Karel Veliki: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
nic |
m vrnitev sprememb uporabnika 178.172.37.34 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Engelbert |
||
Vrstica 1:
{{Infobox royalty
| type = emperor
| more = Carolus Magnus
| name =Karel Veliki <br> ''Carolus Magnus''
| title =Najvišji Avgust, kronan od Boga, velik in miroljuben vladar, vladajoč Rimskemu cesarstvu, in po božji milosti kralj Frankov in Langobardov
| image = <!-- Wikidata -->
| caption =
| succession = Cesar (''Imperator Augustus'')
| reign = 25. december 800 – 28. januar 814
| coronation = 25. december 800,<br>stara bazilika sv. Petra, [[Rim]]
| predecessor = *[[Konstantin VI.]] kot rimski cesar
*[[Romul Avgustul]] in /ali [[Julij Nepos]] kot cesar Zahodnega rimskega cesarstva
| successor = [[Ludvik Pobožni]]
| succession1 = Kralj [[Langobardi|Langobardov]]
| reign1 = 10. julij 774 – 28. januar 814
| coronation1 = 10. julij 774<br>[[Pavia]]
| predecessor1 = [[Deziderij Langobardski|Deziderij]]
| successor1 = [[Ludvik Pobožni]]
| succession2 = Kralj [[Franki|Frankov]]
| reign2 = 9. oktober 768 – 28. januar 814
| coronation2 = 9. oktober 768<br>[[Noyon]]
| predecessor2 = [[Pipin Mali]]
| successor2 = [[Ludvik Pobožni]]
| house-type =
| spouses = {{Plainlist|
* [[Deziderata Langobardska|Deziderata]] (770–771)
* [[Hildegarda Vinzgauska|Hildegarda]] (771–783)
* [[Fastrada]] (784–794)
* [[Luitgarda]] (794–800)
}}
| spouses-link = #Marriages and heirs
| spouses-pipe = Among others
| issue = {{Plainlist|
* [[Pipin Grbasti]]
* [[Karel Mlajši]]
* [[Pipin Langobardski]]
* [[Ludvik Pobožni]]
}}
| issue-link = #Marriages and heirs
| issue-pipe = med drugimi
| father = [[Pipin Mali]]
| mother = [[Bertrada Laonska]]
| birth_date = <!-- Wikidata -->
| birth_place = <!-- Wikidata -->
| death_date = <!-- Wikidata -->
| death_place = <!-- Wikidata -->
| place of burial = [[Aachenska stolnica]]
| religion = [[kalcedonsko krščanstvo]]
|}}
'''Karel I.''' ali '''Karel Veliki''' ([[Francoščina|francosko]] Charles I<sup>er</sup> (le Grand) ali Charlemagne, iz [[Latinščina|latinskega]] ''Carolus Magnus''), je bil kralj [[Franki|Frankov]] (768-814) in cesar (800-814), * [[2. april]] 742/747/748<ref name=Werner>Karl Ferdinand Werner. ''Das Geburtsdatum Karls des Großen''. Francia '''1''' (1973): 115–157. </ref><ref>Matthias Becher. ''Neue Überlegungen zum Geburtsdatum Karls des Großen''. Francia '''19/1''' (1992): 37-60.</ref><ref>R. McKitterick. ''Charlemagne''. Cambridge (2008), str. 72.</ref>, † [[28. januar]] [[814]], [[Aachen]].<ref>Jean Subrenat. ''Sur la mort de l'empereur Charlemagne''. Charlemagne et l'épopee romane, Librairie Droz, 1978, str. 205.</ref>
Karel je bil najstarejši sin [[Pipin Mali|Pipina Malega]], ustanovitelja [[Karolingi|Karolinške dinastije]], in [[Betrada Laonska|Betrade Laonske]]. Na frankovski prestol je prišel po očetovi smrti leta 768. Leta 774 je postal kralj [[Lombardija|Italije]] in leta 800 cesar z zvenečim naslovom ''imperator romanorum''. Bil je prvi cesar po padcu [[Rimsko cesarstvo|Rimskega cesarstva]] pred tremi stoletji, ki ga je priznavala Zahodna Evropa. Med svojo vladavino je združil večino Zahodne Evrope, s čimer je [[Frankovsko cesarstvo|Frankovsko cesarstvo]] doseglo svoj največji obseg, in hkrati položil temelje sodobne [[Francija|Francije]] in [[Nemčija|Nemčije]].
Na začetku je vladal kot sovladar z bratom [[Karlman I.|Karlmanom I.]], po Karlmanovi nenadni smrti pa je postal nesporen vladar [[Frankovsko kraljestvo|Frankovskega kraljestva]]. Do [[papež]]ev je vodil enako politiko kot pred njim oče. Postal je njihov zaščitnik, uničil moč [[Langobardi|Langobardov]] v severni [[Italija|Italiji]] in vodil pohod proti [[Muslimani|muslimanom]] na [[Iberski polotok|Iberskem polotoku]]. Na vzhodu se je vojskoval s [[Sasi]] in jih začel pod grožnjo [[smrtna kazen|smrtne kazni]] [[pokristjanjevanje|pokristjanjevati]], kar je privedlo do dogodkov, kakršen je bil [[pokol v Verdenu]]. Višek moči je dosegel leta 800, ko ga je [[papež Leon III.]] na Božični dan v stari baziliki sv. Petra kronal za cesarja Rimljanov, to je za naslednika [[Rimski cesar|vladarjev]] [[Rimski imperij|Rimskega imperija]]. V svojem kraljestvu je sicer še naprej vladal brez papeževega sodelovanja, a papeževo priznanje mu je v očeh sodobnikov dalo božansko legitimnost.<ref>Cole, Joshua (2012). ''Western Civilizations''. W.W. Norton & Company, Inc.</ref>
Karla Velikega so imenovali tudi oče Evrope (''pater Europae'')<ref>Papst Johannes Paul II (2004). ''Ansprache von seiner Heiligkeit Papst Johannes Paul II.''. Internationaler Karlspreis zu Aachen.</ref>, ker je prvi po propadu Rimskega cesarstva združil večino Zahodne Evrope. Njegova vladavina je spodbudila karolinško renesanso, obdobje odločnih kulturnih in intelektualnih dejavnosti v Zahodni cerkvi. Vsi cesarji [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]], do zadnjega cesarja [[Franc I. Habsburško-Lotarinški|Franca II.]], tako v francoskih kot nemških monarhijah, so imeli svoja kraljestva za nasledstvene države Karlovega cesarstva. [[Pravoslavna cerkev]] nanj gleda bolj polemično, predvsem zaradi podpore naukom [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliške cerkve]] in papeževega priznanja Karla in ne [[Irena Atenska|Irene Atenske]] za zakonitega naslednika [[Bizantinsko cesarstvo|Vzhodnega rimskega cesarstva]]. Spori v Cerkvi so bili prvi znaki razkola med Konstantinoplom in Rimom, ki se je končal z [[Velika shizma|Veliko shizmo]] leta 1054.<ref>The ''Great Schism - Assumption Greek Orthodox Church''.</ref><ref>[http://www.stgeorgegreenville.org/OrthodoxLife/Chapter1/Chap1-7.html ''The Great Schism'']. St. George Orthodox Cathedral.</ref>
Karel je umrl leta 814. Kot cesar je vladal samo trinajst let. Pokopan je v svoji prestolnici Aachen v sedanji Nemčiji. Nasledil ga je sin [[Ludvik Pobožni]].
==Politično ozadje==
V 6. stoletju so bili zahodni Franki že
Leta 687 je avstrazijski majordom [[Pipin Herstalski]] z zmago v bitki pri Tertryju prekinil razprtije med različnimi kralji in njihovimi majordomi in postal izključni guverner celega Frankovskega kraljestva.<ref name=France/> Pipin je bil vnuk dveh najpomembnejših osebnosti Avstrazijskega kraljestva: svetega Arnulfa Metzskega in [[Pipin Landenski|Pipina I. Landenskega]]. Pipina Herstalskega je nasledil njegov nezakonski sin Karel, kasneje znan kot [[Karel Martel]].
Po letu 737 je Karel Martel vladal Frankom brez kralja, vendar je odklonil, da bi ga naslavljali s kraljem. Leta 741 sta ga nasledila sinova [[Karlman (majordom)|Karlman]] in [[Pipin Mali]], oče Karla Velikega. Leta 743 sta brata sklenila obrzdati separatizem na obrobju kraljestva in na prestol posadila zadnjega merovinškega kralja [[Hilderik III.|Hilderika III.]]. Karlman se je leta 746 odpovedal svojemu položaju in vstopil v Cerkev kot menih, Pipin pa je vprašanje frankovskega prestola prenesel [[Papež Zaharija|papežu Zahariji]] z vprašanjem, ali je smiselno, da kralj nima nobene kraljevske moči. Papež se je 749. odločil, da je najbolje, da se Pipin, ki je imel vsa pooblastila in položaj majordoma, imenuje za kralja, vendar se s tem ne sme porušiti obstoječa hierarhija. Papeževo mnenje je v bistvu pomenilo Pipinovo imenovanje za ''pravega kralja''.<ref name=France/>
[[Slika:Francia at the death of Pepin of Heristal, 714.jpg|thumb|300px|right|Frankovske države v zgodnjem 8. stoletju]]
Pipina so na zboru Frankov leta 750 izvolili za kralja in ga po maziljenju lokalnega škofa uradno povzdignili na kraljevski položaj. Papež je Hilderika III. razglasil za ''nepravega kralja'' in mu ukazal, naj se umakne v samostan. Merovinško dinastijo je zamenjala Karolinška, ki je dobila ime po Pipinovem očetu Karlu Martelu.
Leta 753 je [[Papež Štefan II.|papež Štefan II.]] pobegnil iz Italije v Francijo in zaprosil Pipina za pomoč pri uveljavljanju pravic, ki jih je imel kot naslednik svetega Petra. Njegovo prošnjo je podprl Karlov brat Karlman. Papež mu je v zameno lahko obljubil samo slovesno potrditev kraljevega položaja in priznanje njegovih mladih sinov Karla in Karlmana za naslednika velikega Frankovskega kraljestva. Leta 754 je Pipin prejel papežev poziv, naj pride v Italijo. Kralj je prišel z vojsko in premagal [[Langobardi|Langobarde]].<ref name=France/><ref>Einhard, putative 741–829, leta 745–755.</ref>
Frankovsko kraljestvo se je pod Karolingi razširilo na skoraj vso zahodno Evropo. Njegova kasnejša delitev je postavila temelje sodobne Francije in Nemčije.<ref>Oman 1914, str. 409–410.</ref> Verska, politična in umetnostna dogajanja, ki so se porajala v centralno nameščeni Franciji, so dala odločilen pečat celi Evropi.
==Vzpon na oblast==
===Otroštvo===
====Datum rojstva====
Najbolj verjeten datum Karlovega rojstva je rekonstruiran iz več virov. Leto 742 je izračunano iz podatka v [[Einhard]]ovi ''Vita Karoli Magni'', da je Karel umrl januarja 814 star 72 let, kar datira poroko njegovih staršev v leto 744. Po ''Annales Petaviani'' je bila poroka leta 747, kar je bolj verjetno. ''Annales Petaviani'' se sicer od Einharda in nekaterih drugih virov razlikuje samo v starosti 70 in ne 72 let. Dan 2. april je določen iz koledarja Lorschke opatije.<ref name=Baldwin>Baldwin, Stewart (2007–2009). [http://sbaldw.home.mindspring.com/hproject/prov/charl000.htm ''Charlemagne'']. The Henry Project.</ref>
Leta 747 bi se poročni dan ujemal z [[Velika noč|Veliko nočjo]]. Takšno naključje bi bilo zelo verjetno omenjeno v kakšnem letopisu, vendar ni. Če se je Velika noč štela za začetek koledarskega leta, bi se 2. april 747 po sodobnem računanju ujemal z 2. aprilom 748 in ne bi bil na Veliko noč. Kot najbolj verjeten datum Karlovega rojstva zato prevladuje 2. april 742, ki temelji na podatku, da je bil Karel ob smrti sedemdesetletnik.<ref name=Baldwin/> Datum bi lahko pomenil, da je bil Karel rojen kot predzakonski otrok, česar Einhard ne omenja.
====Rojstni kraj====
[[Slika:Spoorlijn37.png|thumb|300px|Ozemlje med Aachenom in Liègem s sedanjimi državnimi mejami in komunikacijskimi potmi]]
Natančen kraj Karlovega rojstva ni znan. Zgodovinarji domnevajo, da bi to lahko bila [[Aachen]] v sedanji Nemčiji ali Herstal ([[Liège]]) v sedanji Belgiji.<ref>[http://www.history.com/topics/charlemagne ''Charlemagne'']. History.com. Pridobljeno 14. januarja 2014.</ref> Obe mesti sta v regiji, iz katere izvirajo tako Merovingi kot Karolingi. Poleg njiju zgodovinarji omenjajo tudi Düren, Gauting, Mürlenbach,<ref>[http://www.route-gottfried-von-bouillon.de/index.php?rid=1307&cid=5&area=content ''Route Gottfried von Bouillon e.V. - deutsche Sektion'']. Route-gottfried-von-bouillon.de. Pridobljeno 7. septembra 2013.</ref> Quierzy in Prüm. Za nobeno ni nobenega trdnega dokaza.
Karel Veliki je bil najstarejši sin Pipina Malega in Bertrade Laonske, hčerke Kariberta Laonskega in Bertrade Kölnske. Viri omenjajo tudi Karlmana, Gizelo in tri otroke, Pipina, Krotaisa in Adelaisa, ki so umrli že v ranem otroštvu. O Karlovem rojstvu in otroštvu ni prav nobenega podatka.
===Sporno nasledstvo ===
Najvišja funkcionarja v frankovski družbi sta bila dvorni upravitelj - [[majordom]] (iz latinskega ''maior domus'') in eden ali več kraljev (''rex, reges''). Obe funkciji sta bili voljeni, vendar rednih volitev ni bilo. Zanju je veljalo načelo ''ad quos summa imperii pertinebat'' – ''kdor opravlja najvišje državne funkcije''. O imenovanju je očitno lahko odločal tudi [[papež]], odločitev pa je morala potrditi skupščina, ki se je zbrala enkrat letno.<ref>Einhard 1999, 1. ''The Merovingian Family''.</ref>
Pipin Mali je bil pred izvolitvijo za kralja leta 750 majordom, katerega položaj je bil tako rekoč deden (''velut hereditario fungebatur''). Einard o tem pravi, da je položaj običajno pomenil ''»čast, ki jo je nekomu izkazalo ljudstvo«'', vendar sta ga Pipin Mali in njegov brat Karlman kar podedovala po svojem očetu Karlu Martelu. V njunem dedovanju je tudi nekaj dvoumnosti, ker sta en položaj delila dva naslednika, vsak na svojem ozemlju.<ref> Einhard, putative 741–829, leto 742.</ref> Ko se je Karlman odločil, da odstopi in odide med [[Benediktinci|benediktince]] v samostan [[Monte Cassino]],<ref> Einhard, 741–829, leti 745 in 746.</ref> je o njegovem deležu odločal papež. Papež je majordomsko dostojanstvo pretvoril v kraljevsko in ga prenesel na Pipina, ki ga je zato lahko z vso pravico prenesel na svoje naslednike.<ref name=Einhard17>Einhard 1999, ''3. Charlemagne's Accession''.</ref>
Papeževe odločive niso sprejeli vsi člani družine. Karlman se je hotel samo začasno odpovedati svojemu deležu, ker ga je nameraval po smrti prenesti na svojega sina Drogona, papeževa odločitev pa je Drogona kot dediča izločila v korist njegovega bratranca Karla. Karlman se je z orožjem uprl odločitvi. Pridružil se mu je Pipinov in Karlmanov polbrat [[Grifon Karolinški|Grifon]], ki je od Karla Martela sicer dobil svoj delež, vendar so mu ga zaradi oboroženega poskusa, da bi uveljavil pravico do svojega deleža, med hišnim zaporom odvzeli v korist njegovih polbratov. Leta 753 so se spori končali, ker je Grifon padel v boju v bitki pri Saint-Jean-de-Maurienneu, Drogona pa so ujeli in vrgli v ječo.<ref>Collins 1998, str. 32–33.</ref>
Po Pipinovi smrti 24. septembra 768 sta kraljestvo ''po božji volji'' (''divino nutu'') podedovala njegova sinova Karl in Karlman. Franki so jima na generalni skupščini (''generali conventu'') podelili naslov kralja, vendar z enakopravno delitvijo oblasti v celem kraljestvu (''totum regni corpus ex aequo partirentur'').
V Einhardovem letopisu <ref>Einhard, 741–829, leto 768.</ref> so dogodki opisani malo drugače. Pipin naj ne bi umrl v [[Pariz]]u, ampak v [[Saint-Denis, Seine-Saint-Denis|Saint-Denisu]] pri Parizu. V kralja sta bila povišana (''elevati sunt in regnum'') dva velikaša (''domini''): Karel 9. oktobra v [[Noyon]]u, Karlman pa neznanega datma v [[Soissons|Soissonsu]]. Če je bil Karel rojen leta 742, je bil takrat star šestindvajset let, Karlman pa sedemnajst. Karel je bil do takrat že nekaj let očetova desna roka in bi zato lahko imel nekaj vojaških izkušenj.
Zapisi kažejo, da ni šlo za dve nasledstvi, ki bi dali dva kralja z dvema kraljestvoma, ampak eno nasledstvo enega kraljestva z dvema enakopravnima kraljema – Karlom in njegovim bratom Karlmanom. Kraljema so bile dodeljena različna ozemlja. Karl je nasledil zunanje dele kraljestva, ki jih je posedoval Pipin kot majordom, se pravi [[Nevstrija|Nevstrijo]], zahodno [[Akvitanija|Akvitanijo]] in severne dele [[Avstrazija|Avstrazije]], Karlman pa notranje dele kraljestva, se pravi južno [[Avstrazija|Avstrazijo]], [[Septimanija|Septimanijo]], vzhodno [[Akvitanija|Akvitanijo]], [[Burgundija|Burgundijo]], [[Provansa|Provanso]] in [[Švabska|Švabsko]], ki je mejila na [[Italija|Italijo]]. Prenos jurisdikcije na drugega brata, če bi eden od njiju umrl, ni bil nikoli dokončno odločen na skupščini Frankov. Enako vprašanje se je ponavljalo tudi več naslednjih desetletij, dokler niso Karlovi vnuki ustanovili svojih ločenih suverenih kraljestev.
===Akvitanija ===
{{glavni članek|Akvitanija}}
Nasledstvo v državah, v katerih je pred tem veljalo [[rimsko pravo]], ni pomenilo samo prenosa lastnine in privilegijev, ampak tudi z nasledstvom povezanih hipotek in obveznosti. Pipin je pred svojo smrtjo že začel proces ustvarjanja cesarstva, ki je bil težka naloga. Russel<ref>Russell 1930, str. 87.</ref> ima o tem takšno mnenje:
Vrstica 29 ⟶ 125:
Mavri so po osvojitvi Iberskega polotoka prečkali [[Pireneji|Pireneje]] samo zato, da bi z zasedbo Ardove [[Septimanija|Septimanije]] kljubovali baskovski dinastiji v Akvitaniji, ki je bila vedno zaveznica Gotov. [[Odo Veliki|Odo Veliki Akvitanski]] je v prvi bitki pri Toulouseu leta 721 zmagal.<ref>Douglass & Bilbao 2005, str. 40.</ref> Mavrska vojska se je nato začela počasi zbirati v [[Septimanija|Septimaniji]]. Leta 732 je pod poveljstvom Abd al-Rahmana abd Alah al-Gafikija vdrla v Gaskonjo in v bitki ob Garoni Oda porazila. Zasedla je [[Bordeaux]] in napredovala proti [[Tours|Toursu]]. Odo ni imel dovolj moči, da bi jih ustavil, zato je za pomoč prosil svojega tradicionalnega sovražnika, frankovskega majordoma Karla Martela. Martel se je po bliskovitem pohodu, po katerem so kasneje zasloveli Franki, pojavil pred Mavri med Toursom in [[Poitiers]]om, jih odločilno premagal in ubil al-Gafikija. Mavri so kasneje še dvakrat napadli in bili obakrat poraženi. Prvič ob reki Berre v bližini [[Narbonne]]a leta 737<ref>Einhard (2007). ''The Life of Charlemagne'' (31. izdaja). Ann Arbor, Michigan: University of Michigan Press. str. 24. ISBN 0-472-06035-X.</ref> in drugič v [[Daufineja|Daufineji]] leta 740.<ref>Lawrence, David L. (2009). ''God's Crucible: Islam and the Making of Europe, 570-1215''. W. W. Norton and Co. str. 177.ISBN 9780393333565.</ref> Cena, ki jo je moral plačati Odo, je bila vključitev Akvitanije v Frankovsko kraljestvo, vendar se je Akvitanija dolgo upirala tako Otonu kot njegovim naslednikom.
====Izguba in
Odov naslednik, akvitanski vojvoda in toulouški grof [[Hunald Akvitanski|Hunald]], se je po smrti svojega sina povezal s svobodno [[Langobardi|Lombardijo]]. Zveza se je zapletla, ker je Odo dvoumno zapustil svoje kraljestvo obema sinovoma, Hunaldu in [[Hato Akvitanski|Hatu]]. Hato, ki je bil naklonjen Frankom, je zato bratu napovedal vojno za celo očetovo zapuščino. V vojni je zmagal Hunald, ki je oslepil poraženega brata in ga vrgel v ječo, potem pa je bil zaradi slabe vesti tako prizadet, da odstopil in odšel v samostan.<ref>''Annales Mettenses priores'' v Freeman, Edward Augustus; Holmes, T Scott (1904). ''Western Europe in the eighth century & onward''. London, New York: Macmillan and Co., str. 74.</ref> Nasledil ga je sin [[Vajfar]], ki je potrdil zavezništvo z Langobardi. Svojo odločitev je utemeljil s spoštovanjem do očetove odločitve in trditvijo, da so po Martelovi smrti vsi sporazumi z njim nični. Ker je po Martelovi smrti Akvitanija uradno pripadla Pipinu Malemu, je torej njegov mladi sin Karel Vajfarja ujel in usmrtil.<ref>Russell 1930, str. 88.</ref>
V frankovski armadi je bil tudi kontingent [[Bavarci|Bavarcev]] vojvode [[Tasilo III.|Tasila III. Bavarskega]] iz rodbine Agilofingov. Martelov sin Grifon, ki se je po pobegu iz samostana zatekel k stricu [[Odilo Bavarski|Odilu Bavarskemu]], se je po stričevi smrti leta 648 razglasil za bavarskega vojvodo. Pipin Mali ga je takoj odstavil in na njegovo mesto imenoval Tasila, ki je bil še otrok, sam pa se je postavil za njegovega skrbnika. Lojalnost Agilolfingov do Frankovskega kraljestva je bila vedno vprašljiva, zato je Pipin od Tasila izsilil več priseg zvestobe. Tasilo je kljub temu dobil podporo [[Langobardi|langobardskega]] kralja [[Deziderij Langobardski|Deziderija]] in se poročil z njegovo hčerko Liutbirgo. Leta 763 je v četrtem frankovskem pohodu v Akvitanijo v kritičnem trenutku samovoljno zapustil Pipinovo vojsko in se s svojimi Bavarci vrnil domov. Po vrnitvi je izven Pipinovega dosega zavrnil kakršno koli lojalnost do Frankovskega kraljestva.<ref>McKitterick 2008, str. 118–125.</ref> Pipin ni imel priložnosti, da bi se na to odzval, ker je nekaj tednov po Vajfarjevi usmrtitvi tudi sam umrl.
Pipinova naslednika Karel in Karlman sta se morala na samem začetku vladavine leta 769 soočiti z uporom Akvitancev in Baskov na mejnem ozemlju med njunima kraljestvoma. Leto pred tem je Pipin po deset let trajajoči vojni končno porazil in usmrtil akvitanskega vojvodo Vajfarja, potem pa je njegov naslednik Hunald, ki verjetno ni bil vojvoda [[Hunald Akvitanski]], s svojimi Akvitanci prodrl na sever vse do [[Angoulême]]a. Karel se je srečal z bratom Karlmanom, vendar slednji v vojni ni nameraval sodelovati in se je s svojo vojsko vrnil v [[Burgundija|Burgundijo]]. Karel je s svojo vojsko krenil proti [[Bordeaux]]u in se v [[Fronsac|Fronsac]]u utrdil. Hunald je bil prisiljen pobegniti na dvor vojvode [[Lup II. Gaskonjski|Lupa II. Gaskonjskega]]. Lup ga je v strahu pred Karlom v zameno za mir izročil Frankom, Karel pa ga je poslal v samostan. Po vdaji gaskonjskih plemičev sta bili Gaskonja in Akvitanija dokončno pokorjeni.
===Karlmanova smrt===
Brata sta z materino pomočjo vzdrževala mlačne stike, dokler ni Karel leta 770 podpisal pogodbe z vojvodo Tasilom III. Bavarskim in se poročil z langobardsko princeso [[Deziderata Langobardska|Deziderato]], hčerko kralja Deziderija, s čimer je sklenil obroč svojih zaveznikov okoli Karlmanovega kraljestva. [[Papež Štefan III.]] je sprva nasprotoval poroki z Deziderato, ker se je bal frankovsko-langobardske zveze, vendar se je kmalu izkazalo, da je bil njegov strah odveč.
Manj kot leto po poroki je Karel Veliki odslovil Deziderato in se poročil s trinajstletno Švabinjo Hildegardo. Deziderata se je vrnila na očetov dvor v [[Pavia|Pavio]]. Besni Deziderij se je zdaj z veseljem povezal s Karlmanom, da bi skupaj premagala Karla. Karlman je še pred izbruhom sovražnosti 5. decembra 771 umrl, na videz naravne smrti. Karlmanova vdova Gerberga je s svojima sinovoma pobegnila na očetov dvor v Lombardiji.
==Pohodi v Italijo==
===Osvojitev Langobardskega kraljestva===
[[Slika:Charlemagne and Pope Adrian I.jpg|thumb|250px|Frankovski kralj Karel Veliki je bil pobožen katolik in celo življenje vzdrževal tesne stike s papeži; ko je leta 772 papežu Hadrijanu grozil napad Langobardov, se je Karel takoj odpravil v Rim, da bi mu pomagal; na sliki je upodobljeno njegovo srečanje s papežem Hadrijanom I. pri Rimu]]
[[Papež Hadrijan I.]] je ob prihodu na papeški prestol leta 772 skladno z obljubo Deziderija Langobardskega zahteval vrnitev nekaj mest v Ravenskem eksarhatu. Deziderij je namesto izpolnitve obljube osvojil še nekaj drugih mest (Ravena, Forlì, Forlimpopoli, Classe, Caesarea) in s tem izhodišče za napad na Rim. V jeseni je papež poslal svoje odposlance h Karlu Velikemu z zahtevo, naj nadaljuje politiko svojega očeta Pipina Malega. H Karlu je tudi Deziderij poslal delegacijo, ki je papeževo stališče zavračala. Obe delegaciji sta se s Karlom sestali v [[Thionville]]u. Karel je stopil na papeževo stran in potrdil njegove zahteve, Deziderij pa je prisegel, da jih ne bo nikoli izpolnil. Karel in njegov stric Bernard sta leta 773 prekoračila [[Alpe]], pregnala Langobarde do Pavie in jih začela oblegati.<ref>George C. Kohn. ''Dictionary of Wars'', str. 113 (2007).</ref> Karel je za nekaj časa zapustil oblegovalce, da bi obračunal z Deziderijevim sinom [[Adalgis]]om, ki je zbral vojsko v [[Verona|Veroni]]. Mladega princa je gnal do jadranske obale, od koder je pobegnil v [[Konstantinopel]], prosit za pomoč cesarja [[Konstantin V. Kopronim|Konstantina V.]], ki se je ravno vojskoval z [[Prvo bolgarsko cesarstvo|Bolgari]].<ref> Paul Halsall. ''Einhard: The Wars of Charlemagne, c. 770-814''. Internet Medieval Sourcebook, Fordham University, 1998.</ref><ref name=Einhard36>Einhard 1999, ''6. Lombard War''.</ref>
Obleganje je trajalo do pomladi 774, ko je Karel obiskal papeža v Rimu. Potrdil je očetove podelitve ozemelj.<ref name=EB37>''Charlemagne''. Encyclopædia Britannica.</ref> Nekateri letopisci so kasneje napačno trdili, da je k ozemljen dodal tudi [[Toskana|Toskano]], [[Emilija - Romanja|Emilijo]] in [[Korzika|Korziko]]. Papež ga je v zameno imenoval za [[patriciji (plemstvo)|patricija]]. Po obisku se je Karel vrnil v [[Pavia|Pavio]], kjer so bili Langobardi tik pred vdajo. V zameno za življenja so se zgodaj poleti nazadnje vdali in odprli mestna vrata. Deziderij je moral oditi v samostan Corbie. Njegov sin Adalgis je umrl v Konstantinoplu kot patricij. Karel se je okronal z [[Železna krona Langobardov|Železno krono]], simbolom langobardske oblasti, in prisilil langobardske velikaše, da so se mu v Pavii poklonili. Temu se je uprl samo beneventski vojvoda Arehis II. in razglasil svojo neodvisnost. Karel je kot kralj Langobardov postal vladar večine Apeninskega polotoka. V Pavii je pustil vojaško garnizijo in nekaj frankovskih grofov in še isto leto zapustil Italijo.
Italija je ostala nestabilna. Leta 776 sta se uprla vojvoda Hrodgaut Friulski in Hildeprand Spoletski. Karel je iz Saške prihitel v Italijo in v bitki porazil in ubil friulskega vojvodo.<ref name=Einhard36/> Spoletski vojvoda je podpisal mirovno pogodbo in severna Italija je bila zdaj v celoti v Karlovih rokah.
===Južna Italija===
Leta 787 je Karel Veliki usmeril svojo pozornost proti neodvisni [[Vojvodina Benevento|Vojvodini Benevento]], v kateri je vladal vojvoda [[Arehis II. Beneventski]]. Oblegal je [[Salerno]] in prisilil Arehisa v [[vazal]]ski odnos. Po Arehisovi smrti leta 792 je njegov sin [[Grimoald III.]] ponovno razglasil beneventsko neodvisnost. Karlova vojska ga je večkrat napadla. Karel sam se ni nikoli več vrnil v južno Italijo, Grimoald pa ni bil nikoli prisiljen sprejeti frankovske suverenosti.
==Karel in njegovi otroci==
[[Slika:Karl der Grosse - Pippin der Bucklige.jpg|thumb|200px| Karel Veliki (levo) in njegov najstarejši sin Pipin Grbavi; kopija izgubljenega izvirnika približno iz leta 830]]
V prvem relativno dolgem obdobju miru od leta 780 do 782 je Karel začel imenovati svoje sinove na vplivne položaje v kraljestvu, kar so običajno počeli tudi njegovi predhodniki. Leta 781 je v kralja povzdignil svoja najmlajša sinova, katera je nato kronal papež. Starejši od obeh, Karlman, je postal kralj Italije in od očeta prevzel Železno krono, s katero je bil Karel kronan leta 774. Na slovesnosti se je iz Karlmana preimenoval v Pipina.<ref name=
Karel je bil odločen, da morajo biti njegovi otroci, tudi hčerke, izobraženi, saj so mu njegovi starši že zelo zgodaj vcepili pomembnost učenja.<ref> Dale Evva Gelfand. [https://books.google.si/books?id=hbnY8GTet_kC&pg=PA45&lpg=PA45&dq=charlemagne%27s+children+education&source=bl&ots=xTdZhRpKl8&sig=cayY2Zyj3PGntzS9yL9BC8klPR0&hl=en&sa=X&redir_esc=y#v=onepage&q=charlemagne's%20children%20education&f=false ''Charlemagne''], str. 45.</ref> Otroci so se učili tudi veščin v skladu z njihovim aristokratskskim položajem, med katere je za sinove spadalo jahanje in rokovanje z orožjem, za hčerke pa vezenje, predenje in tkanje.<ref> John J. Butt. [https://books.google.si/books?id=bQlJP9O9hKkC&pg=PA149&lpg=PA149&dq=charlemagne+children+training&source=bl&ots=Rkdx6H_aW7&sig=uzdMgeciP7oxcYcNiWK-cO_KT7A&hl=en&sa=X&redir_esc=y#v=onepage&q=charlemagne%20early%20education&f=false ''Daily Life in the Age of Charlemagne''], str. 149.</ref>
Vrstica 42 ⟶ 161:
[[Slika:Charlemagne et Louis le Pieux.jpg|left|thumb| Karel Veliki poučuje svojega sina Ludvika Pobožnega]]
Pipin je bil zadolžen za [[Avari|Avare]] in meje Beneventa, vendar se je na severu vojskoval tudi s Slovani. Po Karlovem kronanju za cesarja, ki je povzročilo spore z [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskim cesarstvom]], in po beneškem uporu je bil nedvomno pripravljen tudi na vojno z njimi.
Ludvik je bil zadolžen za Špansko marko in se je vsaj enkrat vojskoval tudi v južni Italiji proti vojvodu Beneventa. Leta 797 je po obsežnem obleganju osvojil [[Barcelona|Barcelono]].
Karlov odnos do hčera je bil predmet mnogih razprav. Zadrževal jih je doma in onemogočal njihove cerkvene [[Poroka|poroke]], morda zato, da bi preprečil nastanek stranskih družinskih vej, ki bi ogrozile glavno družinsko linijo. To bi lahko bil primer s [[Tasilo III.|Tasilom Bavarski]]. Karel je dopuščal izvenzakonske zveze svojih hčera in celo nagrajeval njihove partnerje in kot dragocenost čuval svoje nezakonske vnuke. Prav tako očitno ni hotel verjeti zgodbam o njihovem divjem obnašanju. Po Karlovi smrti je Ludvik Pobožni pregnal preživele sestre z dvora v samostane, ki jih je ustanovil njegov oče. Vsaj ena med njimi, Berta, je imela priznano razmerje, če ne poroke, s Karlovim dvorjanom Angilbertom.<ref>Matthias Becher (2003). ''Charlemagne'', str. 122-126.</ref><ref>Rosamund McKitterick (2008). ''Charlemagne'', str. 91-94.</ref>
==Širjenje Karolingov na jug==
===Gaskonja in Pireneji===
[[Slika:Aachen Domschatz Bueste1.jpg|thumb|200px|Doprsni kip/relikvarij Karla Velikega v zakladnici stolnice v [[Aachen]]u]]
Vrstica 73 ⟶ 198:
[[Slika:Frankish Empire 481 to 814-en.svg|thumb|300px|Karlovi prispevki (svetlo zeleno) k širitvi Frankovskega kraljestva]]
Karel Veliki se je med svojo vladavino skoraj neprekinjeno vojskoval.<ref>France, John. ''The Composition and Raising of the Armies of Charlemagne''. Journal of Medieval Military History (2002), str. 63–65.</ref> V bitkah je bil pogosto na čelu elitnih enot svoje telesne straže (''scara'') z legendarnim mečem Joyeuse v roki. V saških vojnah, ki so trajale trideset let in osemnajst bitk, je podjarmil Saško in nadaljeval prisilno [[pokristjanjevanje]] prebivalstva.
Germanski Sasi so se delili na štiri skupine v štirih regijah. [[Avstrazija|Avstraziji]] najbližja je bila [[Severno Porenje-Vestfalija|Vestfalija]], najbolj oddaljena pa [[Ostfalija]]. Med njima je bilo kraljestvo [[Engrija]], severno od njih pa na začetku polotoka [[Danska|Jutland]] [[Nordalbingija]].
Karel je na prvem pohodu leta 773 podjarmil Engrijce in podrl steber [[Irminsul]] pri Paderbornu, ki je imel pomembno vlogo v življenju Sasov in germanskem poganstvu.<ref>''Revised annals of the kingdom of the Franks''. King, Sources, str. 110.</ref> Pohod na Saško je za nekaj časa prekinil Karlov prvi pohod v Italijo. Leta 775 se je vrnil, prodrl skozi Vestfalijo in osvojil trdnjavo Sigiburg. Zatem je skozi Engrijo, kjer je ponovno porazil Sase, vdrl v Ostfalijo in pokristjanil njenega vladarja Hesija. Skozi Vestfalijo se je vrnil v domovino in za seboj pustil vojaška oporišča v Sigisburgu in Erensburgu, ki sta bila pomembni saški utrdbi. Pod Karlovo oblastjo je bila zdaj cela Saška, razen Nordalbingije, saški upori pa se kljub temu niso končali.
Po pohodu v Italijo, na katerem je nameraval podjarmiti vojvodi [[Furlanija|Furlanije]] in [[Spoleto|Spoleta]], se je leta 776 na hitro vrnil na Saško, ker so uporniki uničili njegove utrdbe v Erensburgu. Sasi so se morali ponovno ukloniti, njihovemu vladarju Vidukindu pa je uspelo pobegniti na [[Danska|Dansko]], od koder je bila njegova žena. Karel je zgradil nov tabor v Karlstadtu. Leta 777 je sklical državno skupščino v Paderbornu, na katerem je nameraval Saško v celoti vključil v svoje kraljestvo. Mnogo Sasov je prestopilo v katoliško vero.
| |||