Narcis in Zlatoust: Razlika med redakcijama

 

==Vsebina==

Zgodba se dogaja v [[srednji vek|srednjem veku]]. Bistvo pripovedi je prijateljstvo med glavnima figurama Narcisom in Zlatoustom. Narcis je novic v samostanu Mariabronn, zaradi svoje izjemne nadarjenosti kmalu postane učiteljski pomočnik; Zlatoust vstopi v samostansko šolo po volji očeta, mati naj bi ju bila predtem zapustila. Zlatoust se spoprijatelji z ostalimi učenci, kmalu pa se še posebej naveže na Narcisa, ki Zlatousta dojema kot svoj protipol in tudi kot svojo dopolnitev.

Čeprav se Zlatoust sprva močno trudi z učenjem in si želi le sprejetja v noviciat, v pogovorih z Narcisom in predvsem s prvim čutnim doživetjem spozna, da njegova življenjska pot teče izven samostana. Tako pobegne in se poda na dolgo potovanje, ob predvsem čutnih doživetjih se izpopolni kot risar in kipar, pa tudi kot pronicljiv opazovalec človeške narave.

 

==Interpretacija==

Osrednja tema je dvopolnost apolonskega in dionizičnega tipa. Narcis, predstavnik apolonskega tipa, se ideji popolnosti želi približati preko študija, strogega odrekanja ter posvečanja duhovnosti in religioznosti. Zlatoust se prepušča svojim nagonom, naprej ga vlečejo nova in nova čutna doživetja, kljub temu vedno stremi k umetniškemu izražanju. Tako ga lahko razumemo kot bolj zaokroženi lik, njegova dionizična osnova je vsaj delno nadgrajena z apolonskim razmišljanjem.

 

 

Motiv matere je še posebej pomemben. Zlatoust se šele ob »prebuditvi« spomina na mater začne zavedati samega sebe, svojih hotenj in sposobnosti. Na popotovanju večkrat uzre njeno podobo v naravnih pojavih, po podobi kipa Device Marije si za cilj zada izdelavo kipa pramatere Eve. Na smrtni postelji Narcisu reče, da »brez matere ne moremo ljubiti. Brez matere ne moremo umreti.« Zasledovanje materine podobe, nenehno vračanje tako k Devici kot k Pramateri Evi lahko predstavlja zavezanost Materi Naravi oz. zavezanosti naravnemu ravnotežju med duhom in telesom. Zlatoust uspešno lovi ravnotežje med obema poloma, zadovoljuje tako telesne, čutne kot umetniške, duhovne potrebe. Pramati Eva – Narava življenje hkrati daje in jemlje, ljubi in mori, povzroča slast in trpljenje. Zlatoustove zadnje besede torej lahko pomenijo, da ne moremo umreti, ne da bi prej polno živeli.

 

[[Kategorija:Hermann Hesse]]

[[Kategorija:Nemški romani]]

[[Kategorija:Knjige leta 1930]]

[[Kategorija:Zgodovinski romani]]

{{normativna kontrola}}