Osončje: Razlika med redakcijama

dodanih 158 zlogov ,  pred 3 leti
m
pp
m (pp)
[[Giuseppe Piazzi]] je leta 1801 odkril [[Cerera (pritlikavi planet)|Ceres]], majhen svet med Marsom in Jupitrom za katerega so prvotno mislili, da je to nov planet. Kasnejša odkritja tisočih manjših teles v tej regiji so vodila v reklasifikacijo med [[asteroid]]e.<ref>{{cite web |title=Discovery of Ceres: 2nd Centenary, January 1, 1801–January 1, 2001 |work=astropa.unipa.it |year=2000 |url=http://www.astropa.unipa.it/Asteroids2001/ |accessdate=2006-11-08}}</ref>
 
Do leta 1846 so nepravilnosti v Uranovi tirnici marsikoga napeljale do razmišljanja, da mora biti izza Urana še en velik planet. [[Urbain Le Verrier|Urbain Le Verrierjevi]] izračuni so vodili k odkritju Neptuna.<ref name="Planets">{{cite web |title=Mathematical discovery of planets |authorauthor1=J. J. O'Connor and |author2=E. F. Robertson |work=St. Andrews University |year=1996 |url=http://www-groups.dcs.st-and.ac.uk/~history/HistTopics/Neptune_and_Pluto.html |accessdate=2006-11-08}}</ref> Leta 1859 so njegovi računi pokazali, da [[prisončje]] Merkurja prehiteva, kar je napeljalo Le Verrierja do predpostavke, da je med Merkurjem in Soncem še en neodkrit planet, ki ga je poimenoval [[Vulkan (domnevni planet)|Vulkan]] - to pa se je kasneje izkazalo za [[Ignoratio elenchi|zmoto zaradi nepoznavanja]].
 
Čeprav je stvar razprave kdaj so Osončje resnično »odkrili« so brez vsakega dvoma tri opazovanja v 19. stoletju opredelila njegovo naravo in umestitev v vesolju. Prvič, leta 1838 je [[Friedrich Bessel]] uspešno izmeril [[zvezdna paralaksa|zvezdno paralakso]], navidezni kotni premik zvezde, ki je nastal zaradi gibanja Zemlje okrog Sonca. To ni bil samo prvi neposredni, eksperimentalni dokaz o heliocentričnosti, ampak je tudi prvič razkril ogromne razdalje med našim Osončjem in zvezdami. Potem sta leta 1859 [[Robert Bunsen]] in [[Gustav Robert Kirchhoff|Gustav Kirchhoff]] s [[spektrograf]]om proučevala absorbcijske črte v Sončevem spektru in odkrila, da so sestavljene iz istih elementov kot obstajajo na Zemlji, to je bil prvi dokaz fizične povezave med Zemljo in Soncem.<ref>{{cite web|title=Spectroscopy and the Birth of Astrophysics|work=Center for History of Physics, a Division of the American Institute of Physics|url=http://www.aip.org/history/cosmology/tools/tools-spectroscopy.htm|accessdate=2008-04-30}}</ref> Potem je [[Pietro Angelo Secchi]] primerjal spektralni podpis Sonca z drugimi zvezdami in odkril, da so skoraj vsi podpisi identični. Zavedanje, da je Sonce zvezda, je vodilo do hipoteze, da bi lahko tudi druge zvezde imele svoj sistem, čeprav tega niso dokazali še naslednjih 140 let.
Nadaljnja odstopanja v tirnici zunanjih planetov so vodila [[Percival Lowell|Percivala Lowella]] do sklepa, da se mora za Neptunom nahajati še en planet, »[[Planet X]]«. Po njegovi smrti, je [[Lowllov observatorij]] vodil iskanje, ki je leta 1930 vodilo [[Clyde William Tombaugh|Tombaugh]]a k odkritju [[Pluton]]a. Odkrili so, da je Pluton premajhen, da bi lahko motil tirnice zunanjih planetov, tako da je bilo njegovo odkritje naključno. Podobno kot tudi Ceres, ki so ga prvotno označili kot planet, je po odkritju množice drugih podobno velikih teles v njegovi okolici IAU leta 2006 reklasificirala v [[pritlikavi planet]].<ref name="Planets"/>
 
Leta 1992 sta astronoma [[David C. Jewitt]] z [[Univerza Havajev|Univerze Havajev]] in [[Jane Luu]] s [[Tehnološki inštitut Massachusettsa|Tehnološkega inštituta Massachusettsa]] odkrila {{mpl|(15760) 1992 QB|1}}. To telo je prvo izmed nove populacije, ki je postala znana kot [[Kuiperjev pas]].<ref>{{cite web |title=KUIPER BELT OBJECTS: Relics from the Accretion Disk of the Sun |authorauthor1=Jane X. Luu and |author2=David C. Jewitt |work=[[Massachusetts Institute of Technology|MIT]], [[University of Hawaii]] |year=2002 |url=http://arjournals.annualreviews.org/doi/abs/10.1146/annurev.astro.40.060401.093818 |accessdate=2006-11-09}}</ref><ref>{{cite web |title=List of Trans-Neptunian Objects |author=[[Minor Planet Center]] |url=http://www.minorplanetcenter.org/iau/lists/TNOs.html |accessdate=2010-10-27}}</ref>
 
[[Michael E. Brown|Mike Brown]], [[Chad Trujillo]] in [[David L. Rabinowitz|David Rabinowitz]] so leta 2005 objavili odkritje [[Erida (pritlikavi planet)|Eride]], telo [[razpršeni disk|razpršenega diska]], ki je večje kot Pluton.<ref>{{cite web |title=Eris (2003 UB313) |work=Solstation.com |year=2006 |url=http://www.solstation.com/stars/ub313.htm |accessdate=2010-10-27}}</ref>
| footer = Prikaz Zemljine tirnice okrog Sonca v 3D. Merkur, Venera, Zemlja in Mars so prikazani na obeh slikah; desna slika prikazuje tudi Jupitrovo polno tirnico s Saturnom in delno tirnico Urana.
}}
Glavni sestavni del Osončja je Sonce, [[Spektralna razvrstitev zvezd|zvezda glavnega niza tipa G2]], ki vsebuje 99,86 % znane mase sistema in gravitacijsko prevladuje.<ref>{{cite journal |author=M Woolfson |title=The origin and evolution of the solar system |doi= 10.1046/j.1468-4004.2000.00012.x |year=2000 |journal=[[Astronomy & Geophysics]] |volume=41 |issue=1 |pages=1.12}}</ref> Sončeva štiri največja krožeča telesa, [[plinski velikan]]i, predstavljajo 99 % preostale mase, od tega samo Jupiter in Saturn skupaj več kot 90 %.{{#tag:ref|Maso Osončja, ki izključuje Sonce, Jupiter in Saturn, se lahko določi s seštevanjem vseh izračunanih mas največjih teles in z uporabo približnih izračunov mas Oortovega oblaka (ocenjeno na približno 3 Zemljine mase),<ref>{{cite arXiv|title=Origin and dynamical evolution of comets and their reservoirs|author=Alessandro Morbidelli|year=2005|eprint=astro-ph/0512256|class=astro-ph}}</ref> Kuiperjevega pasu (ocenjeno na 0,1 Zemljine mase)<ref name="Delsanti-Beyond_The_Planets">{{cite web |year=2006 |authorauthor1=Audrey Delsanti and |author2=David Jewitt |title=The Solar System Beyond The Planets |work=Institute for Astronomy, University of Hawaii |url=http://www.ifa.hawaii.edu/faculty/jewitt/papers/2006/DJ06.pdf |format=PDF |accessdate=2007-01-03|archiveurl = http://web.archive.org/web/20070129151907/http://www.ifa.hawaii.edu/faculty/jewitt/papers/2006/DJ06.pdf |archivedate = 29. januar 2007|deadurl=yes}}</ref> in asteroidnega pasu (ocenjeno na 0,0005 Zemljine mase)<ref name="Krasinsky2002"/> na skupno, zaokroženo navzgor, ~37 Zemljine mase ali 8,1 % mase, ki kroži okrog Sonca. Z odšteto skupno maso Urana in Neptuna(~31 Zemljine mase), ostalih ~6 Zemljinih mas materiala sestavlja skupaj 1,3 %.|name=footnoteD|group=lower-alpha}}
 
Večina velikih teles, ki kroži okrog Sonca, se nahaja blizu ravnine Zemljine tirnice, poznane kot [[ekliptika]]. Planeti so zelo blizu ekliptike, medtem ko so kometi in telesa [[Kuiperjev pas|Kuiperjevega pasu]] pogosto pod večjim kotom.<ref name = "Levison2003">{{cite journal | last = Levison | first = H. F. | authorlink = Harold F. Levison | author2= Morbidelli, A.| title = The formation of the Kuiper belt by the outward transport of bodies during Neptune's migration | journal = [[Nature]]| volume = 426 | pages = 419–421 | publisher = | date = 2003-11-27 | language = | url = http://www.nature.com/nature/journal/v426/n6965/abs/nature02120.html | doi = 10.1038/nature02120 | pmid = 14647375| accessdate = 2012-05-26| issue = 6965}}</ref><ref>{{cite journal|title=From the Kuiper Belt to Jupiter-Family Comets: The Spatial Distribution of Ecliptic Comets|authorauthor1=Harold F. Levison, |author2=Martin J Duncan|journal=[[Icarus (revija)|Icarus]]|year=1997|pages=13–32|doi=10.1006/icar.1996.5637 |issue=1|volume=127|bibcode=1997Icar..127...13L}}</ref> Vsi planeti in večina drugih teles krožijo okrog Sonca v smeri njegovega [[vrtenje|vrtenja]],<ref>{{cite web| last = Grossman | first = Lisa | title = Planet found orbiting its star backwards for first time | publisher = NewScientist | date = 13 August 2009 | url = http://www.newscientist.com/article/dn17603-planet-found-orbiting-its-star-backwards-for-first-time.html | accessdate = 10 October 2009}}</ref> vendar obstajajo tudi [[vzvratno gibanje|izjeme]], kot je [[Halleyjev komet]].
 
<!--== Obseg Osončja ==-->
Zaradi svojih višjih vrelišč lahko v trdni obliki v vročem notranjem Osončju bliže Sonca obstajajo le kovine in silikati, in ti prej ali slej oblikujejo kamnite planete, Merkur, Venero, Zemljo in Mars. Ker so kovinski elementi sestavljali le majhen del sončeve meglice, zemeljski planeti niso mogli veliko zrasti. Veliki planeti (Jupiter, Saturn, Uran in neptun) so se oblikovali bolj daleč, onkraj meje zmrzovanja (''frost line'' - točka med Marsom in Jupitrom kjer je material dovolj hladen, da hlapljive ledene sestavine ostanejo trdne). Ledu, ki je oblikoval te planete, je bilo več kot kovin in silikatov, ki so oblikovali notranje planete - to je omogočilo dovolj veliko rast z atmosfero iz vodika in helija, dveh najlažjih in najbolj množično zastopanih elementov. Ostanki, ki nikoli niso postali planeti, so se zbrali v območjih, kot so [[asteroidni pas]], [[Kuiperjev pas]] in [[Oortov oblak]].
 
V 50 milijonih let sta tlak in gostota vodika v središču protozvezde dovolj narasla, da se je lahko začela [[jedrsko zlivanje|termonuklearna fuzija]].<ref name=Yi2001>{{cite journal | authorauthors= Sukyoung Yi; Pierre Demarque; Yong-Cheol Kim; Young-Wook Lee; Chang H. Ree; Thibault Lejeune; Sydney Barnes | title=Toward Better Age Estimates for Stellar Populations: The <math>Y^{2}</math> Isochrones for Solar Mixture | journal=[[Astrophysical Journal Supplement]] | arxiv=astro-ph/0104292 | year=2001 | volume=136 | pages=417 | doi=10.1086/321795 | bibcode=2001ApJS..136..417Y}}</ref> Temperatura, hitrost reakcije, tlak in gostota so naraščali, dokler ni bilo doseženo [[hidrostatično ravnovesje]]; termični tlak je bil uravnovešen s silo gravitacije. V tej točki je Sonce postalo zvezda [[glavni niz|glavnega niza]].<ref>{{cite journal | authorauthor1=A. Chrysostomou,|author2= P. W. Lucas | title=The Formation of Stars | journal=[[Contemporary Physics]] | year=2005 | volume=46 | issue=1 | page=29 | bibcode=2005ConPh..46...29C | doi=10.1080/0010751042000275277}}</ref> Sončev veter iz Sonca je ustvaril [[heliosfera|heliosfero]] in pometel ostanke plina in prahu iz protoplanetnega diska v medzvezdni prostor ter s tem končal proces oblikovanja planetov.
 
Osončje bo ostalo takšno, kot ga poznamo danes, dokler ne bo vodik v Soncu popolnoma spremenjen v helij, kar se bo zgodilo čez približno 5,4 milijarde let. To bo konec življenja Sonca kot zvezde glavnega niza. Takrat se bo sredica Sonca sesedla in izhodna energija bo veliko večja od današnje. Zunanje plasti Sonca se bodo razširile na približno 260-kratnik današnjega premera in Sonce bo postalo [[rdeča orjakinja]]. Zaradi izrednega povečanje površine, bo površina Sonca znatno hladnejša.<ref>{{cite journal|authorauthor1=K. P. Schroder,Schröder|author2= Robert Cannon Smith|title=Distant future of the Sun and Earth revisited|journal=[[Monthly Notices of the Royal Astronomical Society]] |volume=386|issue=1 |pages=155–163 |year=2008 |doi=10.1111/j.1365-2966.2008.13022.x |bibcode=2008MNRAS.386..155S}}</ref> Širitev Sonca bo uparilo Merkur in Venero ter Zemljo naredilo neprimerni za bivanje, saj se bo [[naseljivo območje]] pomaknilo za tirnico Marsa. Nazadnje bo postalo jedro dovolj vroče za fuzijo helija. Tega bo hitro zmanjkalo, za fuzijo težjih elementov pa Sonce ne bo imelo dovolj mase in jedrska reakcija v jedru se bo praktično ustavila. Zunanje plasti bodo nato ušle v vesolje in Sonce bo postalo [[bela pritlikavka]]. To je stabilna, majhna zvezda brez jedrskega goriva, ki zaradi gravitacijskega stiskanja še vedno ustvarja bel sijaj in radiacijo. Imela bo pol manjšo maso kot izvorno Sonce in velikost Zemlje.<ref>{{cite web|author=Pogge, Richard W.|year=1997|url=http://www.astronomy.ohio-state.edu/~pogge/Lectures/vistas97.html|title=The Once & Future Sun|format=lecture notes|work=New Vistas in Astronomy|accessdate=2005-12-07|archiveurl = http://web.archive.org/web/20050527094435/http://www-astronomy.mps.ohio-state.edu/Vistas/ |archivedate = 27. maj 2005|deadurl=yes}}</ref> Izvržene zunanje plasti bodo formirale [[planetarna meglica|planetarno meglico]] in nekaj materiala, ki je sestavljalo Sonce, bo obogatilo medzvezdno snov s težkimi elementi, kot je ogljik.
 
== Sonce ==
Sonce je [[zvezda]] in glavno telo našega Osončja. [[Sončeva masa|Njegova velika masa]] (332.900 Zemljinih mas)<ref>{{cite web|title=Sun: Facts & Figures|publisher=NASA|url=http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=Sun&Display=Facts&System=Metric |accessdate=2009-05-14 |archiveurl = http://web.archive.org/web/20080102034758/http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=Sun&Display=Facts&System=Metric |archivedate = 2008-01-02}}</ref> proizvaja dovolj visoke temperature in gostoto [[korona|korone]], ki omogoča [[jedrsko zlivanje]],<ref>{{cite book|last=Zirker|first=Jack B.|title=Journey from the Center of the Sun|year=2002|publisher=[[Princeton University Press]]|isbn=978-0-691-05781-1|pages=120–127}}</ref> pri katerem se sprošča ogromna količina [[energija|energije]], ki večinoma [[sevalna energija|seva]] v [[vesoljski prostor|prostor]] kot [[elektromagnetno valovanje]] (svetloba z valovno dolžino od 400 do 700 nm je [[vidna svetloba]])<ref>{{cite web|title=Why is visible light visible, but not other parts of the spectrum?|publisher=The Straight Dome|year=2003|url=http://www.straightdope.com/columns/read/2085/why-is-visible-light-visible-but-not-other-parts-of-the-spectrum|accessdate=2009-05-14}}</ref>.
 
Sonce je zvezda tipa G2 [[glavni niz|glavnega niza]]. V primerjavi z večino drugih zvezd v krajevni [[Rimska cesta (galaksija)|Galaksiji]], je Sonce precej veliko in svetlo.<ref name=sun>{{cite news |first=Ker |last=Than |title=Astronomers Had it Wrong: Most Stars are Single |publisher=SPACE.com |date=30. januar 2006 |url=http://www.space.com/scienceastronomy/060130_mm_single_stars.html |accessdate=2007-08-01}}</ref> Zvezde so razvrščene po [[Hertzsprung-Russllov diagram|Hertzsprung-Russllovem diagramu]], grafu, ki prikazuje svetlobo zvezd s [[temperatura|temperaturo]] njihovega površja. V splošnem so bolj vroče zvezde svetlejše. Za zvezde, ki se držijo tega vzorca, se reče, da so v [[Glavni niz|glavnem nizu]], in Sonce se nahaja prav v njegovi sredini. Zvezde, ki so bolj vroče in svetlejše od Sonca, so redke. Zvezde, ki so precej bolj temačne in hladnejše, so običajnejše in znane kot [[rdeča pritlikavka|rdeče pritlikavke]] ter predstavljajo 85 % zvezd v naši Galaksiji.<ref name=sun/><ref>{{Cite conference|year=2001|pages=119 |authorauthors=Smart, R. L.; Carollo, D.; Lattanzi, M. G.; McLean, B.; Spagna, A.|booktitle=Ultracool Dwarfs: New Spectral Types L and T |editoreditor1=Hugh R. A. Jones and |editor2=Iain A. Steele |publisher=[[Springer Science+Business Media|Springer]] |title=The Second Guide Star Catalogue and Cool Stars|bibcode=2001udns.conf..119S}}</ref>
 
== Medplanetarna snov ==
 
==== Zemlja ====
: [[Zemlja]] (1 a. e. od Sonca) je največji in najgostejši notranji planet, edini, za katerega vemo, da je trenutno geološko aktiven in edini znani planet, na katerem obstaja [[življenje]].<ref name=life>{{cite web |title=What are the characteristics of the Solar System that lead to the origins of life? |publisher=NASA Science (Big Questions) |url=http://science.nasa.gov/planetary-science/big-questions/what-are-the-characteristics-of-the-solar-system-that-lead-to-the-origins-of-life-1/ |accessdate=2011-08-30}}</ref> Njena tekoča [[hidrosfera]] je edinstvena med zemeljskimi planeti in je edini planet, kjer je opazna [[tektonika plošč]]. Zemljina atmosfera je zelo drugačna od atmosfer na drugih planetih, saj jo je preoblikovala prisotnost življenja, tako da vsebuje 21 % prostega [[kisik]]a.<ref>{{cite web |title=Earth's Atmosphere: Composition and Structure |authorauthor1=Anne E. Egger,|author2= M.A./M.S. |work=VisionLearning.com |url=http://www.visionlearning.com/library/module_viewer.php?c3=&mid=107&l=|accessdate=2006-12-26}}</ref> Ima en naravni satelit, [[Luna|Luno]], edini večji satelit zemeljskih planetov v Osončju.
 
==== Mars ====
: [[Mars]] (1,5&nbsp;a. e. od Sonca) je manjši od Zemlje in Venere (0,107 Zemljine mase). Ima atmosfero, ki je večinoma sestavljena iz [[ogljikov dioksid|ogljikovega dioksida]], z atmosferskim tlakom 6,1 milibara (približno 0,6 % Zemljinega).<ref>{{cite book|title= Encyclopaedia of the Solar System|editor=Lucy-Ann McFadden|display-authors=etal|chapter=Mars Atmosphere: History and Surface Interactions|authorauthor1=David C. Gatling,|author2= Conway Leovy|pages=301–314|year=2007}}</ref> Njegova površina je posejana s prostranimi vulkani, kot je [[Olympus Mons]], in kanjoni [[Valles Marineris]], ki kažejo na geološko aktivnost izpred 2 milijonov let.<ref>{{cite web |year=2004 |title=Modern Martian Marvels: Volcanoes? |author=David Noever |work=NASA Astrobiology Magazine |url=http://www.astrobio.net/news/modules.php?op=modload&name=News&file=article&sid=1360&mode=thread&order=0&thold=0 |accessdate=2006-07-23}}</ref> Njegova rdeča barva izhaja iz [[Železov(III) oksid|železovega oksida]] (rje) v zemlji.<ref>{{cite web|title=Mars: A Kid's Eye View|publisher=NASA|url=http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=Mars&Display=Kids|accessdate=2009-05-14}}</ref> Mars ima dva majhna naravna satelita ([[Deimos (luna)|Deimos]] in [[Fobos (luna)|Fobos]]).<ref>{{cite web |year=2004 |title=A Survey for Outer Satellites of Mars: Limits to Completeness |authorauthor1=Scott S. Sheppard,|author2= David Jewitt, and |author3=Jan Kleyna |work=[[The Astronomical Journal|Astronomical Journal]] |url=http://www2.ess.ucla.edu/~jewitt/papers/2004/SJK2004.pdf|accessdate=2006-12-26}}</ref> Zaradi rdečkastega površja je poimenovan po rimskem bogu nasilne vojne, Marsu.
 
=== Asteroidni pas ===
 
Asteroidni pas zavzema tirnico med Marsom in Jupitrom, med 2,3 and 3,3&nbsp;a. e. od Sonca. Za njih se predvideva, da so ostanki tvorjenja našega Osončja, ki se zaradi vpliva Jupitrove gravitacije niso združili.<ref>{{cite journal
| authorauthors=Petit, J.-M.; Morbidelli, A.; Chambers, J.
| title=The Primordial Excitation and Clearing of the Asteroid Belt
| journal=[[Icarus (revija)|Icarus]]
(gravitacijsko stabilna območja, ki držijo in vodijo planet v svoji tirnici); izraz »trojanec« se nanaša tudi na majhna telesa v katerikoli Lagrangeevi točki satelita ali planeta. [[Družina Hilda|Hildini asteroidi]] so z Jupitrom v [[orbitalna resonanca|resonanci]] 2:3; tj. okrog Sonca zakroži trikrat v času dveh Jupitrovih tirnic.<ref name=Barucci>{{cite book|last=Barucci|first=M. A.|author2=Kruikshank, D.P.|author3=Mottola S.|author4=Lazzarin M.|year=2002 |chapter=Physical Properties of Trojan and Centaur Asteroids|title=Asteroids III|publisher=University of Arizona Press|pages=273–87|location=Tucson, Arizona}}</ref>
 
Notranje Osončje je zaprašeno tudi z [[Blizuzemeljsko nebesno telo|asteroidi]], od katerih mnogi križajo tirnice z notranjimi planeti.<ref name = "MorbidelliAstIII">{{cite journal|url = http://www.boulder.swri.edu/~bottke/Reprints/Morbidelli-etal_2002_AstIII_NEOs.pdf|title = Origin and Evolution of Near-Earth Objects|journal = Asteroids III|editoreditor1 = W. F. Bottke Jr.,|editor2= A. Cellino,|editor3= P. Paolicchi, and |editor4=R. P. Binzel|pages = 409–422 | year = januar 2002|publisher = University of Arizona Press|format=PDF|bibcode = 2002aste.conf..409M}}</ref>
 
== Zunanje Osončje ==
[[Slika:Gas giants in the solar system.jpg|thumb|Od zgoraj navzdol: [[Neptun]], [[Uran (planet)|Uran]], [[Saturn]] in [[Jupiter]] (montaža s približno barvo in sorazmerno velikostjo)]]
 
Štiri zunanji planeti ali [[Plinski velikan|plinski velikani]] (včasih imenovani tudi jupitrovski planeti) skupaj tvorijo 99 % znane mase, ki kroži okrog Sonca.<ref group=lower-alpha name=footnoteD /> Jupiter in Saturn imata vsak desetkrat več mase od Zemlje in ju sestavljata večinoma vodik in helij; Uran in Neptun imata veliko manjšo maso (<20 Zemljinih mas) in vsebujeta več ledu. Zaradi tega nekateri astronomi predlagajo, da spadata v lastno kategorijo ledenih velikanov.<ref>{{cite web |title=Formation of Giant Planets |authorauthor1=Jack J. Lissauer,|author2= David J. Stevenson |work=NASA Ames Research Center; California Institute of Technology |year=2006 |url=http://www.gps.caltech.edu/uploads/File/People/djs/lissauer&stevenson(PPV).pdf|format=PDF |accessdate=2006-01-16}}</ref> Vsi štirje plinski velikani imajo [[Planetni obroč|obroče]], čeprav je z Zemlje enostavno viden le Saturnov sistem obročev. Izraz ''[[Spodnji in zgornji planeti|zgornji planet]]'' označuje planete, ki ležijo zunaj Zemljine tirnice, torej vključuje poleg zunanjih planetov še Mars.
 
==== Jupiter ====
 
==== Neptun ====
: [[Neptun]] (30 a. e.) je malo manjši od Urana, je pa masivnejši (17 Zemelj) in zato [[gostota|gostejši]]. Oddaja več notranje toplote, vendar manj od Jupitra in Saturna.<ref>{{Cite journal|title=Post Voyager comparisons of the interiors of Uranus and Neptune |authorauthor1=Podolak, M.;|author2= Reynolds, R. T.;|author3= Young, R. | year=1990|pages=1737|issue=10|volume=17|doi=10.1029/GL017i010p01737 |bibcode=1990GeoRL..17.1737P|journal=Geophysical Research Letters}}</ref>
: Neptun ima [[Neptunovi naravni sateliti|14 znanih satelitov]]. Največji, [[Triton (luna)|Triton]], je geološko aktiven, z [[gejzir|gejzirj]]i tekočega [[dušik]]a.<ref>{{cite web |title=The Plausibility of Boiling Geysers on Triton |authorauthor1=Duxbury, N. S.,|author2= Brown, R. H. |work=Beacon eSpace |year=1995 |url=http://trs-new.jpl.nasa.gov/dspace/handle/2014/28034?mode=full |accessdate=2006-01-16 }}</ref> Triton je edini večji satelit z [[vzvratno gibanje|vzvratno tirnico]]. Poleg Neptuna je v njegovi tirnici več [[planetoid]]ov, imenovanih [[Neptunov Trojanec|Neptunovi trojanci]], ki so z njim v 1:1 [[orbitalna resonanca|resonanci]]. Ker je na pogled modre barve, je poimenovan po rimskem bogu morij in oceanov Neptunu.
 
=== Kentavri ===
{{Main|Kentaver (planetoid)}}
Kentavri so telesa, podobna ledenim kometom, katerih tirnica ima [[velika polos|veliko polos]] daljšo od Jupitrove (5,5&nbsp;a. e.) in krajšo od Neptunove (30&nbsp;a. e.). Največji znan Kentaver, [[10199 Chariklo]], ima premer približno 250&nbsp;km.<ref name=spitzer>{{Cite conference|title=Physical Properties of Kuiper Belt and Centaur Objects: Constraints from Spitzer Space Telescope |authorauthors=John Stansberry, Will Grundy, Mike Brown, Dale Cruikshank, John Spencer, David Trilling, Jean-Luc Margot|booktitle=The Solar System Beyond Neptune |arxiv=astro-ph/0702538|pages=161 |year=2007|bibcode=2008ssbn.book..161S}}</ref> Prvi odkriti Kentaver, [[2060 Hiron]], je bil klasificiran kot komet (95P), ker je takrat razvil [[koma (komet)|komo]], kot jih razvijejo kometi, ko se približujejo Soncu.<ref>{{cite web |year=1995 |author=Patrick Vanouplines |title=Chiron biography |work=Vrije Universitiet Brussel |url=http://www.vub.ac.be/STER/www.astro/chibio.htm |accessdate=2006-06-23}}</ref>
 
== Kometi ==
[[Slika:IBEX all sky map.jpg|thumb|left|[[IBEX]]ov [[Energetic neutral atoms]] zemljevid ''heliosheath'' in heliopavze. Zasluge: NASA/Goddard Space Flight Center Scientific Visualization Studio.]]
 
Heliosfera je razdeljena v dve ločeni regiji. Sončev veter potuje približno 400&nbsp;km/s, dokler ne trči z [[medzvezdni veter|medzvezdnim vetrom]] (tok plazme v [[medzvezdna snov|medzvezdni snovi]]). Do trka pride v področju [[terminacijski šok|terminacijskega šoka]] (področje, kjer se hitrost sončevega vetra upočasni z nadzvočnih na počasnejše hitrosti),<ref name=fahr />, ki je približno 80–100 a. e. od Sonca v smeri toka in približno 200 a. e. od Sonca proti toku.<ref name=fahr /> Tukaj se veter bistveno upočasni in postane turbulenten,<ref name=fahr /> formira veliko ovalno strukturo, znano kot [[ovojnica heliosfere]]. Zunanja meja heliosfere, [[Heliopavze (astronomija)|heliopavza]], je točka, kjer se sončev veter konča in se začne medzvezdni prostor.<ref name="Voyager">{{cite web |url=http://www.nasa.gov/vision/universe/solarsystem/voyager_agu.html |title=Voyager Enters Solar System's Final Frontier |work=NASA |accessdate=2007-04-02}}</ref> Plovili ''[[Voyager 1]]'' in ''[[Voyager 2]]'' sta zaznali, da sta prečkali terminacijski šok in vstopili v ovojnico heliosfere, 94 in 84 a. e. od Sonca.<ref>{{cite journal | doi=10.1126/science.1117684 |date=September 2005 | authorauthors=Stone, E. C.; Cummings, A. C.; McDonald, F. B.; Heikkila, B. C.; Lal, N.; Webber, W. R. | title=Voyager 1 explores the termination shock region and the heliosheath beyond | volume=309 | issue=5743 | pages=2017–20 | pmid=16179468 | journal=[[Science]] | bibcode=2005Sci...309.2017S}}</ref><ref>{{cite journal | doi=10.1038/nature07022 |date=July 2008 | authorauthors=Stone, E. C.; Cummings, A. C.; McDonald, F. B.; Heikkila, B. C.; Lal, N.; Webber, W. R. | title=An asymmetric solar wind termination shock | volume=454 | issue=7200 | pages=71–4 | pmid=18596802 | journal=[[Nature]] }}</ref> ''Voyager 1'' je poročal tudi, da je dosegel heliopavzo.<ref name="NASA-20130912">{{cite web |last1=Cook |first1=Jia-Rui C. |last2=Agle |first2=D. C. |last3=Brown |first3=Dwayne |title=NASA Spacecraft Embarks on Historic Journey Into Interstellar Space |url=http://www.nasa.gov/mission_pages/voyager/voyager20130912.html |work=[[NASA]] |date=12 September 2013 |accessdate=12 September 2013}}</ref>
 
Na obliko in zgradbo zunanjega roba heliosfere najverjetneje vpliva [[hidrodinamika]] interakcij z medzvezdno snovjo.<ref name="fahr">{{cite journal |year=2000 |title=A 5-fluid hydrodynamic approach to model the Solar System-interstellar medium interaction |journal=[[Astronomy & Astrophysics]] | volume=357 | page=268 |url=http://aa.springer.de/papers/0357001/2300268.pdf | format=PDF | bibcode=2000A&A...357..268F }} See Figures 1 and 2.</ref> Za heliopavzo, pri približno 230 a. e., se nahaja [[udarni val]] (''bow shock'')<ref>{{cite web | date=24. junij 2002 |author=P. C. Frisch (University of Chicago) |title=The Sun's Heliosphere & Heliopause | work=[[Astronomy Picture of the Day]] | url=http://antwrp.gsfc.nasa.gov/apod/ap020624.html |accessdate=2006-06-23}}</ref> (ker se Sonce giblje glede na medzvezdno snov s hitrostjo, ki je večja od hitrosti zvoka v medzvezdni snovi, ustvari v medzvezdni snovi udarni val).
[[Slika:Kuiper_belt_-_Oort_cloud-en.svg|thumb|upright=1.3|Umetniška upodobitev Oortovega oblaka, Hillovega oblaka in Kuiperjevega pasu (manjša slika)]]
 
Oortov oblak je hipotetičen okrogel oblak, ki vsebuje na milijone ledenih teles, ki so verjetno izvor vseh kometov z dolgotrajno obhodno dobo in naj bi obdajal Osončje pri približno 50.000&nbsp;a. e. (približno 1&nbsp;[[svetlobno leto]]) ter segal do 100.000&nbsp;a. e. (1,87&nbsp;sv.l.). Oortov oblak naj bi bil sestavljen iz kometov, ki so bili izvrženi iz Osončja zaradi gravitacijskega učinka zunanjih planetov. Telesa Oortovega oblaka se premikajo zelo počasi in se lahko preusmerijo iz svojega tira zaradi redkih dogodkov, kot so trki in drugi zunanji vplivi. Ti lahko komete preusmerijo proti notranjosti Osončja ali pa v medzvezdni prostor.<ref>{{cite web |year=2001 |authorauthor1=Stern SA,|author2= Weissman PR. |title=Rapid collisional evolution of comets during the formation of the Oort cloud. |work=Space Studies Department, Southwest Research Institute, Boulder, Colorado| url=http://www.ncbi.nlm.nih.gov/entrez/query.fcgi?cmd=Retrieve&db=PubMed&list_uids=11214311&dopt=Citation |accessdate=2006-11-19}}</ref><ref>{{cite web |year=2006 |author=Bill Arnett |title=The Kuiper Belt and the Oort Cloud |work=nineplanets.org |url=http://www.nineplanets.org/kboc.html |accessdate=2006-06-23}}</ref>
 
=== Meje ===
 
Večina Osončja je še neraziskanega. Ocenjen obseg Sončevega gravitacijskega polja, kjer prevlada gravitacijske sile [[Seznam najbližjih zvezd|okoliških zvezd]] je približno 2 svetlobni leti (125.000 a. e.). Ocena polmera Oortovega oblaka je 50.000 a. e.<ref>{{cite book |title=The Solar System: Third edition |authorauthors=T. Encrenaz, JP. Bibring, M. Blanc, MA. Barucci, F. Roques, PH. Zarka |publisher=Springer |year=2004 |page=1}}</ref> Kljub odkritjem, kot je Sedna, je območje med Kuiperjevim pasom in Oortovim oblakom s polmerom na desettisoče a. e. še vedno slabo kartirano. Poleg tega so v teku tudi raziskave regije med Merkurjem in Soncem.<ref>{{cite journal |year=2004 |pages=312–315 |volume=148 |journal=[[Icarus (revija)|Icarus]] |authorauthors=Durda D. D.; Stern S. A.; Colwell W. B.; Parker J. W.; Levison H. F.; Hassler D. M. |title=A New Observational Search for Vulcanoids in SOHO/LASCO Coronagraph Images |doi=10.1006/icar.2000.6520 |bibcode=2000Icar..148..312D}}</ref>
 
Novembra 2012 je NASA objavila, da se je sonda [[Voyager 1|''Voyager 1'']] približala območju prehoda v zunanje meje Osončja; njegovi instrumenti so zaznali močno povečanje magnetnega polja. Ker pa hkrati niso zaznali tudi spremembe smeri magnetnega polja, so Nasini znanstveniki to intpretirali tako, da ''Voyager 1'' še ni zapustil Osončja.<ref>{{cite web |url=http://www.nasa.gov/mission_pages/voyager/voyager20121203.html |title=NASA Voyager 1 Encounters New Region in Deep Space |last1=Greicius |first1=Tony |last2= |first2= |date=3 December 2012 |work= |publisher=NASA |accessdate=26 January 2013}}</ref>
|year=2000
|accessdate = 2007-05-10
}}</ref> Sonce se nahaja na robu enega od zunanjih krakov Rimske ceste, znanega kot [[Orionov krak]].<ref>{{cite journal |title=Three Dimensional Structure of the Milky Way Disk |authorauthor1=R. Drimmel,|author2= D. N. Spergel |year=2001 |pages=181–202 |volume=556 |doi=10.1086/321556 |journal=[[The Astrophysical Journal|Astrophysical Journal]] |arxiv=astro-ph/0101259 |bibcode=2001ApJ...556..181D}}</ref> Od središča galaksije je oddaljeno med 25.000 in 28.000 svetlobnih let<ref name="distance2">
{{cite journal
|last=Eisenhauer |first=F.
57.637

urejanj