Werner Forßmann: Razlika med redakcijama

Najbolj znan je po tem, da je kot zdravnik pripravnik prvi vstavil [[kateter]] v [[srce]] pri živem človeku, in sicer z operacijo na sebi. Za tega in druge uspešne preskuse kateterizacije srca pri človeku je leta 1956 prejel tretjino [[Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino|Nobelove nagrade za fiziologijo ali medicino]]. Nagrado si je delil z [[André Frédéric Cournand|Andréem Frédéricom Cournandom]] in [[Dickinson W. Richards|Dickinsonom W. Richardsom]], ki sta prispevala k nadaljnjem razvoju metode.<ref>{{navedi splet| url=http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/medicine/laureates/1956/ |titlepodročje=The Nobel Prize in Physiology or Medicine 1956fizmed |workleto=Nobelprize.org |publisher=[[Nobelov sklad]]1956 |accessdate=13.9.2016}}</ref>

Tam je diplomiral leta 1928 in pričel pripravljati doktorsko disertacijo na temo vpliva izvlečka [[jetra|jeter]] na kemizem [[kri|krvi]], v ta namen je eksperimentiral tudi na sebi. Z iskanjem pripravniškega mesta je imel težave, naposled pa je dobil pripravništvo v bolnišnici v [[Eberswalde|Eberswaldu]] na vzhodu Nemčije. Pod mentorstvom veščega kirurga, internista in ginekologa Richarda Schneiderja se je seznanil z medicinsko prakso, pri čemer ga je močno frustriral pogost razkorak med [[diagnoza|diagnozami]]mi in rezultati [[obdukcija|obdukcij]] preminulih pacientov. Posebej so ga zanimale okvare [[srčna zaklopka|srčnih zaklopk]] in možnost pregleda teh struktur. Želel je najti varen dostop do srca brez potrebe po drastičnih kirurških posegih, zato je, po zgledu iz knjige [[Étienne Marey|Étienna Mareya]] (v njej je bila risba vstavitve srčnega katetra konju) poskušal prepričati Schneiderja, naj odobri poskus na človeku. Ta ga je zavrnil, saj na svojem majhnem oddelku ni želel eksperimentirati, in mu predlagal [[poskusi na živalih|poskuse na živalih]]. Forßmannu prav tako ni dovolil eksperimentirati na sebi, saj ga je skrbelo za njegovo zdravje.

Forßmann se je zato odločil, da bo šefa obšel in je prepričal glavno medicinsko sestro, da mu pomaga. Ta se je celo javila za prvi poskusni subjekt, vendar je namesto tega skrivaj dal [[lokalna anestezija|lokalno anestezijo]] sebi in si vstavil uretralni kateter v [[cefalna vena|cefalno veno]] v dolžini 30 &nbsp;cm. S katetrom globoko v veni je nato odšel nadstropje nižje do aparata za [[rentgensko slikanje]], kjer mu je medicinska sestra pomagala posneti položaj katetra s [[fluoroskopija|fluoroskopsko]] tehniko. Odprtino katetra je našel na predvidenem mestu ob pazduhi, nakar je potisnil kateter še enkrat toliko globoko in uspel posneti, kako sega v njegov desni [[srčni preddvor|preddvor]]. Schneider, čeprav močno nejevoljen, mu je čestital in mu dovolil ponoviti poskus na smrtno bolni ženski, kateri je vbrizgal zdravilo neposredno v preddvor, kar se je izkazalo za učinkovitejše kot z [[intravenska uporaba zdravila|intravensko aplikacijo]]. Poleg tega je pokazal, da je možno pravilno in varno presoditi o položaju katetra samo z merjenjem dolžine vstavitve, brez fluoroskopije. Poročilo o dosežku z naslovom »Die Sondierung des rechten Herzens«<ref name="sondierung">{{navedi revijo |last=Forssmann |first=Werner |year=1929 |title=Die Sondierung des Rechten Herzens |journal=Klinische Wochenschrift |volume=8 |issue=45 |pages=2085–2087 |doi=10.1007/BF01875120}}</ref> je izšlo v reviji ''Klinische Wochenschrift'' novembra 1929.