Usoda: Razlika med redakcijama

Poimenovanje usoda izhaja iz latinščine, in sicer ‛fatum, fors, fortuna’ (19. stol.) ter pomeni usoda, usoden, usodnost. Sorodno je v hrvaščini ùsud ‛usoda’. Izpeljana pa je iz usodīti ‛prisoditi, določiti (o usodi)’, kar je sestavljeno iz u- ‛pri, dol’ in soditi. Pomensko podobno je motivirano hrvaško, srbsko sȕdbina, sudbìna ‛usoda’, kar je prek sȕdba izpeljano súditi ‛soditi’.

 

 

Usoda je v splošnem filozofskem smislu nujno zaporedje, kateremu je podvrženo vsako bitje. Po definiciji je usodno tisto, na kar ne moremo vplivati. Je racionalna, vendar skrita tistemu, ki v njej sodeluje. Pojem usode je imel ključno vlogo v [[stoicizem|stoicizmu]], kjer so verjeli, da je substanca sveta pasivna materija, ki jo oživlja bog, zakon, usoda in ji ni mogoče ubežati, zato naj bi modri ljudje sprejeli usodo, na pa se ji upirali ali jo skušali spremeniti. V filozofiji je z usodo povezan tudi pojem fatum (lat. usoda), ki je prepričanje, da so dogodki in človekovo delovanje odvisni od absolutnega vzroka. To prepričanje je fatalizem, ki za razliko od [[determinizem|determinizma]] vse dogodke vodi v isto izhodišče, ki pa je lahko tudi neka svobodna volja npr. božja volja.