Čakavščina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
{{normativna kontrola}} |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 38:
Drugi pomembni vzrok za zaton čakavskega jezika je širjenje štokavskih vplivov zaradi delovanja štokavskih duhovnikov s katoliških področij Bosne. Pri tem je veliko vlogo odigral frančiščanski verski red,<ref>več o tem glej v: Gabrić-Bagarić, D.a (2007).</ref> jezuit Kašić Bartol pa je leta 1604 napisal prvo delo o gramatiki hrvaškega jezika, pri čemer se je naslonil na bošnjaško [[ikavski govor|ikavsko]] štokavščino.<ref name="Knežević, S. 2007. Str. 41">Knežević, S. (2007). Str. 41.</ref><ref>Raguž, D. (1997). Str. 9.</ref> Na sploh je imel bošnjaški jezik tedaj velik vpliv na razvoj hrvaškega knjižnega jezika.<ref>Bešker, I. (2006). Str. 304-314.</ref>
Tretji razlog za zaton čakavščine predstavljajo turški vpadi, ki so med 16. in 18. stoletjem na Balkanu sprožili velike migracije prebivalstva. Staro območje čakavščine je bilo v srednjem veku večje od današnjega: raztezalo se je v smeri jugozahodne Hrvaške in deloma tudi v [[Bosna in Hercegovina|Bosno]]. Čakavci so bili v stalnem stiku z Italijo in [[Dalmati]], zato je čakavščina padla pod [[italijanščina|italijanski]] in dalmatski vpliv.{{cn}} Med tem ko je kopenska čakavščina prevzela štokavske elemente, je otoška čakavščina ohranila arhaične elemente, zato se jezikoslovci pri preučevanju usmerjajo predvsem na raziskovanje slednje.{{cn}} Po padcu Beograda se je ozemlje hrvaške države zaradi turških osvajanj zgolj v pol stoletja prepolovilo<ref name="GI88">Goldstein, I. (2008). Str. 88.</ref><ref name="VI223">Voje, I. (1994). Str 223.</ref> Leta [[1532]] so Turki zavzeli Klis in Bosno, številni Hrvati pa so pobegnili na dalmatinske otoke in počasi asimilirali Dalmate, približno 100-200.000 Hrvatov pa je šlo v tujino,<ref>UJEVIĆ, Mate, 1934, Gradišćanski Hrvati, 2. Auflage. Zagreb (Jeronimska knjižnica 426).</ref> bodisi na Kranjsko med [[Slovenci|Slovence]], bodisi na Ogrsko (na današnjo [[Gradiščanska|Gradiščansko]]), na [[Moravska|Moravsko]] ali pa v [[Spodnja Avstrija|Spodnjo Avstrijo]]. Pobegnili so tudi v Italijo ([[Molize]]). V [[18. stoletje|18. stoletju]] se je iz čakavščine in kajkavščine izoblikovala gradiščanščina, pri čemer je bilo izgubiljenih veliko čakavskih potez. Na mnoga področja, kjer so poprej živeli čakavski Hrvati, so prišli štokavci, ki so v etničnem smislu večinoma pripadali bodisi [[Srbi|Srbom]] bodisi [[Bosanci|Bosancem]].<ref>Nastavni vjesnik br.2/1996.</ref><ref>V 19. stoletju so prenagljena posploševanja zgodnjih slavistov omogočila, da je srbski jezikoslovec Vuk Stefanović Karadžić pri zavzemanju za srbski nacionalizem vse štokavce razglasil za Srbe, čeprav na zahodnem štokavskem področju ne obstajajo dokazi, da se je srbski etnonim v zgodnjem srednjem veku v celoti prekril z bodočim štokavskim področjem, poleg tega pa so se Neretljani in Bošnjaki, ki so nekaj časa res pripadali srbski plemenski zvezi, iz okrilja srbske etnogeneze postopoma izločili. Poleg tega se je štokavščina v hrvaškem ljudstvu pojavila že pred turškimi vpadi, etnična identiteta mnogih štokavskih govorcev pa je bila do 19. stoletja nedvomno hrvaška, kar je opozarjal že hrvaški Šulek Bogoslav. Več o tej tematiki glej v: NIikčević Milorad (2008). [http://www.montenegrina.net/pages/pages1/knjizevnost/LM2.pdf ''Fonemi ś, ź, 3, ć, đ u crnogorskom standardnom jeziku'']. Osijek, Institut za crnogorski jezik i jezikoslovlje “Vojislav P. Nikčević”, Filozofski fakultet Sveučilišta Josipa Jurja Strosmayera, str. 26; Voje Ignacij (1994):''Nemirni Balkan''. Ljubljana, DZS, str. 79; Zajc Marko (2006). ''Kje se slovensko neha in hrvaško začne. Slovensko-hrvaška meja v 19. in začetku 20. stoletja''. Ljubljana, Založba Modrijan. Str. 109-110.</ref> Zaradi obrambe proti Turkom so na področjih Vojne krajine nastajale oborožene vojaške skupnosti, večinoma sestavljene iz prebeglih turških graničarjev, ki so bili tedaj še večinoma [[Kršačnstvo|kristjani]], bodisi [[katolicizem|katoliški]] ali [[Pravoslavje|pravoslavni]].<ref>Goldstein, I. (2008). Str. 89, 96.</ref><ref>Voje, I. (1994). Str 229.</ref> To je povzročilo prepletanje zahodnoštokavskega (zvečine bošnjaškega) govora z vzhodnoštokavskim (zvečine srbskim) in razširjanje na čakavska področja.<ref name="
Četrti razlog za zaton uporabe čakavskega jezika leži v geografskem premiku političnega centra na Hrvaškem iz čakavskega juga na kajkavski sever. Po padcu Beograda se je ozemlje hrvaške države zaradi turških osvajanj prepolovilo in leta 1558 sta se slavonski in hrvaški sabor v močno okrnjeni hrvaški državi združila, tako da je bila delitev na dve banovini za vedno presežena.<ref name="GI88"/><ref name="VI223"/> To je imelo za posledico premikanje političnega težišča proti severu, na področje Zagreba in Varaždina, saj se je banska krajina, ki ji je načeloval odslej skupni ban, raztezala od [[Karlovac|Karlovca]] do Ivanića, torej na področju [[kajkavščina|kajkavskega govora]].<ref name="GI88"/><ref name="VI223"/> Ker sta v [[Zagreb]]u imela svoj sedež tako ban kot zagrebški nadškof, so se v 18. stoletju vzporedno z normiranjem hrvaškega književnega jezika na osnovi štokavščine (v Dalmaciji in tudi na območju današnje Slavonije) v Zagrebu in njegovi okolici pričele pojavljati težnje po normiranju hrvaškega jezika na osnovi kajkavskega govora.<ref name="Knežević, S. 2007. Str. 41"/>
| |||