Vladimir Vauhnik: Razlika med redakcijama

PotemPo vojni je postal [[častnik]] [[Vojska Kraljevine Jugoslavije|Vojske Kraljevine Jugoslavije]], kjer je hitro napredoval po [[hierarhija|hierarhični]] lestvici. Končal je generalštabno šolo v [[Beograd]]u, nato še znamenito [[École de Guerre]] v [[Francija|Franciji]]. Tam je bil sošolec kasnejšega francoskega generala in predsednika republike [[Charles de Gaulle|Charlesa de Gaulla]] ter jugoslovanskega generala in voditelja [[četniki|četniškega]] gibanja med 2. svetovno vojno [[Draža Mihajlović|Draže Mihajlovića]].

Po njegovih besedah je do najskrivnejših podatkov prišel s pazljivim poslušanjem. Zato je prirejal zabave, srečanja itn z veliko dobre hrane in pijače. Med banketi, z izmenjavo podatkov z drugimi vojnimi atašeji, z nekaj sodelavci in predvsem z velikimi količinami alkohola je prišel do zaželenih podatkov. Nemškim častnikom in nacističnim politikom so se pod vplivom alkohola razvezali jeziki. Prav tako so mu veliko podatkov priskrbele osamljene soproge častnikov, katerim je dobavljal velike količine izbrane hrane iz Jugoslavije. Maslo, meso, jajca, sire, pršutšunko, suhomesnate izdelke itn je bilo že takrat v Nemčiji zelo težko dobiti. Zelo so mu pomagali tudi protinacistinasprotniki nacistov med višjimi sloji nemške družbe in aristokracije, s katerimi je prijateljeval. O tem obdobju je leta 1952 napisal odlično knjigo ''Nevidna fronta''. Na žalost je zelo pomemben del njegovih zapiskov o tem času za vedno izgubljen.

Po [[kapitulacija|kapitulaciji]] [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavije]] je bil sprva zaprt in nato izgnan iz Nemčije. Postal je častnik [[Oborožene sile NDH|Vojske NDH]], a se je 21. novembra 1941 vrnil v [[italija]]nsko [[okupacija|okupirano]] [[Ljubljana|Ljubljano]]. Tu je še istega leta ustanovil [[obveščevalna služba|obveščevalno službo]] [[Berliner Börsen-Zeitung]] (''BBZ''), ki je delovala za potrebe [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združenega kraljestva]]. Ta skupina je delovala vse do leta [[1944]].

Zgodaj leta [[1944]] ga je [[Draža Mihajlović]] postavil za vršilca dolžnosti poveljnika [[Jugoslovanska vojska za Slovenijo|Jugoslovanske vojske za Slovenijo]] ([[Slovenija|slovenski]] del [[Jugoslovanska vojska v domovini|Jugoslovanske vojske v domovini]], JVvD), hkrati pa ga je [[Kraljeva jugoslovanska vlada v begunstvu]] ga je povišala v [[brigadni general|brigadnega generala]]. V tem času je uporabljal tudi [[psevdonim]] ''general Račič'' [http://users.volja.net/marijankr/Z23-ustanovitevslovojske.html]. Bil je nočna mora Walterja Schellenberga, naslednika vodje Abwehra Wilhelma Canarisa. Zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki, je [[Gestapo]] sredi leta 1944 aretiral več vodilnih poveljnikov JVvD. MedtemVauhnik je Vauhnik oktobra istega leta uspel pobegniti v [[Švica|Švico.]] Iz Švice je poskušal doseči zavezniško izkrcanje na [[Jadran]]u, pri tem pa je poudarjal strateški pomen [[Trst]]a in [[Slovenija|Slovenije]]. Leta [[1948]] je iz Švice emigriral v [[Argentina|Argentino]] in se zaposlil kot navaden uradnik in hkratizelo pomagal slovenskim emigrantom. Vabili so ga v povojno jugoslovansko vojsko in diplomatsko službo, a je sodelovanje zavrnil. Bil je dober prijatelj slovenskega pravnika in vidnega povojnega politika Maksa Šnuderla. Poznala sta se še z mariborske realke.

Že vV nemških zaporih je zaradi mučenj zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Umrl je za posledicami neuspele operacije 31. marca 1955 v Buenos Airesu v Argentini. Vladko (tako so ga klicali domadomači), je pokopan v rodni Sloveniji pri Sv. Jakobu v Slovenskih Goricah.