Michael Polanyi: Razlika med redakcijama

Michael Polanyi (11. 3. 1891 Budimpešta - 22. 2. 1976 Northampton) je bil madžarsko-britanski član Kraljeve družbe, po poklicu kemik, fizik, ekonomist in filozof. Njegovo obširno raziskovalno delo obsega kinematiko pri kemiji, uklone rentgenskih žarkov in adsorpcijo plinov. Leta 1921 je bil pionir s teorijo na področju uklona rentgenskih žarkov in toka elektronov ter protonov. Prav tako je bil leta 1934 začetnik teorije o deformacijah v kristalih nekaterih kovin in ostalih materialov. Po selitvi v Nemčijo leta 1926, je postal profesor kemije na inštitutu Kaiser Wilhelm v Berlinu. Leta 1933 se je preselil v Anglijo in postal prvi profesor kemije na Univerzi v Manchestru, kasneje pa postal profesor tudi na področju družboslovja. Dva izmed njegovih učencev sta prejela Nobelovo nagrado iz kemije, prav tako pa je to najvišje priznanje v znanosti prejel njegov sin. Leta 1944 je bil izbran za člana Kraljeve družbe. Na področju družboslovja je prispeval zlasti s teorijo o spontanem redu, ki jo je analiziral in primerjal v skladu s podobno različico teorije Friedricha Hayeka. Spadala je v kontekst njegovega nasprotovanja centralnemu planiranju.

 

Polanyi se je rodil pod imenom Pollacsek Mihály v Budimpešti. Bil je peti otrok očeta Mihálya in matere Cecílie Pollacsek . Očetova družina je bila podjetniška, medtem ko je bil mamin oče judovski verski voditelj v Wilnu (danes Vilnius). Po selitvi v Budimpešto so starši družinski priimek spremenili v Polányi. Oče je pomagal pri izgradnji madžarskega železniškega omrežja, vendar je bil leta 1899 ob večino premoženja. Umrl je leta 1905. Mama je ustanovila salon, ki je bil izjemno znan med intelektualci v Budimpešti. Salon je obratoval do njene smrti leta 1939. Njegov starejši brat Karl Polanyi je bil ekonomist in antropolog, njegova nečakinja Eva Zeisel pa je bila svetovno priznana oblikovalka keramike.

 

Po končani gimnaziji leta 1909 je študiral medicino. Diplomiral je leta 1914. S pomočjo profesorja kemije Ignaca Pfeiferja na Univerzi v Budimpešti je pridobil štipendijo za študij kemije na višji tehniški šoli v Karlsruheu v Nemčiji. V prvi svetovni vojni je v avstro-ogrski vojski sodeloval kot zdravnik na fronti v Srbiji. Leta 1916 je napisal doktorsko disertacijo v navezavi z adsorpcijo. Njegove raziskave je podpiral tudi Albert Einstein. Pod mentorstvom Gusztáva Buchböcka mu je Univerza v Budimpešti leta 1919 podelila doktorat.

 

Polanyijevi znanstveni interesi so bili zelo različni, vključevali so delo v kemijski kinetiki, rentgenski difrakciji in adsorpciji plinov na trdnih površinah. Bil je znan tudi po svoji potencialni teoriji adsorpcije, ki je bila sporna kar nekaj časa. Leta 1921 je postavil matematične temelje za analizo vlaken difrakcije, dve leti kasneje pa, ob približno istem času kot G.I. Taylor in Egon Orowan spoznal, da bi se plastična deformacija duktilnih materialov lahko pojasnila v smislu teorije dislokacij, ki jo je Vito Volterra razvil leta 1905. Vpogled je bil ključnega pomena pri razvoju področja trdne mehanike.

 

V delu Polna zaposlitev in prosta trgovina je leta 1948 analiziral vpliv kroženja denarja okoli gospodarstva. Paul Craig Roberts ga je zato označil za človeka, ki je trideset let pred sedanjostjo in se strinjal s Polanyjem, da svobodnega tržnega gospodarstva ne bi smeli prepustiti samoregulaciji, ampak bi centralna banka morala gospodarske vzpone in recesije regulirati s strožjo oziroma ohlapnejšo denarno politiko.

 

Atomic Reactions (1932), Faith and Society (1946), The Logic of Liberty (1951), Personal Knowledge: Towards a Post Critical Philosophy (1958), The Study of Man (1959), The Tacit Dimension (1966), Knowing and Being (1969), Meaning (1975. Soavtor: Harry Prosch), Society, Economics and Philosophy: Selected Papers of Michael Polanyi (1997. Uvod je spisal R. T. Allen). V slovenščini: