Jean-Jacques Rousseau: Razlika med redakcijama

odstranjenih 62 zlogov ,  pred 3 leti
m
brez povzetka urejanja
m
m
1750. leta je objavil ''Razpravo o znanostih in umetnostih'' kot odziv na natečaj Akademije v [[Dijon|Dijonu]] glede učinkov renesanse na občo človeško moralo. Rousseaujeva razprava je zmagala na natečaju, čeprav je bilo Rousseaujevo mnenje o nekoristnosti umetnosti zelo kontroverzno. V tem času je napisal tudi opero ''Le Devin du Village ''(Vaški vedeževalec), nato pa kljub dobremu odzivu prenehal z glasbenim ustvarjanjem. Tri leta kasneje je, kot odziv na nov natečaj prej omenjene akademije, objavil ''Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi'', ki pa nikoli ni bila ocenjena, saj se je sodnikom zdela predolga. Vseeno je dal Rousseau razpravo objaviti širše, zaradi česar je kmalu dosegla širok krog bralcev. Leta 1756 se je iz Pariza preselil na deželo, kjer je napisal svoja najbolj slavna dela: leta 1761 ''Julijo ali nova Heloizo'', leta 1762 pa ''Družbeno pogodbo ''in ''O vzgoji''. Slednji knjigi je oblast zaradi kritike religije prepovedala, Rousseau pa je pobegnil v Ženevo, kjer je začel pisati svojo avtobiografijo, ''Izpovedi''.
 
Naslednja leta se je selil po [[Evropa|Evropi]], leta 1767 pa se je vrnil v [[Francija|Francijo]] in nadaljeval s pisanjem. Tri leta kasneje se je vrnil v Pariz, kjer se je preživljal s prepisovanjem glasbe. Umrl je 3. julija 1778, njegove ''Izpovedi'' pa so izšle šele več let po njegovi smrti.
 
== Filozofija ==
Človek je, po Rousseauju, po naravi dober in ni storil nikakršnega greha, temveč sta ga pokvarili [[civilizacija]] in [[kultura]]. To predcivilizacijsko stanje imenuje naravno stanje. Kot meni Rousseau, ves napredek v [[Znanost|znanosti]], umetnosti, tehniki in gospodarstvu pomeni izgubo izvirne ljudskosti, obče sreče in harmonije. Nedolžno samoljubje, tj. temeljno čustvo naravnega stanja, ki ne krši naravne enakosti in svobode, se pod vplivom razuma pretvarja v egoizem, medtem ko so pretirana čutnost ter pokvarjenost posledica razvijanja umetnosti.
 
Zasebna lastnina je razdelila ljudi na bogate in revne, oblast pa na močne in šibke. Prvi, ki je prišel do ideje, da vzame del zemlje in reče »to je moje« in ki je pri tem našel dovolj naivne ljudi, da mu verjamejo, je bil pravi ustanovitelj civilizirane družbe. Ogromno zločinov, vojn in smrti bi preprečil tisti, ki bi izkoreninil zasebno lastnino in dejal: »Izgubljeni ste, če pozabite, da pripadajo sadovi vsem, zemlja pa nikomur.« S tem izrekom je Rousseau začel svoje najbolj znano delo ''Družbena pogodba''. Ta misel vsebuje tudi Rousseaujevo glavno idejo o nastanku suverene in svobodne meščanske države, v kateri mora obča volja (volonté généralé) postati izvor in temelj vsakega prava. Zagovarjal je idejo o suverenosti ljudstva (biti suveren = biti nad vsemi) kar pomeni, da ima ljudstvo najvišjo, kralj pa le šibko izvršno oblast. [[Država|Državo]] si je predstavljal kot pogodbo med ljudmi. Če si vladar prisvoji [[suverenost]], se pogodba razveljavi, ljudstvo pa ima pravico do upora. S tem je dal ljudstvu možnost, da izvede [[Revolucija|revolucijo]]
 
Povedano drugače, zakoni lahko izvirajo lahko le iz skupne volje, sicer lahko veljajo le individualno. Rousseau je zagovarjal državo kot [[Demokracija|demokracijo]] manjšega števila prebivalcev, saj naj bi tako bilo lažje usmerjati množice, ki pa naj bi bile po premoženju, običajih in tudi veri čim bolj enaki. Predvsem slednje pomeni dejanski nadzor države nad vero in ne obratno, kot je veljalo v srednjeveški družbi.
10

urejanj