Stjepan Vukčić Kosača: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Octopus (pogovor | prispevki)
→‎Smrt: Viri
SportiBot (pogovor | prispevki)
pravopis
Vrstica 29:
}}
 
'''Stjepan Vukčić Kosača''' je bil veliki vojvoda Bosanskega rusaga, od leta 1448 herceg Vojvodine Svetega Save in najvidnejši član družine Kosača, * okrog [[1404]], [[Foča]], † [[22. maj]] [[1466]].
 
Njegove posesti so se raztezale od [[Lim]]a in [[Drina|Drine]] do [[Neretva|Neretve]] v [[Dalmacija|Dalmaciji]] in [[Imotski|Imotskega]] v [[Hrvaška|Hrvaški]]. Po njegovih posestih (hercegovo ozemlje) se zdaj imenuje [[Hercegovina]].
 
==Življenjepis==
Stjepan Vukčić je bil sin kneza Vukca Hranića in Katarine Kosača. Rojen je bil v vasi Kosača nedaleč od [[Goražde|Goražda]]. Njegov stric je bil veliki bosanski vojvoda [[Sandalj Hranić Kosača]]. Po stričevi smrti leta 1435 ga je nasledil kot veliki bosanski vojvoda. Takoj zatem se je moral spopasti z drugimi kandidati za vojvodski položaj. V sporu s Pavlovići je leta 1438 vojvodi Radoslavu Pavloviću ukradel posesti v okolici [[Trebinje|Trebinja]]. Od leta 1440 do 1443 je oblast razširil na na [[Omiš]], Završje (ali Tropolje), Poljico, Gornjo Zeto, [[Bar]], Trebinje in [[Klobuk (razločitev)|Klobuk]].
 
==Družina==
Stjepan Vukčić je bil poročen trikrat. Prva žena je bila zetska princesa Jelena iz družine Balšić, s katero se je poročil leta 1424. Z njo je imel tri otroke:
 
* Vladislava Hercegovića
Vrstica 52:
[[Slika:Stefan Vukčić i rat u Zeti 1441.jpg|sličica|300px|Ozemlje hercega Stjepana]]
 
Leta 1448 se je pridružil Osmanom in srbskemu despotu [[Đurađ Branković|Đurađu Brankoviću]] v napadu na Bosno in pridobil naslov herceg (vojvoda), s katerim ga je naslavljal cesar [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]] [[Friderik III.]] V času, ko je bil poročen z bavarsko princeso Cecilijo, je v korespondenci uporabljal nemško različico naslova - Herzog. Njegova oblast se je raztezala od Lima do [[Cetina|Cetine]] in od [[Rama|Rame]] do [[Boka Kotorska|Kotorskega zaliva]]. Na tem ozemlju je vladal povsem samostojno.
 
Vladal je iz več rezidenc, poleti največ iz [[Blagaj]]a, pozimi pa največ iz [[Hercegnovi|(Herceg) Novega]]. Poskušal je doseči tudi gospodarsko neodvisnost svoje vojvodine, zato je poskušal Novi razviti v pomorsko mesto in trgovsko središče in leta 1449 ustanovil tkalnico sukna. Leta 1451 je izbruhnila druga konaveljska vojna med [[Kotor]]jem in [[Dubrovniška republika|Dubrovnikom]], ki je trajala do leta 1454. Vanjo so se zapletli tudi hercegovi nasprotniki - bosanski kralj [[Stjepan Tomaš]], hercegov sin Vladislav Hercegović Kosača, velikaši Vlatkovići in nekateri hercegovi [[Vazal|vazal]]i. Ko je hercega podprla osmanska vojska, so začeli nasprotniki omahovati. Leta 1453 se je spravil s sinom Vladislavom in leto kasneje z Dubrovnikom. Ko so začeli Osmani vpadati tudi na njegovo ozemlje, se je leta 1461 spravil tudi s Stjepanom Tomaševićem.
 
Po padcu Bosne leta 1463 so začeli Osmani postopoma osvajati tudi njegovo ozemlje in do leta 1465 osvojili Hum in Podrinje, [[Beneška republika|Benečani]] pa Neretvansko krajino. Proti koncu življenja se je njegovo ozemlje skrčilo na ozek pas ob Jadranskem morju in mesto [[Hercegnovi|Novi]], katerega so Osmani osvojili leta 1482.
 
==Smrt==
Herceg Stjepan Vukčić Kosača je umrl leta 1466. Po osmanski osvojitvi je njegovo nekdanje ozemlje dobilo ime [[Hercegovina]]. Ozemlje Hercegovine se je v zgodovini nekoliko spreminjalo, ime pa se je ohranilo do danes.
 
==Viri==
* Momčilo Spremić. ''Balkanski vazali kralja Alfonsa Aragonskog''. Beograd, 2005, str. 355–358.
* Fine, John Van Antwerp (1994). ''The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest''. University of Michigan Press. str. 578. ISBN 9780472082605.
* Milan Vasić (1995). ''Bosna i Hercegovina od srednjeg veka do novijeg vremena''. Međunarodni naučni skup 13-15. decembar 1994. Istorijski institut SANU. str. 99.
* Ljubić, Šime (1868–1891). ''Listine o odnošajih izmedju južnoga slaventsva i mletačke republike''. Monumenta spectantia historiam slavorum meridionalium, X (XXV), Zagreb, str. 242. OCLC 68872994, CCXXXX.
* Safvet-beg Bašagić (1900). ''Kratka uputa u prošlost Bosne i Hercegovine, od g. 1463-1850'', str. 20.
 
{{s-začetek}}