Tine Hribar: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 35:
 
== Življenje in delo ==
Po rojstnem  listu Valentin Hribar, za javnost pa Tine, se je rodil 28. 01. 1941  v [[Goričici pri Ihanu]].  Osnovno  šolo je  obiskoval v domačem kraju od leta 1948, nato pa je v štiriletno nižjo gimnazijo hodil v Domžale. Po 4 letih na  gimnaziji v Kamniku je izobraževanje nadaljeval na Filozofski[[Filozofska fakultetifakulteta Univerze v Ljubljani]]. Na fakulteti je spoznal Spomenko[[Spomenka DiklićHribar]], zaljubila sta se  in  se 1963 poročila. Tudi zaradi tega,  da sta  dobila skupno sobo v študentskem bloku, v katerem so bile rahlo boljše razmere kot doma, saj so imeli tu pitno vodo. Žena Spomenka  je še istega leta zanosila, 1964 se jima je rodila hčerka Daši. Morala sta se izseliti iz študentskega bloka, tako da je v tem letu, zadnjem letu rednega fakultetnega študija lahko diplomiral iz filozofije in sociologije samo Tine. Vrnila sta se v Goričico k Tinetovim staršem, v podstrešno sobico, kljub temu pa je z delom nadaljeval na [[Inštitutu za sociologijo]].
 
Hribar je 1965 vpisal v Ljubljani podiplomski, v Zagrebu pa doktorski študij (ker so mu ljubljanski profesorji rekli, naj si doktorat obeta kvečjemu po petih letih).  Hkrati je leta 1967 dobil štipendijo nemške [[Humboldtove fundacije]] in študiral pri fenomenologu [[Karl-Heinz Volkmann-Schlucku]] v Kölnu. Po vrnitvi iz Nemčije leta 1968 je doktoriral pri prof. Vanji[[Vanja SutlićuSutlić]] (edinem jugoslovanskem fenomenologu). Kasneje je odšel na odsluženje enoletnega vojaškega roka v Maribor in postal puškomitraljezec. Leto za tem, 1969 pa se jima s Spomenko rodi druga hči Valentina. Ker Hribar zaradi partijsko in udbovsko preverjenih profesorjev ni imel nobenih možnosti, da bi  kot buržoazni filozof  prišel na filozofski oddelek, je sprejel ponudbo tedanje  [[Visoke šole  za politične vede, sociologijo in novinarstvo]], da ga izvolijo za docenta, kot človeka z doktoratom, saj je bila  večina predavateljev na tej šoli brez njega. A docenturo je imel le štiri leta (1971 – 1975), saj ga je morala fakulteta na ukaz Centralnega[[Centralni komitejakomite Zveze komunistov Slovenije]] izločiti iz pedagoške dejavnosti.
 
Vanj je bil spet vključen 1992 ( po skoraj dvajsetih letih) že v samostojni [[Republiki Sloveniji]]. In sicer kot redni profesor za fenomenologijo in filozofijo religije, buržoazna predmeta, ki ju je na oddelek prinesel  s seboj s  [[Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo]]. Tedanji dekan FSPN  Niko Toš je namreč 1991 Hribarja imenoval na mesto prodekana za raziskovalno dejavnost. Hribar je še istega leta uspel uresničiti tri svoje zamisli:  1. preimenovanje FSPN v FDV, Fakulteto za družbene vede, 2. ustanovitev novega oddelka za kulturologijo in 3. ustanovitev  Znanstvene knjižnice (kot prva je izšla njegova knjiga Teorija znanosti in organizacija raziskovanja, do danes  pa je izšlo že več deset publikacij). Zaradi te konkurenčne akcije in tudi sicer se »profesorji filozofije« s filozofskega oddelka FF, bivši partijski ideologi Hribarjevemu prihodu na FF niso več upirali. Hribar se je  lotil predavanj, izdal najprej učbenika Fenomenologija I (1993) in II (1995), za tem pa še Filozofijo religije (2000). Oba   predmeta  je predaval do 2006, ko je imel 40 let delovne dobe.
 
Vmes so ga  univerzitetniki hoteli rehabilitirati, kar pa je odklonil z argumentom, da bi, če bi mu šlo za maščevanje, zaradi konformizma lahko le on  degradiral in nato rehabilitiral njih, ne pa oni njega. Tako je leta 1995 postal izredni, 2001 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 2003 ga je uredništvo Dela razglasilo za Delovo osebnost leta. Kasneje, leta 2008 je tedanji predsednik države Danilo Türk Tineta in Spomenko Hribar odlikoval z  najvišjim  državnim  odlikovanjem: zlatim redom za zasluge Republike Slovenije.
 
== Dejavnosti ==
Kot postdiplomec je Hribar leta 1965 sprejel mesto odgovornega urednika študentskega časopisa [[Tribuna]] ter  v njenem okviru ustanovil teoretsko prilogo Zasnove, med njene sodelavce pa je povabil tudi tedaj mlade teologe Antona Stresa in druge.  Nato je 1966 postal odgovorni urednik Problemov, revije za mišljenje in pesništvo; delovala je to celo desetletje, dokler se je v svinčenih časih restalinizacije niso pod okriljem komunističnega  režima  polastili lacanomarksisti.
 
Ker deset let ni mogel izdati nobene knjige, je Hribar 1980 napisal pobudo za ustanovitev Nove revije. Dve leti so trajali siloviti napadi nanjo in njen program tako s strani starolevičarjev kot mladolevičarjev, potem pa je bila komunistična oblast že tako oslabljena, da je dopustila izdajo prve številke, torej leta 1982. Hribar je postal glavni in odgovorni urednik. Ko je začutil, da ga zaradi  »ogrožanja revolucije« oblast že stiska za vrat, je naredil tako kot pri Tribuni: tik pred razrešitvijo je sam odstopil in tako poskrbel za nadaljnje izhajanje revije. Še ob pravem času, saj je  iz dokumentacije Omerzove knjige Veliki in dolgi pohod Nove revije (Mohorjeva družba, Celovec 20915) razvidno, da je republiški tožilec v skoraj vsaki izdani številki izpostavil članek, na podlagi katerega bi Hribarja lahko zaprli, revijo pa ukinili.
 
Na novo Hribarjevo pobudo je 1986 uredništvo začelo oblikovati številko, ki je dobila naslov Prispevki za slovenski nacionalni program in je kot 57. številka Nove revije izšla 1987. Tokrat silovitih napadov ni organiziral le slovenski partijski vrh, ampak tudi jugoslovanski, skupaj z zveznimi  pravosodnimi organi. Državni tožilec SFRJ je zahteval sodni proces, na katerem bi sodili Jožetu Pučniku, Ivanu Urbančiču, Marjanu Rožancu, Spomenki Hribar in Tinetu Hribarju. Pri vsem skupaj je šlo tudi je za vzdržljivost, v tekmi s časom. Zato sta Hribar in Pučnik takoj pripravila protiudarec  s predlogom o oblikovanju »nove«, natančneje,  prve prave slovenske ustave. To se je zgodilo že spomladi 1988;  Igor Bavčar in Janez Janša  sta v Časopisu za kritiko znanosti (pri Novi reviji je bilo to preveč tvegano)  objavila pisateljsko ustavo, tj.  Teze za Ustavo Republike Slovenije. Oblast  je, tudi zaradi takšne povezave  novolevičarske revije in novorevijaške meščanske desnice, nemudoma, 31. maja 1988, aretirala JJ (Janeza[[Janez JanšoJanša]]).
 
Že naslednjega dne  je uredništvo Nove revije sprejelo izjavo, s tridesetimi podpisi, z zahtevo o izpustitvi JJ. Za 2. junij je bil po naključju sklican Zbor kulturnih delavcev Slovenije. S 100 zbranimi podpisi se je odprla pot za ustanovitev Odbora za obrambo JJ, ki se je po nekaj dneh preimenoval v Odbor za  varstvo človekovih pravic.
Vrstica 61:
 
== Dela ==
Objavil je 27  knjig in več ko 500 razprav in člankov. Njegova pot se je začela 1969 s knjigo (soavtorica Spomenka) Človek in vera, ki vsebuje kritiko tako marksističnega kot katoliškega odnosa do vere. Nadaljeval je s knjigo z dvema naslovnicama, spredaj  z naslovom Molk besede, zadaj z naslovom Beseda molka, nanaša pa se na francoske poststrukturaliste, na dekonstruktivista Derridaja in druge. Tretja knjiga Resnica o resnici  (Maribor 1981; Sarajevo 1982: Istina o istini) je heiddegrovska, toda z osnovno mislijo, da nihče, vključno s Partijo in Cerkvijo, ne razpolaga z Resnico, se pravi, z resnico o resnici. V [[Metodi Marxovega Kapitala]] (1983) je dokazal, kako bi bila   realizacija  zares čistega marksizma  še hujša od  leninizma in stalinizma oz. »realnega socializma«. Nastopi tudi zoper teološko enačenje božjega in svetega ne, o čemer je govor v knjigah O svetem na Slovenskem (1990), Tragična etika svetosti (1991)  in Ena je Groza (2010). Kajti obstaja sveto brez božjega, na primer v budizmu, ne obstaja pa božje brez svetega. Zato brezboštvo ni isto kot brezverstvo. Predno verujemo v tega ali onega Boga (nihče se ne rodi kot kristjan), verjamemo  svoji lastni biti in biti  vsega drugega, v to, da me ne bo zadela smrt  že ta hip in da tudi vesolje ne bo že jutri poniknilo v nič.  Pobožnost, ki se polasti vere v bit, v svetost sveta kot prostor biti se sprevrže v sakralno oblastništvo, temelječe na moči in nasilju, pod katerima ni nič ne s svetim ne z bitjo. Povzetek celotne te tematike prinaša Nesmrtnost in neumrljivost (2016). Tretji sklop knjig tvori »slovenska trilogija«: Slovenska državnost (1989), Slovenci kot nacija (1995) in Evroslovenstvo (2005); izteče se v Preživetje naroda (2010).
 
== Izbrana bibliografija ==