Džu Ši: Razlika med redakcijama

'''Zhu Xi''' [sí čú], tudi Chu Hsi, Zhuzi ali Zhufuzi, kitajsko 朱熹, [[Kitajci|kitajski]] [[mislec]], [[učenjak]], klasični [[filolog]] in [[filozof]], ki je živel v času [[dinastije Song]], * [[18. oktober]] [[1130]], [[Youqi]], [[Fujian]], [[Kitajska]], † [[23. april]] [[1200]], [[Kitajska]].

 

Bil je eminenten učenjak, klasični filolog, analitik in sintetičen mislec. Z zbiranjem klasičnih konfucijanskih besedil, ki jih je redigiral in komentiral je ponovno definiral konfucijansko tradicijo in nazor. Njegov nauk je izhodišče intelektualnega diskurza zadnjih 800 let, njegov vpliv pa se je razširil na Japonsko in v Korejo, ki sta prevzeli konfucianizem. Poznavanje njegovih del in idej je sestavni del študija kitajske filozofije, še posebej konfucianizma.

 

 

Zhu Xi je bil rojen v kraju Youxi 尤溪 v provinci Fujian 福建 na Kitajskem leta 1130. Anekdote pravijo, da je bil kot otrok zelo hitro zrel, saj naj bi že pri petih letih spraševal, kaj leži onkraj nebes. Leta 1143, ko je bil Zhu Xi star 13 let, mu je umrl oče, Zhu Song (1097-1143), ki je bil njegov prvi učitelj. Kasneje se je izobraževal pri več eklektičnih učenjakih, ki so mu predstavili budizem daoizem in konfucionizem. Predmet študija so bili sprva kunfucianski klasiki, zlasti »Pogovori« (Lun yu 論語) in »Mencij« (Mengzi 孟子). Študij je posvetil temeljnim daoističnim in budističnim delom, vendar se je od njih kmalu odvrnil, ko je spoznal neokonfucionističnega mojstra Li Tonga 李通 (1093-1163) in se posvetil zgolj proučevanju konfucianskega miselnega sistema.

Že pri 19 letih je opravil vse uradniške izpite. V prvo službo je nastopil pri starosti 22 let (leta 1152) kot namestnik župana prefekture Quanzhou v provinci Fujian. Osnoval je izredno dobro knjižnico in reorganiziral javno šolstvo. Njegov sloves je kmalu dosegel dvor in cesar ga je večkrat povabil na avdience, ki pa jih je Zhu Xi zavračal vse do leta 1179. Tistega leta je popustil in obiskal cesarja na dvoru, to priložnost pa izrabil, da je dvoru predstavil svoje 3 eseje, ki se ukvarjajo predvsem s kritiko budizma in daoizma. Eseji na dvoru niso bili dobro sprejeti, kljub temu pa mu je cesar ponudil različne visoke položaje. Vendar pa je Zhu Xi, ki je bil kritičen do centralistične ureditve, vse zavrnil in se raje posvetil varovanju in skrbi za tempelj, kar mu je pustilo dovolj časa za branje, pisanje in učenje. Šele leta 1179 je popustil prepričevanju prijateljev, češ da se obnaša nevljudno in da v njem ni dovolj patriotizma. Postal je perfekt okrožja Nankang 南康 v današnji provinci Jiangxi 江西. Obnovil je šolo, ki je obstajala v bližnji »Votlini belega jelena« v kateri je v času dinastije Tang 唐朝 živel eremit s svojim udomačenim jelenom in prirejal študijska srečanja, dispute in predavanja. Šola je kmalu postala ena najbolj znanih univerz kitajskega cesarstva, v katero so romali vedoželjni študentje, ne samo iz vse dežele, temveč tudi iz Japonske, kjer je kasneje neokonfucianstvo predstavljalo idejno osnovo šogunata in imelo s tem precej pomembno vlogo. Ob votlini so po Zhu Xijevi smrti zgradili templja posvečena Zhu Xiju in Konfuciju, nekatere njegove razprave pa so zbrane v knjigi Zhuzi yulei 朱子語類.

 

 

Nauk Zhu Xija ni povsod naletel na odobravanje. Med uradniki na dvoru si je nakopal mnogo sovražnikov. Eden najpomembnejših politikov tistega časa, Hu Hong (1106-61), ga je denunciral kot nasprotnika cesarja in vodjo ilegalne uporniške sile, ki naj bi si prizadevala za padec cesarske dinastije. Obtožen je bil tudi ukvarjanja s črno magijo ter posilstva dveh budističnih nun, ki naj bi si ju vzel za konkubini. Njegov nauk je bil razglašen za heretičnega, zato so ga prepovedali. To je privedlo do njegove odpustitve leta 1197. Sovražniki so zahtevali smrtno kazen, Zhu Xi pa je mirno počakal na razsodbo in ni pobegnil na sever, kjer bi se lahko priključil sovražnim plemenom, kot so to navadno počenjali uradniki, ki so padli v nemilost. Privrženci, s katerimi se je vrnil v rodni kraj, ga niso zapustili. Tam se je do smrti ukvarjal zgolj s svojimi študijami in poučevanjem.

 

 

Zhu Xi je eden največjih in najvplivnejših mislecev kitajske tradicije, hkrati pa je bil tudi človek, ki je prispeval svoj delež k duhovni, politični, kulturni in gospodarski stagnaciji, ki je sledila obdobju dinastije Song na Kitajskem. Obravnavamo ga kot duhovnega očeta neokonfucianstva, ki predstavlja doslej najkompleksnejši in najpopolnejši filozofski sistem. Postavlja etična in socialna osnovna načela v širši, zaokrožen kozmogonični sistem. Vrhunec predstavlja prav Zhu Xijev sistem, katerega lastnost je, da zaokroženost in kompleksnost onemogočata vsake nove ustvarjalne razvoje znotraj konfucianskih miselnih okvirov.

 

 

 

Zhu Xi je poleg svojih lastnih objavil tudi različice več klasičnih del, ki jih je redigiral in komentiral. Spodaj so navedeni naslovi nekaterih njegovih pomembnejših del. V oklepajih so navedena imena del v kitajščini.