Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

dodanih 94 zlogov ,  pred 3 leti
dodal in popravil nekaj malenkosti
m (pnp)
(dodal in popravil nekaj malenkosti)
 
== Politika ==
Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se politično angažiral v [[Društvu prijateljev Sovjetske zveze|Društvu prijateljev Sovjetske zveze]] (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]], katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. Bil je član IO OF, od 14. 1. 1943 do 27. 4. 1953 njegov predsednik, februarja 1944 predsednik SNOS, oktobra 1943 udeleženec [[kočevski zbor|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]], član delegacije na 2. zasedanju [[AVNOJ|Avnoja]] v [[Jajce, Bosna|Jajcu]], kjer je predlagal v imenu slovenske delegacije, naj dobi [[Tito]] naziv maršal. Po vojni je imel številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec, (dopredsednik ustvodajne skupščine LRS, 19531946–1953 predsednik Prezidija Ljudske skuščine LR Slovenije, član Prezidija in predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ 1945–52/531945–53), član Sveta federacije 1967–74, član Predsedstva SRS 1974–82, član predsedstva republiške in zvezne SZDL. Leta 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja (z demonstrativnim vstopom v KP)Komunistično partijo. Od 1949 je bil redni član, 1952–76in pa1952–76 predsednik SAZU (v tej vlogi je 1966–69 predsedoval svetu jugoslovanskih akademij, ki so ga skoraj vse sprejele za dopisnega člana, poleg romunske in vzhodnonemške); imel je tudi več kulturnopolitičnih funkcij: bil je upravnik Inštituta za literature SAZU (1950–64) in predsednik znanstvenega sveta Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede (ZRC) SAZU (do 1983), predsednik gledališkega festivala Sterijino pozorje v Novem Sadu (1956–81) in prvo leto tudi Borštnikovega srečanja v Mariboru (1970), predsednik Zveze književnikov Jugoslavije, zveznega odbora za mir itd. 1960 mu je J. Broz Tito podelil red junaka socialističnega dela, na ljubljanski univerzi je bil 1966 promoviran za častnega doktorja literarnih ved, SAZU pa ga je 1976 izvolila za častnega člana.
 
Na Titovo pobudo je povabil v vilo Bistrico nad Tržičem [[Miroslav Krleža|Miroslava Krležo]]. Povabil je še [[Marko Ristić|Marka Ristića]] in njihovo druženje je pripomoglo k razgraditvi našega [[socialistični realizem|socialističnega realizma]]. V polemiki o socialističnem realizmu proti [[Boris Ziherl|Borisu Ziherlu]] in [[Mihail Aleksandrovič Lifšic|M. Lifšicu]] je zagovarjal umetniško avtonomijo, v zvezi z razkritjem [[Povojni izvensodni poboji v Sloveniji|povojnih pobojev]] pa je polemiziral z [[Edvard Kocbek|Edvardom Kocbekom]] in [[Heinrich Böll|Heinrichom Böllom]].
Posmrtno so izšla njegova pisma [[Karmela Kosovel|Karmeli Kosovel]], starejši sestri [[Srečko Kosovel|Srečka Kosovela]] in prijateljici [[Avgust Černigoj|Avgusta Černigoja]], ki je študirala klavir v [[München|Münchnu]], vanjo se je zaljubil po Srečkovi smrti.
 
Poročen je bil dvakrat. Prvič z Angelo Kosmatin (od 1921; umrla 1942), s katero je imel sina [[Tit Vidmar|Tita]] (1929–991929–1999, kulturni urednik ''Dela)'' ter še tri otroke, ki so umrli kot dojenčki. Druga žena je bila [[Nada Vidmar|Nada Stritar]] (1917–1990, operna pevka), s katero je imel tri otroke: Rok (1944–), Nada, por. Mlač (1946–2003) in Živa (1949–, por. Trbižan). Nadi je posvetil spis ''Angleški kralj'' ter ''Esej o lepoti.'' V njem je predstavil temeljne kriterije, ki se jih je držal pri presojanju umetniških del.
 
== Bibliografija knjižnih izdaj ==
Brezimni uporabnik