Tanzimat: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
pravopis |
||
Vrstica 2:
'''Tanzimat''' ([[Turščina|osmansko turško]] تنظيمات, Tanẓīmāt, [[Slovenščina|slovensko]] reorganizacija) je izraz, ki se nanaša na reorganizacijo [[Osmansko cesarstvo|Osmanskega cesarstva]], ki se je začela leta 1839 in končala s [[Prvo ustavno obdobje |Prvim ustavnim obdobjem]] leta 1876.<ref> William L. Cleveland, Martin Bunton. ''A History of the Modern Middle East'', 4th Edition, Westview Press: 2009, str. 82.</ref>
Za tanzimat so bili značilni različni poskusi, da bi posodobili Osmansko cesarstvo in ohranili njegovo ozemeljsko celovitost, katero so načenjala nacionalistična gibanja in zunanji agresorji. Reforme naj bi
Reforme so poskušale izenačiti nemuslimanske podložnike
==Začetek==
Reforme sta zasnovala reformistična [[sultan]]a [[Mahmud II.]] in
Spremembe so vključevale odpravo starega sistema novačenja vojakov ([[devširme]]) v korist splošne vojaške obveznosti ter šolske, institucionalne in zakonodajne reforme in odpravo politične korupcije.
Politika, imenovana osmanizem, je imela namen združiti vse narode v Osmanskem cesarstvu, ''»muslimane in nemuslimane, Turke in Grke, Armence in Jude, Kurde in Arabce«''. Uradno se je začela s [[Tanzimat Fermanı|Cesarskim odlokom o reorganizaciji]] (turško ''Tanzimât Fermânı'') leta 1839, ki je razglasil enakost
==Motivi==
Glavni motiv reform je bila borba proti počasnemu zatonu cesarstva, ki se je kazal v krčenju ozemlja in upadanju vojaške moči v primerjavi z evropskimi silami. Reforme so razen zunanjih zahtevale tudi notranje razmere v cesarstvu.
Navznoter je Osmansko cesarstvo pričakovalo, da bo z bolj centralizirano in legitimno
Naslednji razlog za reforme je bila zaskrbljenost zaradi stopnjevanja vmešavanja evropskih sil v osmanske notranje zadeve.
Četudi so bili motivi za izvedbo reform birokratski,
==Reforme==
Reforme so se začele med vladavino sultana Mahmuda II. Sultan Abdulmedžid I. je 3. novembra 1839 izdal cesarski odlok (turško ''hatt-i sharif'') z naslovom ''Tanzimât Fermânı'' (تنظيمات). Odloku je sledilo več zakonskih aktov, ki so udejanili njegovo politiko.
Sultan je v odloku izjavil, da z njim želi ''»preko novih institucij v vse province Osmanskega cesarstva prinesti ugodnosti dobre državne uprave«''. Reforme so prinesle:<ref name=ref11>''NTV Tarih''. History magazine, julij 2011. ''Sultan Abdülmecid: İlklerin Padişahı'', str.
* jamstva, da bo vsem podložnikom zagotovljena popolna varnost njihovega življenja, časti in premoženja (1839)
* uvedba prvih bankovcev (1840)
Vrstica 44:
* ustanovitev sodobne Mestne občine Istanbul (''Şehremaneti'', 1854) in Mestnega sveta za načrtovanje (''İntizam-ı Şehir Komisyonu'', 1855)
* ''Hatt-ı Hümayun'' leta 1856 (imenovan ''Islahat'', kar pomeni dopolnila ali izboljšave), ki je podložnikom vseh verstev obljubljal popolno enakost pred zakonom (1856)
* ukinitev devširme, sistema rekrutiranja vojakov, ki je omogočila, da so vojaki postali
* različni odloki za izboljšavo delovanja javnih služb in trgovanja
* vzpostavitev prvega telegrafskega (1847–1855) in železniškega omrežja (1856)
* nadomestitev cehov s tovarnami
* ustanovitev Osmanske centralne banke (''Bank-ı Osmanî'' leta 1856, ki je bila leta 1863 reorganizirana v ''Bank-ı Osmanî-i Şahane'')<ref>''Ottoman Bank Museum: History of the Ottoman Bank''.</ref> in Osmanske borze (''Dersaadet Tahvilat Borsası'', 1866)<ref>''Istanbul Stock Exchange: History of the Istanbul Stock Exchange''.</ref>
* uvedba zemljiškega zakona (''Arazi Kanunnamesi'',
* dovoljenje za zasebno založništvo in tiskarstvo (''Serbesti-i Kürşad Nizamnamesi'' (1857)
* dekriminalizacija homoseksualnosti (1858)
* ustanovitev Višje upravne šole (1859)<ref name=ref14>Cleveland & Bunton. ''A History of the Modern Middle East'', 4. izdaja, 5. poglavje,
* ustanovitev Šole za ekonomske in politične znanosti (''Mekteb-i Mülkiye'', 1859)
* zakon o tisku in novinarstvu (''Matbuat Nizamnamesi'', 1864)<ref name=ref11/>
Vrstica 61:
[[Slika:Mustafa reshid pasha.jpg|thumb|200px|Mustafa Rešid Paša, glavni arhitekt ''Gülhanskega hatišerifa'', objavljenega 3. novembra 1839)]]
''Hatt-ı Şerif'', dobesedno ''Vzvišeni odlok'' ali ''Cesarsko oznanilo iz hiše vrtnic'' (''gülhane''), je bila prva v nizu tanzimatskih reform vlade sultana Abdulmedžida I. in ključen dokument
Najpomembnejše določilo odloka je bila uvedba zakona za vse podložnike, tudi muslimane, ki je zagotavljal pravico do življenja in lastnine. S tem odlokom se je končal sistem ''kul'', ki je dopuščal, da je vladar samovoljno usmrtil svojega
Reforme so pomenile najbolj popolno rekonstrukcijo javnega življenja v Osmanskem cesarstvu. Vsebovale so vzpostavitev sistema državnih šol in spodbujale k vpisu vanje. Vse province so bile organizirane tako, da je guverner
===Reakcije===
Vrstica 71:
==Odlok iz leta 1856 in verska svoboda==
Reformski odlok iz leta 1856 je poskušal uresničiti obljube tanzimata.
Za osmansko vladajočo elito je verska svoboda pomenila pravico do obrambe njihove vere.<ref>Selim Deringil. ''There Is No Compulsion in Religion: On Conversion and Apostasy in the Late Ottoman Empire''. Comparative Studies in Society and History '''42''' (3, julij 2000): 547-575.</ref>
Vrstica 78:
[[Slika:Greek lithograph celebrating the Ottoman Constitution.png|thumb|250px| Sprejemanje ustave 1876: sultan Abdulhamid II. in veliki vezir sekata okove Turčije, ki jo simbolizira vklenjena ženska]]
Gülhanski odlok in Tanzimat
Tanzimatske reforme so imele daljnosežne posledice. Med osebami, ki so se izobraževale v novoustanovljenih šolah je bilo veliko kasnejših državnikov, med njimi tudi [[Mustafa Kemal Atatürk]], naprednih voditeljev in mislecev [[Republika Turčija|Republike Turčije]] in drugih osebnosti z [[Balkan]]a, [[Srednji vzhod|Srednjega vzhoda]] in [[Severna Afrika|Severne Afrike]]. Po pogajanjih evropskimi velesilami po krimski vojni je bil sisten nazadnje razveljavljen. Evropske sile so v okviru listine iz leta 1856 zahtevale mnogo večjo neodvisnost narodnih manjšin kot jo je predvidela osmanska oblast, ki je v okviru enakosti državljanov manjšine obravnavala enako kot Turke. Z novimi zakoni se je okrepil krščanski srednji razred in povečal svojo gospodarsko in politično moč.
Vrstica 86:
Reforme so dosegle vrh leta 1876 s sprejetjem prve ustave, ki je nadzirala avtokratsko oblast sultana. Začelo se je tako imenovano prvo ustavno obdobje. Sultan [[Abdulhamid II.]], ki je ustavo podpisal, se je hitro obrnil proti njej.
Državne institucije so se reorganizirale, zakonodaja pa se je posodobila
Nekateri poznavalci trdijo, da je tradicionalna muslimanska skupnost tanzimatske vrednote dojemala kot vsiljene od zgoraj in ne kot vrednote, ki so odraz teženj v družbi, in da so od reform imeli največ koristi predvsem nemuslimani, ki so se s položaja drugorazrednih državljanov (''zimmy'') povzpeli na enakopraven položaj z muslimani. Takšno stališče je bilo delno vzrok za pokol [[Armenci|Armencev]] (80.000-300.000) in [[Sirija|Sirijcev]] (25.000) v tako imenovanem [[hamidski pokol|hamidskem pokolu]] (1894-1896) in kasnejšem [[Armenski genocid|armenskem genocidu]].<ref> Mark L. Movsesian (5. maj 2010). ''Elusive Equality: The Armenian Genocide and the Failure of Ottoman Legal Reform'' . St. John's Legal Studies Research Paper No. 1600745.</ref>
===Posledice v nekaterih provincah===
V [[Libanon]]u je tanzimat nameraval ožititi tradicionalno enakost vseh podložnikov pred zakonom, vladajoča elita
V [[Palestina|Palestini]] je zemljiška reforma, zlasti Zemljiški zakon iz leta 1858, dovolila ruskim [[Judje|Judom]] nakup zemljišč in jim omogočila priseljevanje v [[prva alija|prvi aliji]] (1882 in 1903). Osmanska država je za okrepitev svoje davčna baze od [[Arabci|Arabcev]] v Palestini prvič zahtevala, da registrirajo svoje zemljiške posesti. Ker so se kmetje (''[[felah]]i'') bali, da bo registracija prinesla samo povečanje davkov in obveznost služenja v vojski, tega niso storili. Njihovo neukost so izkoristili voditelji lokalni skupnosti (''[[muhtar]]ji'') in vso njihovo zemljo registrirali pod svojim imenom.
[[Armenija|Armeniji]] je osmanska vlada leta 1863 odobrila ''Armensko nacionalno ustavo'', ki je obsegala 150 členov. Sestavila jo je armenska inteligenca in je določala pooblastila armenskega [[patriarh]]a v okviru omanskega [[Millet (osmanska etnija)|miletskega]] sistema in novoustanovljene
==Sklici==
|