Vojna dveh rož: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dodano iz hr wiki |
|||
Vrstica 77:
Rihard Yorkški, skupaj z lordom Salisburyjem je zapustil London ob koncu leta 1460, da bi utrdil svoj položaj proti lancastrskim silam na severu, in se ustalil blizu mesta [[York, Anglija|York]]. Rihard je vodil obrambo poleg dvorca Sandal blizu Wakefielda na Božić 1460. Čeprav je bila lancastrska vojska dvakrat večja, je Rihard 30. decembra 1460 ukazal napad. Njegova vojska je bila v bitki poražena. Ta bitka je bila kasneje imenovana Bitka pri Wakefieldu. Rihard, Salisbury in mlajši Rihardov 17-letni sin so v bitki umrli. Margareta je ukazala glave vseh treh natakniti na vhodu v York.
== Edvard IV. ==
[[Slika:Edward4.jpg|thumb|Edvard IV. Angleški]]
Zakon o soglasju in dogodki pri Wakefieldu so 18-letnega Rihardovega sina Edvarda, grofa Marcie, naredila za vojvodo Yorka in prestolonaslednika. Salisburya je nasledil grof Warwicka kot največji posestnik v Angliji.
Margareta je po teh dogodkih odpotovala na [[Škotska|Škotsko]] na pogovore o možnosti škotske pomoči. Marija, Škotska kraljica, je pristala na vojaško pomoč Margareti pod pogojem določenih ozemeljskih koncesij in poroke njene hčerke za Edvarda. Margareta je pristala na te pogoje.
Edvard Yorkški je medtem prišel s svojo vojsko iz [[Wales]]a in porazil vojsko Lancastrov v bitki pri Mortimer’s Crossu v Herefordshireu. Margareta je s svojo vojsko korakala na jug in spotoma plenila in pustošila državo. V Londonu grof Warwicka ni uspel zbrati vojsko za spopad z Margareto, in se ji brez Edvarda ni mogel zoperstaviti v bližini Londona v drugi bitki pri St. Albansu. Margareta je v tej bitki gladko in odločilno zmagala nad silami Yorka. Te so pobegnile in zapustile London in za seboj pustile tudi ujetega kralja Henrika VI., ki so ga našli pod enim drevesom.
Kot so sile Lancastra napredovale proti jugu, je v Londonu rastel strah pred opustošenjem. Prebivalci Londona so zaprli mestne vhode in zavrnili Margaretini vojski dostavo hrane, zato je ta opustošila okoliške kraje Hertfordshirea in Middlesexa.
Med tem je [[Edvard IV. Angleški|Edvard Yorkški]] napredoval proti Londonu iz zahoda, kjer je združil sile s poraženim grofom Warwicka, kar je sovpadalo z Margaretinim odhodom proti Dunstableu. To je omogočilo Edvardu in grofu Warwicka da z vojsko vkorakajo v London, kjer so jih navdušeno pričakali in oskrbeli.
Po smrti njegovega očeta Riharda in mlajšega brata v bitki pri Wakefieldu in po prihodu v London, so se Edvardovi apetiti povečali in je za sebe začel zahtevati angleško krono. Edvard je potreboval neko avtoriteto, ki bi potrdila njegove zahteve, zato je londonski škof zahteval od prebivalcev Londona mnenje o tem, na kar so ti odgovorili z vzkliki "Kralj Edvard!". To je hitro potrdil tudi parlament, in Edvard je bil neuradno okronan v hitro pripravljeni ceremoniji v [[Westminstrska opatija|Westminstrski opatiji]]. Osnovni argument parlamenta za potrditev Edvarda za kralja je bil, da se je Margareta uprla proti zakonitemu nasledniku krone, pokojnega Riharda Yorkškega in s tem prekršila Zakon o soglasju. Vendar je situacija na terenu Edvarda opozarjala, da bo svoje kronanje moral potrditi na bojnem polju.
Edvard in grof Warwicka sta odšla na sever z veliko vojsko in se pri Towtonu srečala s prav tako impresivno veliko lancastersko vojsko, ki jo je vodila kraljica Margareta. Bitka pri Towtonu blizu Yorka je bila do tedaj največja bitka Vojne dveh rož. Ocenjuje se, da je v bitki sodelovalo 40.000 – 80.000 ljudi in je v enem dnevu (koliko je bitka trajala) umrlo preko 20.000 ljudi. Zmagal je Edvard in njegova vojska. Vojska Lancastra je bila zdesetkana in večina vojskovodij ubita. Henrik VI. in njegova žena Margareta, ki sta bila v času bitke v Yorku, sta pobegnila na sever. Večina lancastrskih plemičev je prisegla zvestobo Edvardu. Po bitki je Edvard odšel v York, kjer so še vedno visele odsekane glave njegovega očeta in brata in jih zamenjal z glavami lancastrskih vodij.<ref>[http://www.history.com/this-day-in-history/the-war-of-the-roses The War of the Roses - History.com]</ref>
== Beg Henrika VI. in vladavina Edvarda IV. ==
Henrik in Margareta sta pobegnila proti Škotski, kjer so ju spreli na dvoru Jakoba III., od koder sta neuspešno poskušala napad na Carlislea kasneje istega leta.
Uradno kronanje Edvarda IV. je bilo v mesecu juniju 1461 in je nato vladal v relativnem miru naslednjih deset let.
Leta 1464 so nastali prvi upori lancasterskih plemičev. Da bi jih zatrl je Edvard IV. moral zbrati znatne moči. Najhujši spopadi so bili bitka pri Hedgeley Mooru 25. aprila in pri Hexhamu 15. maja ko je Edvard zmagal. Oba neuspešna upora je vodil Johna Nevillea, prvi markiz Montagua, sicer brat velikega Edvardovega zaveznika, grofa Warwicka. Leta 1465 je na severu Edvard IV. uspel ujeti Henrika VI. ter ga zaprl v Londonski Tower.
Obdobje od 1467 do 1470 je bilo v znamenju ohladitve odnosov in političnega spora med Edvardom in njegovim mentorjem ter velikim dotedanjim zaveznikom, Rihardom Nevilleom, grofom Warwicka, imenovan "Kingmaker". Bilo je več vzrokov za to, eden je bil ker se je Edvard leta 1464 tajno, (proti grofovemu nasvetu in želji da oženi pripadnico francoske kraljevske družine zaradi zavezništva s Francijo), poročil z vdovo Elizabeth Woodville, ter omogočil sorodnikom svoje nove žene velik vpliv na oblast, celo jim dal prednost na dvoru pred Warwickom. Drugi vzrok je bilo Edvardovo zavezništvo z [[Burgundija|Burgundijo]] in ne s Francijo ter Edvardovo nasprotovanje da omogoči poroko med hčerami grofa Warwicka Edvardovovimi brati. Tudi Edvardova popularnost se je v em času manjšala zaradi uvedbe višjih davkov in korupcije ter nespoštovanja zakonov.
[[Slika:Middleham Castle.JPG|levo|thumb|180px|Dvorec Middleham]]
Leta 1469 se je grof Warwicka zarotil proti Edvardu in zaveznika našel v Edvardovem ljubosumnem bratu Georgeu. Zbrala sta vojsko nezadovoljnežev, ki je Edvarda IV. porazila v bitki pri Edgecote Mooru. Edvard je bil ujet in zaprt v dvorcu Middleham v Yorkshireu. Grof Warwicka je ukazal ubiti kraljičinega očeta Riharda Woodville, prvega grofa Riversa. Po tem je prisilil Edvarda da skliče parlament v Yorku na katerem naj bi bil Edvard razglašen za nezakonitega kralja, krono pa bi prevzel Edvardov brat George, vojvoda Clarencea. Edvard IV. je medtem uspel prepričati na lojalnost svojega brata Riharda, vojvodo Gloucestera in veliko večino plemičev. [[Rihard III. Angleški|Rihard]] je zbral vojsko, porazil grofa Warwicka v bitki pri Losecote Fieldu 12. marca 1470 in na čelu vojske osvobodil Edvarda iz ujetništva.
== Povratek Henrika VI. na oblast ==
Grof Warwicka in Edvardov brat George, vojvoda Clarencea sta bila proglašena za izdajalca in sta pobegnila v Francijo. Leta 1470 je Henrikova žena Margareta izvajala pritisk na francoskega kralja [[Ludvik XI. Francoski|Ludvika XI.]] da ji pomaga izvršiti invazijo na Anglijo in povrniti Henrika VI. na prestol.
Ludvik XI. je predlagal zvezo med tedaj največjima sovražnikoma, grofom Warwicka in Margareto, in na koncu pristali. Rezultat dogovora je bila vključitev Francije v spopad in invazija na Anglijo jeseni 1470.
Edvard IV. ni bil pripravljen na tako invazijo in je bil prisiljen pobegniti ko so ga izdali glavni zavezniki ter podprli grofa Warwicka. Edvard IV. in njegov brat Rihard, vojvoda Gloucestera, sta pobegnila na Nizozemsko, potem pa v Burgundijo. Henrik VI. se je kot osvoboditelj sprehodil po ulicah Londona in v oktobru 1470 ponovno zasedel prestol. Edvard IV. in Rihard sta bila proglašena za izdajalca.
== Povratek Edvarda IV. ==
[[Slika:Battle tewkesbury.JPG|levo|thumb|180px|Bitka pri Tewkesburyju]]
Uspeh grofa Warwicka je bil kratkotrajen. Francoskemu kralju Ludviku XI. je namreč predlagal skupni napad na Burgundijo, kjer je bil Edvard IV. Vendar se je Karel Burgundski, ki je bil Edvardov svak in njegov gostitelj, izkrcal z Edvardom v Angliji in v bitci pri Barnetu 14. aprila 1471 porazil grofa Warwicka in preostale lancastrske sile razgnal v bitki pri Tewkesburyju, 4. maja 1471, v kateri je umrl tudi Henrikov sin Edvard, lancastrski prestolonaslednik. Edvard IV. je dal ubiti Henrika VI. (21. maja 1471)
Tako se je s povratkom na oblast Edvarda IV. leta 1471končala ena faza državljanske vojne. Mir je bil obnovljen, a so se politični in dinastični spori ponovno razplamteli, k je umrl leta 1483.
== Glej tudi ==
| |||