Džu Ši: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
= Zhu Xi =
'''
Bil je eminenten učenjak, klasični filolog, analitik in sintetičen mislec. Z zbiranjem klasičnih konfucijanskih besedil, ki jih je redigiral in komentiral je ponovno definiral konfucijansko tradicijo in nazor. Njegov nauk je izhodišče intelektualnega diskurza zadnjih 800 let, njegov vpliv pa se je razširil na Japonsko in v Korejo, ki sta prevzeli konfucianizem. Poznavanje njegovih del in idej je sestavni del študija kitajske filozofije, še posebej konfucianizma.
▲'''Si Ču''' ali '''Zhū Xī''' ali '''Chu Hsi''', 朱熹, [[Kitajci|kitajski]] [[filozof]], * [[18. oktober]] [[1130]], [[okrožje Youxi|Youxi]], provinca [[Fujian]], Kitajska, † [[23. april]] [[1200]], Kitajska.
== Življenje ==
Zhu Xi je bil rojen v kraju Youxi 尤溪 v provinci Fujian 福建 na Kitajskem leta 1130. Anekdote pravijo, da je bil kot otrok zelo hitro zrel, saj naj bi že pri petih letih spraševal, kaj leži onkraj nebes. Leta 1143, ko je bil Zhu Xi star 13 let, mu je umrl oče, Zhu Song (1097-1143), ki je bil njegov prvi učitelj. Kasneje se je izobraževal pri več eklektičnih učenjakih, ki so mu predstavili budizem daoizem in konfucionizem. Predmet študija so bili sprva kunfucianski klasiki, zlasti »Pogovori« (Lun yu 論語) in »Mencij« (Mengzi 孟子). Študij je posvetil temeljnim daoističnim in budističnim delom, vendar se je od njih kmalu odvrnil, ko je spoznal neokonfucionističnega mojstra Li Tonga 李通 (1093-1163) in se posvetil zgolj proučevanju konfucianskega miselnega sistema.
Že pri 19 letih je opravil vse uradniške izpite. V prvo službo je nastopil pri starosti 22 let (leta 1152) kot namestnik župana prefekture Quanzhou v provinci Fujian. Osnoval je izredno dobro knjižnico in reorganiziral javno šolstvo. Njegov sloves je kmalu dosegel dvor in cesar ga je večkrat povabil na avdience, ki pa jih je Zhu Xi zavračal vse do leta 1179. Tistega leta je popustil in obiskal cesarja na dvoru, to priložnost pa izrabil, da je dvoru predstavil svoje 3 eseje, ki se ukvarjajo predvsem s kritiko budizma in daoizma. Eseji na dvoru niso bili dobro sprejeti, kljub temu pa mu je cesar ponudil različne visoke položaje. Vendar pa je Zhu Xi, ki je bil kritičen do centralistične ureditve, vse zavrnil in se raje posvetil varovanju in skrbi za tempelj, kar mu je pustilo dovolj časa za branje, pisanje in učenje. Šele leta 1179 je popustil prepričevanju prijateljev, češ da se obnaša nevljudno in da v njem ni dovolj patriotizma. Postal je perfekt okrožja Nankang 南康 v današnji provinci Jiangxi 江西. Obnovil je šolo, ki je obstajala v bližnji »Votlini belega jelena« v kateri je v času dinastije Tang 唐朝 živel eremit s svojim udomačenim jelenom in prirejal študijska srečanja, dispute in predavanja. Šola je kmalu postala ena najbolj znanih univerz kitajskega cesarstva, v katero so romali vedoželjni študentje, ne samo iz vse dežele, temveč tudi iz Japonske, kjer je kasneje neokonfucianstvo predstavljalo idejno osnovo šogunata in imelo s tem precej pomembno vlogo. Ob votlini so po Zhu Xijevi smrti zgradili templja posvečena Zhu Xiju in Konfuciju, nekatere njegove razprave pa so zbrane v knjigi Zhuzi yulei 朱子語類.
== Nauk ==
Nauk Zhu Xija ni povsod naletel na odobravanje. Med uradniki na dvoru si je nakopal mnogo sovražnikov. Eden najpomembnejših politikov tistega časa, Hu Hong (1106-61), ga je denunciral kot nasprotnika cesarja in vodjo ilegalne uporniške sile, ki naj bi si prizadevala za padec cesarske dinastije. Obtožen je bil tudi ukvarjanja s črno magijo ter posilstva dveh budističnih nun, ki naj bi si ju vzel za konkubini. Njegov nauk je bil razglašen za heretičnega, zato so ga prepovedali. To je privedlo do njegove odpustitve leta 1197. Sovražniki so zahtevali smrtno kazen, Zhu Xi pa je mirno počakal na razsodbo in ni pobegnil na sever, kjer bi se lahko priključil sovražnim plemenom, kot so to navadno počenjali uradniki, ki so padli v nemilost. Privrženci, s katerimi se je vrnil v rodni kraj, ga niso zapustili. Tam se je do smrti ukvarjal zgolj s svojimi študijami in poučevanjem.
== Filozofija ==
Zhu Xi je eden največjih in najvplivnejših mislecev kitajske tradicije, hkrati pa je bil tudi človek, ki je prispeval svoj delež k duhovni, politični, kulturni in gospodarski stagnaciji, ki je sledila obdobju dinastije Song na Kitajskem. Obravnavamo ga kot duhovnega očeta neokonfucianstva, ki predstavlja doslej najkompleksnejši in najpopolnejši filozofski sistem. Postavlja etična in socialna osnovna načela v širši, zaokrožen kozmogonični sistem. Vrhunec predstavlja prav Zhu Xijev sistem, katerega lastnost je, da zaokroženost in kompleksnost onemogočata vsake nove ustvarjalne razvoje znotraj konfucianskih miselnih okvirov.
Zhu Xi se je pri svojem delu največ ukvarjal z izdajanjem, reinterpretacijo ter komentiranjem konfucianskih klasikov. Svoj filozofski sistem, ki ga je razvijal v pismih kolegom, je poučeval zgolj ustno. Njegovi disputi so bili sprva izdani leta 1230 pod naslovom Zhu Xijevi izreki (Zhuzi yulei 朱子語類). Kasnejša zbirka njegovih razprav, predvsem v obliki esejev, je izšla pod naslovom Zbrana dela mojstra Zhuja (Zhuzi wenji朱子文集). Osrednje neokonfuciansko delo Cesarska kompilacija celotnega Zhu Xijevega dela pa je izšlo v času naslednje dinastije, na pobudo mandžurskega cesarja Kang Xija.
== Načeli li' 理 in qi 氣 ==
Njegov filozofski sistem je razdeljen v par, ki ga sestavljata ''li'' 理 in ''qi'' 氣. Prvi zagovarja idejo, zakonitost in razum, slednji pa materijo, konsistenco in fluid (razpoloženjski vpliv, ki ga širi neka stvar). Omenjena elementa sestavljata komplementarni par, ki predstavlja osnovo vsega obstoječega. Kljub temu se Zhu Xijev dualizem lahko pretežno obravnava kot idealističen. Sam avtor sistema namreč o materializaciji nima prav visokega mnenja.
Prioritetno vlogo je vedno bolj izrecno izražal načelu li. Trdil je, da če obstaja li, obstaja tudi qi; a li je izvornejši. Qi je namreč podobna duhu, ki spominja na zrak. O fizični materiji govorimo, kadar se nakopiči dovolj qija. Ločnica med materijo in idejo je zabrisana in zelo tanka. Razvrščanje v ti dve kategoriji je plod pozahodnega razmišljanja in zato ni popolnoma umestna. Razmerje med obema oblikama bivanja je še vedno dopolnjujoče. Neokonfucianski koncept li se v modernih interpretacijah enači s starogrškim logosom, na podlagi dejstva, da predstavlja tako naravne zakonitosti kot tudi najvišji in posledični etični kriterij. To, kar neokonfucianci vidijo popolnoma novo, razčlenijo na koncept ideje in materije. Za urejanje konkretnih procesov, ki ustvarjajo in hkrati ohranjajo dinamiko fizikalnega sveta, je v tem sistemu pristojen koncept qi, ki se udejanja skozi strukturirane procese dinamike yina in yanga.
Ljudje ne moremo spremeniti materialnih pogojev življenja, prav tako kot npr. osnovnih fizičnih oblik svojih teles. Imamo pa zato pravico oz. dolžnost živeti v čim tesnejšem soskladju z zakonitostmi načela li – z idejo, zakonitostmi in razumom.
Li naj bi bil torej primarni princip in ne zgolj časovno načelo bivanja. Obravnavamo ga kot koncept, ki je povezan s konceptom qija. Namreč, če ni materializacije, potem ostaja tudi obstoj lija brezpredmeten in neosnovan. Zhu Xi ne govori o kronološkem zaporedju obeh načel. Če obema sledimo do samega izvora, sicer ugotovimo, da je najprej obstajal li. Vendar tega dejstva na moremo obravnavati kot ločnico med kronologijo obeh konceptov. Brez qija se li ne bi imel kam umestiti, ker bi bil brez osnove.
== Indukcija ==
Zhu Xi velja prav tako za prvega starokitajskega filozofa, ki je utemeljil načeli induktivnega (sklepanje iz posameznega na splošno) in deduktivnega (sklepanje iz splošnega na posamezno) sklepanja. Ti dve vrsti splošnih postopkov raziskovanja imenuje tudi razčlenitev od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol. Induktivno sklepanje v bistvu govori o tem, da moramo v predmetih poiskati načela ter jih združiti v eno samo, potem ko smo poiskali njihov skrajni pol. Če združimo vse razpršene podrobnosti v en sam princip, se bo ta kar sam od sebe pokazal.
Za Zhu Xija je bilo izpopolnjevanje znanja s pomočjo raziskovanja stvari osnova. Pod raziskovanjem stvari se razume razumsko spoznavanje njihovih objektivnih lastnosti. Trdi, da nikakor ne smemo zamenjavati subjektivnosti z objektivnostjo.
== Literatura ==
Zhu Xi je poleg svojih lastnih objavil tudi različice več klasičnih del, ki jih je redigiral in komentiral. Spodaj so navedeni naslovi nekaterih njegovih pomembnejših del. V oklepajih so navedena imena del v kitajščini.
*'''Štiri knjige (Sishu 四書)'''
*'''Knjiga spremembe (Yijing 易經)'''
*'''Knjiga poezije (Shijing 詩經)'''
*'''Reflections on Things at Hand (Jinsilu 近思錄)'''
*'''Enotnost treh (informativen prevod) (Cantong qi 周易參同契)'''
*'''Veliki nauk (Daxue 大學)'''
*'''Razprava o človečnosti (informativen prevod) (Renshuo仁說)'''
Njegovi disputi so ohranjeniv knjigi '''Zhu Xijevi izreki (Zhuzi yulei 朱子語類)''', njegove razprave predvsem v obliki esejev pa so zbrane v knjigi '''Zbrana dela mojstra Zhuja (Zhuzi wenji 朱子文集)'''.
=Viri in literatura=
*Zhu Xi. 3. 9. 2015. '''Stanford Encyclopedia of Philospohy.''' [internet]. [citirano 30. 11. 2016]. Dostopno na naslovu: http://plato.stanford.edu/entries/zhu-xi/.
*Zhu Xi (Chu Hsi, 1130 - 1200). '''Internet Encyclopedia of Philosophy.''' [internet]. [citirano 30. 11. 2016]. Dostopno na naslovu: http://www.iep.utm.edu/zhu-xi/.
*Zhu Xi: Chinese philosopher. 29. 4. 2016. '''Encyclopaedia Britannica.''' [internet]. [citirano 30. 11. 2016]. Dostopno na naslovu: https://www.britannica.com/biography/Zhu-Xi.
*Miličinski, M. 1995. '''Kitajska in Japonska: med religijo in filozofijo.''' Ljubljana: TRIAS WTC.
*Rošker, Jana S. '''Iskanje poti: spoznavna teorija v kitajski tradiciji. Del 1, Od protofilozofskih klasikov do neokonfucianstva dinastije Song.''' Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 2005.
*Rošker, Jana S. '''Iskanje poti: spoznavna teorija v kitajski tradiciji. Del 2, Zaton tradicije in obdobje moderne.''' Znanstveno raziskovalni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 2006.
*Rošker, Jana S. '''Odnos kot jedro spoznanja: kitajska filozofija od antičnih klasikov do modernega konfucijanstva'''. Cankarjeva založba, Ljubljana 2010.
| |||