko Edvarda IV., Elizabeto Yorkško (ne glede na to da so bili z odlokom parlamenta v času Riharda III. vsi otroci Edvarda IV. Proglašeni za nezakonske), s čemer je pridobil na svojo stran mnoge pripadnike klana York ali jim je vsaj zgladil ostrino borbenosti. S tem je simbolično ponovno združil dve kraljevski rodbini, in obe roži združil v novo Tudorsko rožo rdeče in bele barve. Številni zgodovinarji smatrajo prihod Henrika VII. na oblast za konec vojne dveh rož, za druge pa je konec teh vojn bitka pri Stokeu leta 1487, v kateri je Henrik VII. porazil Lamberta Simnela, samozvanega pretendenta na angleški prestol, ki je svojo zahtevo podkrepil s trditvijo, da je on vnuk grofa Warwicka. Načrt je bil razkrinkan že na začetku, ker je mladi grof bil živ kot Henrikov jetnik. Po tem ko je bil Simnel poražen, ga je Henrik pomilostil in poslal na delo v dvorno kuhinjo. Še en manjši upor je ogrozil Henrika in to Perkin Warbeck, ki se je leta 1491 izdajal za Riharda, mlajšega sina Edvarda IV. in enega od "Princev iz stolpa". Njega je leta 1499 Henrik ujel in ga dal ubiti. <ref>[http://www.history.com/this-day-in-history/the-war-of-the-roses The War of the Roses - History.com]</ref> <ref>[http://www.britannica.com/EBchecked/topic/509963/Wars-of-the-Roses Wars of the Roses - Britannica Online]</ref>
Konec vojne dveh rož je prinesel končno in nepovratno padec rodbine Plantagenet iz zgodovine ter do nastopa nove rodbine Tudor, ki bo dinastično zaznamovala naslednje obdobje angleške zgodovine. Vojna je imela katastrofalne posledice za tedaj že zmanjšan vpliv Anglije v Franciji, ker so bile ozemeljske izgube tako velike, da je v angleških rokah ostal le še Calais z okolico.
Henrik VII. je v času svoje vladavine ostro kaznoval vse težnje visokega plemstva in zelo uspešno zmanjševal njihovo oskrbo in oboroževanje, onemogočal jačanje privatne plemiške vojske vazalov, ki so v največji meri generirale spopade v času vojne dveh rož. Uvedel je čvrst sistem reševanja medsebojnih plemiških sporov z avtoriteto vladarja in njegovih odlokov.
== Posledice ==
Vojna dveh rož je pustila težke in travmatične posledice v angleški družbi, kar je omogočilo Henriku VII.. da v miru zatre nove pojave uporov in zagotovi tako zaželjen mir. Posledice vojne so bile manjše med trgovci in drugimi, ki so živeli od svojega dela, saj so se bitke odvijale v glavnem v manj naseljenih delih države, to pa iz razloga, ker bi obe strani sicer bolj škodovale sami sebi in imele kaj izgubiti.
Vojna dveh rož je povzročila številne žrtve med plemstvom, zato je bil to tudi čas velikih družbenih sprememb v fevdalni Angliji. To obdobje je oslabilo vpliv Anglije na kontinentalni del Evrope, oslabil je moč in vpliv plemstva in ojačal druge dele družbe kot na primer vse močnejši trgovski sektor.
To predstavlja tudi konec srednjeveškega obdobja v Angliji in začetek novega veka in [[renesansa|renesanse]].
== Glej tudi ==
| |||