Tanzimat: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Octopus (pogovor | prispevki)
Octopus (pogovor | prispevki)
Vrstica 74:
 
Za osmansko vladajočo elito je verska svoboda pomenila pravico do obrambe njihove vere.<ref>Selim Deringil. ''There Is No Compulsion in Religion: On Conversion and Apostasy in the Late Ottoman Empire''. Comparative Studies in Society and History '''42''' (3, julij 2000): 547-575.</ref>
 
==Posledice==
[[Slika:Greek lithograph celebrating the Ottoman Constitution.png|thumb|250px| Sprejemanje ustave 1876: sultan Abdulhamid II. in veliki vezir sekata okove Turčije, ki jo simbolizira vklenjena ženska]]
 
Gülhanski odlok in Tanzimat sta sta bila močni vodili za razvoj osmanske družbe, vendar nista bila [[ustava]] in nista nadomestila ustanove sultana.
 
Tanzimatske reforme so imele daljnosežne posledice. Med osebami, ki so se izobraževale v novoustanovljenih šolah je bilo veliko kasnejših državnikov, med njimi tudi [[Mustafa Kemal Atatürk]], naprednih voditeljev in mislecev [[Republika Turčija|Republike Turčije]] in drugih osebnosti z [[Balkan]]a, [[Srednji vzhod|Srednjega vzhoda]] in [[Severna Afrika|Severne Afrike]]. Po pogajanjih evropskimi velesilami po krimski vojni je bil sisten nazadnje razveljavljen. Evropske sile so v okviru listine iz leta 1856 zahtevale mnogo večjo neodvisnost narodnih manjšin kot jo je predvidela osmanska oblast, ki je v okviru enakosti državljanov manjšine obravnavala enako kot Turke. Z novimi zakoni se je okrepil krščanski srednji razred in povečal svojo gospodarsko in politično moč.
 
Ugledni Arabci so na splošno nasprotovali reformam. Ker je državna uprava v spreminjajočem se cesarstvu začela prehajati na mlajše osebe, izšolane v državnih šolah, so številne vodilne arabske družine že na začetku 1870. let začele vpisovati svoje sinove v visoke šole v Istanbulu. Ti sinovi so po končanem študiju dobili položaje v državni upravi, s čimer so okrepili položaj svojih družin. Med tanzimatom je arabska urbana elita uspela ohraniti svoje privilegije in prepričati oblast, da so oni tisti, ki jih mora država kot državne uradnike poslati iz Istanbula. Politika arabske elite je preživela reforme za centralizacijo države.<ref>Cleveland, William (2013). ''A History of the Modern Middle East''. Boulder, Colorado: Westview Press. ste. 85–86. ISBN 0813340489.</ref>
 
Reforme so dosegle vrh leta 1876 s sprejetjem prve ustave, ki je nadzirala avtokratsko oblast sultana. Začelo se je tako imenovano prvo ustavno obdobje. Sultan [[Abdulhamid II.]], ki je ustavo podpisal, se je hitro obrnil proti njej.
 
Državne institucije so se reorganizirale, zakonodaja pa se je posodobila skladno z novimi okoliščinami. Spremenilo se je tudi šolstvo, način oblačenja, arhitektura, umetnost in način življenja. Z reorganizacijo in uvedbo novih državnih ustanov se je izjemno povečalo število državnih uradnikov.
 
Nekateri poznavalci trdijo, da je tradicionalna muslimanska skupnost tanzimatske vrednote dojemala kot vsiljene od zgoraj in ne kot vrednote, ki so odraz teženj v družbi, in da so od reform imeli največ koristi predvsem nemuslimani, ki so se s položaja drugorazrednih državljanov (''zimmy'') povzpeli na enakopraven položaj z muslimani. Takšno stališče je bilo delno vzrok za pokol [[Armenci|Armencev]] (80.000-300.000) in [[Sirija|Sirijcev]] (25.000) v tako imenovanem [[hamidski pokol|hamidskem pokolu]] (1894-1896) in kasnejšem [[Armenski genocid|armenskem genocidu]].<ref> Mark L. Movsesian (5. maj 2010). ''Elusive Equality: The Armenian Genocide and the Failure of Ottoman Legal Reform'' . St. John's Legal Studies Research Paper No. 1600745.</ref>
 
==Sklici==