Soča: Razlika med redakcijama

V zgornjem toku, do vstopa v Bovško kotlino, teče Soča po Triglavskem narodnem parku in navdušuje obiskovalce s čisto, zeleno modro vodo in izjemno gorsko okolico, polno geomorfoloških, geoloških, bioloških in kulturnih znamenitosti. Na vsakem koraku lahko občudujemo izjemno moč naravnih procesov, ki pred našimi očmi preoblikujejo to pokrajino. Zanimivi so npr. veliki skalni podori, med njimi podor nad kmetijo Plajer v spodnjem delu Trente, ki se je zgodil 28. in 29. junija 1989. V dolino se je podrlo od 300.000 do 400.000 m³ skalovja in to na istem mestu, kot je v preteklosti nastal še večji podor. <ref>{{navedi revijo|last1 = Pavšek|first1 = Miha|title = Skalni podor v Trenti|journal = Ujma|volume = 8|pages = 24–29|publisher = Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje|location = Ljubljana|year = 1994|cobiss=3456813|issn =0353-085X}}</ref> Dolini je dal pomemben pečat tudi domači človek in njemu je treba omogočiti, da bo zmogel negovati svojsko trentarsko kulturno krajino tudi v prihodnje.

Posebnost Soče so globoka in ozka korita, vrezana v živoskalno dolinsko dno. Zaradi določene spremembe v okolju (npr. umik ledenikov, tektonski premik ipd.) se je reka vrezala v dotedanje dolinsko dno in v njem izdelala ozka in več deset metrov globoka korita. Najlepša so Mala korita malo pred izlivom potoka Vrsnik (okoli 100 m dolga ter do 6 m globoka) in Velika korita pred izlivom Lepenjice (okoli 750 m dolga, 10–15 m globoka in mestoma samo 1 m široka). Tretja so korita Soče pri Kršovcu (imenovana tudi Zmuklica) malo pred vstopom reke v Bovško kotlino; dolga so okoli 150 m in globoka do 10 m. <ref>{{navedi knjigo|last=Rojšek|first=Daniel|year=1991|title=Naravne znamenitosti Posočja|publisher=Državna založba Slovenije|page=36–37, 41|location=Ljubljana|cobiss=26987264}}</ref>

V zgornjem toku Soče živita od korit navzdol še avtohtoni [[lipan]] (''Thymallus thymallus'') in iz Severne Amerike prinešena [[šarenka]] (''Oncorhynchus mykiss''). V srednjem toku se pojavljajo tudi ribje vrste iz družine krapovcev, mdr. štrkavec (''Leuciscus cephalus cabeda''), primorski blistavec (''Leuciscus souffia''), grba (''Barbus plebejus'') in pisanec (''Phoxinus phoxinus''), iz družine glavačev pa kapelj (''Cottus gobio''). <ref>{{navedi knjigo|last=Povž|first=Meta||last2=Sket|first2=Boris|year=1990|title=Naše sladkovodne ribe|publisher=Mladinska knjiga|page=369|location=Ljubljana|cobiss=20627456|ISBN=ISBN 86-11-04812-1}}</ref>

Zadnji del Soče, od izliva Tera naprej, je z bližnjo okolico zavarovan kot naravni rezervat ([[:it:Riserva Naturale Foce dell'Isonzo]]), ki obsega strugo in bregove Soče ter precejšen del delte in bližnjega, plitvega morja (površina 23,4 km² kopnega in 11,5 km² morja). Osrednji del rezervata je Isola della Cona, nizek otok med sedanjo strugo Soče na zahodu in rokavom Quarantia, ki je bil med letoma 1895 in 1935 glavna struga Soče, potem pa so Sočo preusmerili v današnjo, umetno izkopano strugo, da ne bi pretirano zasipala tržiškega pristanišča. Na otoku je informacijsko središče za obiskovalce naravnega rezervata. Največje bogastvo rezervata so mokrotni habitati s sladko in slano vodo, idealni za ptice in druge živali, ter bogat rastlinski svet. Tu živi več kot 320 vrst ptic, od tega jih 80 tudi gnezdi; pozimi se v rezervatu zadržujejo številne ptice iz severnejših krajev. Pred leti so v delti naselili še konje iz francoske pokrajine [[Camargue]]. Bogat je tudi rastlinski svet, zlasti so pomembna rastišča z ogroženim slanoljubnim rastlinstvom in zadnji ostanki nižinskega gozda. <ref>{{navedi splet |url=http://www.parks.it/riserva.foce.isonzo|title=Riserva Naturale della Foce dell'Isonzo|language=it|accessdate=17. januar 2014}}</ref> <ref>{{navedi splet |url=http://www.sbic.it|title=Stazione Biologica Isola della Cona|language=it|accessdate=17. januar 2014}}</ref>