Vojna dveh rož: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Ljuba brank je premaknil(-a) stran Vojna med belo in rdečo rožo na Vojna dveh rož: najbolj razširjen naslov |
dodano iz hr wiki |
||
Vrstica 21:
}}
'''Vojna
Naziv je prišel v splošno uporabo v 16. stoletju na osnovi scene iz [[Shakespeare]]ove (1564-1616) drame ''Henrik VI.'', kjer nasprotne strani v drami izberejo različno obarvane vrtnice. Čeprav so vrtnice v vojni občasno uporabljali kot simbol, je večina udeležencev uporabljala grbe svojih fevdalcev.
V vojni dveh rož je sodelovalo plemstvo in vojska njihovih vazalov. Biti podpornik ene od sprtih rodbin je pomenilo biti odvisen glede porok ali rodbinskih zvez med družinami, ki so jim bili obljubljeni fevdalni naslovi in dodeljena posestva. Tako je vodja rodbine Lancaster nekaj časa nosil naziv grofa Richmonda, vodja rodbine York pa naziv grofa Cambridgea. Rodbina Lancaster je večino zaveznikov našla na severu in zahodu dežele, York pa je imel podporo v glavnem na jugu in vzhodu.
== Vzroki spora ==
Vzroki spora so bili rivalstvo med dvema vejama rodbine [[Plantagenet]], dvema dinastičnima rodbinama Lancaster in York, ki se je začelo s padcem angleškega kralja [[Rihard II. Angleški|Riharda II.]], ki ga je z oblasti zrušil njegov bratranec [[Henrik IV. Angleški|Henry Bolingbroke]], vojvoda Lancaster, leta 1399, in ki je bil vnuk [[Edvard III. Angleški|Edvarda III.]] po njegovem tretjem sinu Johnu Gaunta. Ker bi krono Edvarda III. po vrstnem redu prvenstva moral naslediti drugi sin Lionel, vojvoda Clarence, so v rodbini York smatrali da na tej osnovi, rodbini York pripada močnejša pravica na angleški prestol. Po mnenju družine York je bila pravica Henryja Bolingbrokea (kasneje kralja Henrika IV.) na angleški prestol na zelo trhlih temeljih. Vladavino Lancastrov so podporniki Yorkov trpeli vse dokler na oblast ni prišel izrazito nepopularen in duševno bolan kralj [[Henrik VI. Angleški|Henrik VI.]] Že v vsem tem času je bilo več uporov, ki so bili zatrti, in v katerih so Yorkisti poudarjali svoje pravice na krono.<ref>[http://www.britannica.com/EBchecked/topic/509963/Wars-of-the-Roses Wars of the Roses - Britannica Online]</ref>
[[Slika:Henry4.JPG|thumb|180px|Henrik IV.]]
[[Slika:Henry V of England.jpg|thumb|180px|levo|Henrik V.]]
== Začetki sporov ==
Ko je leta 1413 umrl kralj Henrik IV., ga je nasledil njegov sin in naslednik Henrik V., ki je bil velik vojak in je dosegel velike vojaške uspehe proti Francozom v [[stoletna vojna|stoletni vojni]], ki so ga naredili popularnega, kar mu je omogočilo utrditi položaj Lancastrov glede na rodbino York.
Henrik V. je vladal le kratek čas, leta 1422 ga je nasledil duševno bolan in nesposoben sin Henrik VI., ki je bil obkrožen z nepriljubljenimi regenti in svetovalci. Najbolj znan med njimi je bil Edmund Beaufort, drugi vojvoda Somerseta in William de la Pole, prvi vojvoda Suffolka, ki je bil obdolžen za slabo vodenje vojnih operacij proti Franciji v stoletni vojni.<ref>[http://www.britannica.com/EBchecked/topic/509963/Wars-of-the-Roses Wars of the Roses - Britannica Online]</ref>
[[Slika:HenryVIofEngland.JPG|thumb|180px|Henrik VI., kralj Anglije in Francije]]
V času vladavine Henrika VI. so bila vsa prej pridobljena ozemlja in angleške zmage v Franciji (iz časa Henrika V.) izgubljene. Henrik VI. je bil slab in neučinkovit kralj. Bolehal je tudi za duševno boleznijo, ki jo je verjetno nasledil od deda Karla VI., kralja Francije. Ker so pripadniki rodbine York smatrali da je Henrik VI. nesposoben za vladarja, so začeli postavljati vprašanje njegove legitimnosti in zahtevali svojo pravico do krone na osnovi porekla po Lionelu Clarenceu, drugem sinu kralja Edvarda III. Plantageneta.
Nesporazumi na dvoru so se odražali v celi državi, kjer se je jačala moč plemstva, plemenitaške družine so se spopadale zaradi privatnih zadev, pri čemer so določene kazale vse manj spoštovanja do dvora in kralja. To obdobje je znano po mnogih osebnih vojnah med rodbinami, kar je imelo za posledico anarhijo v državi in končno uporu proti Henriku VI. V te spore so bili vključeni tudi vojaki poražene angleške vojske v Franciji.
Rastoče družbeno nezadovoljstvo, jemanje hrane prebivalstvu s strani plemičev s privatnimi vojskami ter korupcija na Henrikovem dvoru so ustvarili pravo klimo za začetek državljanske vojne.
Leta 1453 je Henrik trpel za več izpadi duševne bolezni, zato je bil imenovan Regentski svet na čelu z močnim in popularnim Rihardom Plantagenetom, vojvodom Yorka kot lordom protektorjem. Rihard je hitro onemogočil Lancastre na dvoru. Ko si je Henrik leta 1455 opomogel, je Riharda, po nasvetu žene Margarete Anjou, iz dvora izgnal.
== Oboroženi spopadi ==
Ker je bil Henrik VI. neučinkovit in slab vodja, je močna, energična in agresivna kraljica Margareta Anjou postala dejanski vodja lancastrskega klana. Margareta je zgradila zvezo proti Riharda Yorkškega, ki se je bil prisiljen zoperstaviti, kar je leta 1455 pripeljalo do prve bitke v ''vojni dveh rož'', prve bitke pri St. Albansu, ki predstavlja začetek glavnega obdobja oboroženega spopada v med letoma 1455 in 1489.
[[Slika:Stalbans-tower.jpg|lijevo|thumb|180px|St. Albans]]
Rihard, vojvoda Yorkški, je vodil majhno vojsko proti Londonu in se s Henrikovimi vojaki srečal pri St. Albansu, severno od Londona. 22. maja 1455 se je odvijala relativno majhna prva bitka, a je bila prvi odkrit spopad v državljanski vojni. Rihardov cilj je bil pregnati "slabe Henrikove svetovalce". Rezultat je bil lancastrski poraz. Nekaj pomembnih lancastrskih vodij je umrlo, rodbina York in njihovi zavezniki pa povrnili svoj vpliv. Nekaj časa je bil vtis, da sta obe sprti strani šokirani nad bitko, ki se je odvila in storili vse, da bi se pomirile nastale politične razlike.
V trenukih, ko je Henrik utrpel drugi napad svoje duševne bolezni, so Yorkisti ponovno imenovali lorda protektorja, Margareto pa potisnili na stran, da je skrbela za svojega moža. Po prvi bitki pri St. Albansu je imel kompromis med sprtima stranema določen uspeh, a Yorkisti so do Henrikovega izboljšanja imeli dominantno vlogo v ''regentskem svetu''.<ref>[http://www.history.com/this-day-in-history/the-war-of-the-roses The War of the Roses - History.com]</ref>
Vendar so se problemi ponovno pojavili, še posebej nerazčiščeno vprašanje kdo bo nasledil Henrika na prestolu: Rihard, vojvoda Yorkški ali Henrikov sin Edvard. Margareta je zavračala vsako rešitev, ki bi njenemu sinu odvzela pravico na nasledstvo. Samo vojna premoč rodbine York je vzdrževala status quo na dvoru. Gospodarske težave in slab položaj na zunanjepolitičnem področju so naredili svoje. Kralj in kraljica, da bi zaščitila svoj položaj, sta prvič v angleški zgodovini uvedla novačenje v vojsko. V tem času je yorkistu Rihardu Nevilleu, grofu Warwicka (kasnije imenovanem "Kingmaker") rasla popularnost v Londonu, posebej pri močno rastočem trgovskem sloju.
[[Slika:Ludlow Castle gatehouse.jpg|levo|thumb|180px|Dvorec Ludlow]]
Sovražnost se je nadaljevala 23. septembra 1459 v bitki pri Blore Heath v Staffordshireu, ko velika lancastrska vojska ni uspela preprečiti Yorkistom, ki jih je vodil lord Salisburya, da se združijo z drugimi silami Yorka v dvorcu Ludlow.
Dvajset dni pozneje se je odvila naslednja bitka pri Ludford Bridgu, v kateri so sile Lancastrov zmagale. Rihard Yorkški, Salisbury in grof Warwicka so morali pobegniti proti [[Calais]]u. Rodbina Lancaster je prevzela kontrolo, a Yorkisti so med letoma 1459 in 1460 začeli serijo napadov iz smeri Calaisa na angleško obalo in pri tem izzivali kaos in nered.
Leta 1460 so Rihard Yorkški, Salisbury in Warwick izvedli invazijo na Anglijo in hitro našli zaveznike v [[Kent (grofija)|Kent]]u in [[London]]u, kjer so tudi prej že imeli široko podporo. Podpiral jih je tudi papežev odposlanik. Tako ohrabreni in vojaško okrepljeni so korakali na sever. Henrik VI. je vodil vojsko na jug, Margareta s sinom princem Edvardom pa je ostala na severu. Bitka pri Northamptonu se je odvila 10. julija 1460 in poraz je bil katastrofa za rodbino Lancaster. Vojska Yorkistov, ki jo je vodil grof Warwicka, je zaradi izdaje v lancastrskih vrstah, močno porazila vojsko Lancastrov, pri čemer je bil ujet kralj Henrik VI. in zaprt v [[Tower of London|londonski Tower]].
== Zakon o soglasju ==
Ohrabreni s tem velikim vojaškim uspehom, so Yorkisti zahtevali svojo pravico do prestola. Vojska Yorkistov je vkorakala v London na čelu z Rihardom Yorkškim v paradi, ki je priličila vladarju. Parlament se je sestal in Rihard je zahteval svojo pravico. Njegova največja zaveznika lorda Warwick in Salisbury se nista strinjala z njegovo zahtevo parlamentu. V tem trenutku nista imela namero odstavili Henrika ampak samo njegove vplivne svetovalce iz klana Lancaster.
Naslednji dan je Rihard kod dokaz svoje pravice prikazal natančno rodoslovje svoje rodbine, ki kaže na poreklo od Lionela Clarencea, drugega sina Edvarda III. Parlament je pristal da bo proučil njegovo zahtevo, a je izglasoval da Henrik VI. mora ostati kralj. Kompromis je bil dosežen v oktobru 1460 z Zakonom o soglasju (Act of Accord), ki je predpisal, da bo po Henrikovi smrti Rihard Yorkški nasledil krono in je odvzel pravo nasledstva Henrikovemu sinu Edvardu. Rihard je sprejel ta kompromis. Dobil je to kar je zahteval, še posebej je bilo važno, da je v času Henrikovega življenja dobil položaj Zaščitnika kraljestva (''Protector of the Realm''), kar mu je dalo moč upravljanja v Henrikovem imenu. Henrikova žena Margareta je bila s sinom Edvardom izgnana iz Londona. ''Zakon o soglasju'' je bil nesprejemljiv za Lancastre, ki so se zbrali okoli Margarete in na severu Anglije zbirali veliko vojsko.
[[Slika:SandalCastle pugneys emley.JPG|levo|thumb|180px|Ruševine dvorca Sandal]]
Rihard Yorkški, skupaj z lordom Salisburyjem je zapustil London ob koncu leta 1460, da bi utrdil svoj položaj proti lancastrskim silam na severu, in se ustalil blizu mesta [[York, Anglija|York]]. Rihard je vodil obrambo poleg dvorca Sandal blizu Wakefielda na Božić 1460. Čeprav je bila lancastrska vojska dvakrat večja, je Rihard 30. decembra 1460 ukazal napad. Njegova vojska je bila v bitki poražena. Ta bitka je bila kasneje imenovana Bitka pri Wakefieldu. Rihard, Salisbury in mlajši Rihardov 17-letni sin so v bitki umrli. Margareta je ukazala glave vseh treh natakniti na vhodu v York.
== Glej tudi ==
| |||