|
== Ime ==
Današnja oblika imena Slovani je moderna, prvič se je v tem pomenu zaradi političnih razlogov izraz pojavil v devetnajstem stoletju na Poljskem, v istem času pa je prvič omenjen tudi pri nas.<ref>{{Navedi novice|url=http://www.staroverci.si/zapisi-1/zgodovina/item/43-izvor-imen-slovenci-in-slovenija.html|title=Društvo Slovenski staroverci - Izvor imen Slovenci in Slovenija|last=Matija|accessdate=2016-11-05}}</ref> Za potrebe tega članka se v nadalje za lažje razumevanje uporablja krajši ter zgodovinsko točnejši izraz Slavi.
Izraz Slavi se je v zgodovini pojavil relativno pozno, vendar je predhodnik vseh ostalih izrazov. Splošno mnenje je, da je nastal v šestem stoletju našega štetja. Že pred tem je sicer Aleksandrijec [[Ptolemaj]] (cca 100-178) v svojem delu "Geographike hyphegesis" omenil pleme ''Stavanoi'', ki naj bi živelo v evropski Sarmatiji med litvanskimi plemeni Galindae in Sudeni ter plemenom Alani. Omeni tudi drugo pleme, ''Suobenoi'', katere pripiše azijski Sarmatiji na drugi strani Alanov. Po Safariku ti dve povedi opisujeta isto ljudstvo. Ptolemaj je svoje informacije dobil iz dveh virov, vendar je bila ortografija kopij, ki jih je imel, pa je bila slaba in zaradi tega je najbrž verjel, da obstajata dve plemeni, katerim je bilo potrebno pripisati unikatnelastne lokalitete.
Slavska kombinacija konsonantov ''sl'' je postala v grški ortografiji verjetno ''stl, sthl'' ali ''skl''. Ta teorija je bila sprejeta pred časom Safarika, podprli so jo izobraženci Lomonosov, Schlözer, Tatistcheff ter J. Thunmann, ki je leta 1774 izdal dizertacijo na to temo. Prvič je bila verjetno objavljena leta(prvi 1679 (Hartknoch).
Razen Ptolemaja Slavov ni omenil nihče do šestega stoletja. Po referenci PtolemajaNaslednjič so bili Slavi zopet prvič omenjeni v delih Nazianzuma, ki so se pojavila na začetku šestega stoletja; takrat sta (Jordanis in, Procopius o njih dala natančnejše mnenje).
Stare Slavske avtoriteteZgodovinarji nam tako podajo izrazpredstavijo ''Slovene'' (singularnosing. ''Slovenin'') katerih država je ''Slovensko'', katerih jezik je ''slovensk jazyk'' in katerih prebivalci so ''slovensk narod.'' Grki so namjih dalipoimenovali ''Soubenoi'', vendar so pisci iz šestega stoletja uporabili sledeče izraze: ''Sklabenoi, Sklauenoi, Sklabinoi, Sklauinoi''. Romani so uporabili izraze: ''Sclaueni, Sclauini, Sclauenia, Sclauinia.'' Kasnejši avtorji uporabljajo izraze ''Sthlabenoi, Sthlabinoi'', medtem ko so Rimljani pisali'': Sthlaueni, Sthlauini.'' V ''Življenju svSv. Klementina'' se pojavi izraz ''Sthlabenoi.'' Kasnejši pisci uporabljajo izraze kot so ''Esklabinoi, Asklabinoi, Sklabinioi, Sklauenioi'', s pridevniki, kot so ''sclaviniscus, sclavaniscus, sclavinicus, sclauanicus.'' V istem času se pojavijo tudi krajšave, kot so ''sklaboi, sthlaboi, sclavi, schlavi, sclavania,'' kasneje tudi ''slavi''. Poleg tega se izraz pojavi tudi v razdrobljenih oblikah: ''Sclauani, Sclauones (Sklabonoi, Esthlabesianoi, Ehlabogeneis)''. Armenski Moises Kornski je poznal izraz ''Sklavajin'', kronik Mihael Sirijski je uporabil izraz ''Sglau'' ali ''Sglou'', Arabci so posvojili izraz ''Sclav'', vendar je zaradi za njih težke izgovorjave le-ta postal ''Saklab, Sakalib'', kasneje tudi ''Slavije, Slavijun.'' Anonimni perzijski geograf desetega stoletja je uporabil izraz ''Seljabe.''
==== Izvor imena ====
Glede izvora imena je bilo predlaganih veliko teorij, ki so bile večinoma odvisne od tega, ali so za raziskovalno osnovo vzeli krajšo ali daljšo obliko imena ter ali so v prvem zlogu vzeli samoglasnik o ali a. Od trinajstega stoletja do Safarika je bila za izvirno vedno tretirana krajša oblika ''Slav'', katere pomen izhaja iz besede ''Slava'' (slava, slavnost, ponos), in ki botruje izrazu ''gloriosi'' (''ainetoi''), vendar se je že v štirinajstem stoletju in kasneje besedo ''Slav'' pisalo v obliki ''Slovenin'', s prvim zlogom o. Ta oblika je začela odražati pomen besede ''Slovo'' (beseda, govor) za opis Slavov, ki tako postanejo "govoreči", ''verbosi, veraces, homoglottoi.'' Druge elucidacije imena ''Slav'', kakor so ''človek'' (človek)'', skala'' (skala)'', selo'' (zaselek)'', slati'' (poslati)'', solovej'' (slavec), verjetno niso vredne omembe.
Obstaja več razlogov, da so Slavskislovanski filologi izpeljali besedo Slav iz ''slovo'' (beseda). Konec ''en'' ali ''an'' oblike ''Slovenin'' kaže na derivacijoizvor iz topografske designacije. Dobrowsky je to interpretiral tako, da je skušal izumiti topografsko ime Slovi, ki bi tako izviralo iz besede ''slovo.'' Tudi Safarik ji je dal tudi geografsko interpretacijo. Vseeno pa ni sprejel povsem izmišljene lokaliteto ''Slovy,'' ampak je povezal besedo ''Slovenin'' z litvansko ''Salaba'' ter letijsko ''Sala'', od koder izvira Poljska ''zulawa'', ki pomeni otok, suho točko v močvirnatem območju. Po tej interpretaciji bi lahko beseda Slav pomenila prebivalce otoka ali pa močvirnatega sveta. Nemški šolar Grimm je enačil identiteto Slavov z Suevi in je izvor besede povezal z ''sloba, svoba'' (svoboda). Možna razlaga je tudi, da beseda ''Slavi'' izvira iz "besede", to je podprto z dejstvom, da je Slavsko ime za Nemce ''Nemci'' ("nemi ljudje").
==== Vpliv suženjstva ====
Med dolgim obdobjem vojne med Nemci in SlaviSlovani, ki je trajala do desetega stoletja, so Slavi južnihjužni in jugovzhodnihjugovzhodni območijSlovani Nemce opremili z velikim številom sužnjev. Beneška in ostala italjanska mesta na obali so vzela in preprodala nešteto Slavskih ujetnikov z druge strani jadranskega morja. SlaviSlovani so tako velikokrat prisostvovali ugrabitvam svojih bratov v suženjstvo. Še posebej razvpiti zaradi svoje trgovine s sužnji so bili Naretanci, piratsko slavsko pleme, ki je živelo na območju današnje južne Dalmacije. Ruski princi so izvažali velike količine sužnjev iz njihove države. Rezultat tega je bil, da se je dalo sužnjem vzhodne Evrope ime ''slave.''
==== Vprašanje točnega pomena ====
Še vedno ostaja odprto vprašanje, ali se izraz Slavi nanaša na vsa slavska plemena ali le na nekatera izmed njih. Referenca, ki jo je uporabil Ptolemaj, kaže, da je beseda pomenila eno samo pleme. Ptolemaj je tako oklical Slave kot celoto z besedo ''Venedai'' in je rekel, da so "najmogočnejše ljudstvo" (''megiston ethnos'')''.'' Bizantinci iz šestega stoletja so razmišljali le o južnih Slavih in zato tudi o Rusih, ki so živeli na mejah Vzhodnega Cesarstva. Pri njih je izraz Slav pomenil le južne Slave; tako so Rusom rekli ''Antae'' in na ta način razlikovali med tema dvema plemenoma. Na enem mestu (Get. 34,35) Jordanis razdeli vse Slave na tri velike skupine: ''Veneti, Slavi,'' ter ''Antae,'' kar ustreza današnji razdelitvi zahodnih, južnih ter vzhodnih slavov. Seveda je možno, da je ta omemba le arbitrarna kombinacija. Vv neki drugi pasaži pa označi vzhodne Slave kot ''Veneti''. Verjetno(verjetno je našel izraz ''Veneti'' pri starih piscih in se je osebno nagibal bolj k imenom ''Slavi'' ter ''Antae'', kar je najbrž vzrok za prej omenjeno trojiško razdelitev).
KakorkoliV že,vsakem primeru vsezgodovinarske avtoritete sedmega stoletja kličejorečejo vsatako slavskajužnim plemenaslovanom, bodisi južne Slave kakor zahodnezahodnim Slaveslovanom, ki so pripadali kraljestvuSamotovem Samotakraljestvu, enostavno ''Slavi''.
Kralj Samo je tako označen kot "vladar Slavov", njegovi ljudje pa kot "Slavi, poimenovani Vindi" (''Sclavi cognomento Winadi'')''.'' V osmem in devetem stoletju so Čehi in Slavi Elbe načeloma imenovani Slavi, ampak tudi Weni, kot pišejo nemški in rimski kroniki. Na enak način dajata slavski avtoriteti in slavska misijonarjadajeta Ciril in Metod ime Slavi vsem Slavomslovanom, ne glede na razlikovanje juga (veji, kateri sta pripadala tako Ciril kot Metod) in severa.
Kar se tiče severne in južne razdelitve, Jordanis tolmači, da je na začetku ere migracija Gotov povzročila vojno z narodom Slavov; ta narod naj bi živel v današnji južni Rusiji.
Kar se tiče razdelitve severa in juga, Jordanis tolmači, da je na začetku ere migracija Gotov povzročila vojno z narodom Slavov; ta narod naj bi živel v današnji južni Rusiji. Najzgodnejša Ruska kronika, ki se zmotno pripisuje menihu Nestorju, vedno pravi Slavom kot celota ''Slavi''. Ko začne razlagati zgodovino Rusov, jih nikoli ne označi kot Slave, vendar vseeno velikokrat razlaga o Slavih Severne Rusije, o Novgoroških Slavih. Tista plemena, ki so se že precej vključila v rusko kraljestvo, so tako imenovana enostavno ruska plemena, medtem ko so Slavi severne Rusije, ki so obdržali določeno neodvisnost, označeni pod splošnim izrazom Slavi. Posledično je mnenje, ki ga zagovarja Miklošič, torej mnenje, da je ime Slav sprva pripadalo le enemu slavskemu plemenu neutemeljeno, čeprav so ga podpirali tudi drugi akademiki, kot so Krek, Potkanski, Čermak in Pasternek.<ref name=":0">{{Navedi splet|url=http://www.newadvent.org/cathen/14042a.htm|title=CATHOLIC ENCYCLOPEDIA: The Slavs|accessdate=2016-11-05|website=www.newadvent.org}}</ref> ▼
▲Kar se tiče razdelitve severa in juga, Jordanis tolmači, da je na začetku ere migracija Gotov povzročila vojno z narodom Slavov; ta narod naj bi živel v današnji južni Rusiji. Najzgodnejša Ruska kronika, ki se zmotno pripisuje menihu Nestorju, vedno pravi Slavom kot celota ''Slavi''. Ko začne razlagati zgodovino Rusov, jih nikoli ne označi kot Slave, vendar vseeno velikokrat razlaga o Slavih Severne Rusije, o Novgoroških Slavih. Tista plemena, ki so se že precej vključila v rusko kraljestvo, so tako imenovana enostavno ruska plemena, medtem ko so Slavi severne Rusije, ki so obdržali določeno neodvisnost, označeni pod splošnim izrazom Slavi. Posledično je mnenje, ki ga zagovarja Miklošič, torej mnenje, da je ime Slav sprva pripadalo le enemu slavskemu plemenu neutemeljeno, čeprav so ga podpirali tudi drugi akademiki, kot so Krek, Potkanski, Čermak in Pasternek.<ref name=":0">{{Navedi splet|url=http://www.newadvent.org/cathen/14042a.htm|title=CATHOLIC ENCYCLOPEDIA: The Slavs|accessdate=2016-11-05|website=www.newadvent.org}}</ref>
Vsaj od šestega stoletja dalje je postal izraz Slavi splošna designacija vseh slavskih plemen. Kjerkoli se je slavsko pleme vzdvignilo na položaj večje politične pomembnosti in ustvarilo lastno kraljestvo, se je ime plemena prebilo naprej in potisnilo na stran splošno designacijo pod imenom Slavi. Kjer pa so Slavi ostali brez politične moči in padli pod oblast tujskih vladarjev, so ostali znani pod imenom Slavi (Slovani). Med uspešnejšimi plemeni ki so pod svojo vladavino potegnili celotno območje in ga poimenovali po sebi, so bili Rusi, Poljaki, Čehi, Hrvati ter Turanijsko pleme Bulgarov. Staro splošno ime je tako ostalo ohranjeno do današnjih časov le pri Slovencih ter Slovakih in njihovimi prebivalci Slavonijci, ter Slovinci Prusije ob severnem morju. Do nedavnega je bilo ime tradicionalno tudi med prebivalci republike Dubrovnika (Raguša). Do konca srednjega veka so ga uporabljali tudi Slavi Novgoroda ter Slavi Makedonije ter Albanije. Ti ljudje so vseeno obdržali tudi lastna specifična narodna in plemenska imena.<ref name=":0" /> ▼
==== Uporaba imena v zgodovini ====
▲Vsaj od šestega stoletja dalje je postal izraz Slavi splošna designacija vseh slavskih (slovanskih) plemen. KjerkoliKadarkoli se je slavsko pleme vzdvignilo na položaj večje politične pomembnosti in ustvarilo lastno kraljestvo, se je ime plemena prebilo naprejv inospredje, potisnilouporaba nabesede stranSlav splošnoali designacijoSlovan podpa imenomje Slavizamrla. Kjer pa so Slavi ostali brez politične moči in padli pod oblast tujskihtujih vladarjev, so ostali znani pod imenom Slavi ( kasneje Slovani , podobno tudi v SFRJ). Med uspešnejšimi plemeni , ki so pod svojo vladavino potegnili celotno območje in ga poimenovali po sebi, so bili Rusi, Poljaki, Čehi, Hrvati ter Turanijsko pleme Bulgarov. Staro splošnosplošnejše ime je tako ostalo ohranjeno do današnjih časov le pri Slovencih ter, Slovakih in njihovimi prebivalci Slavonijci, ter SlovinciSlovincih Prusije ob severnem morju. Do nedavnega je bilo ime tradicionalno tudi med prebivalci republike Dubrovnika (Raguša). Do konca srednjega veka so ga uporabljali tudi SlaviSlovani Novgoroda ter Slavi, Makedonije ter Albanije. Ti ljudje so vseeno obdržali tudi lastna specifična narodna in plemenska imena.<ref name=":0" />
== Vendi ==
Veliko starejša designacija od Slavov je po zgodovinskih avtoritetah tega področja ime Venedi (tudi Vindi, Vendi, Veneti, Vindišarji, pogosto z W). Prva prepričljiva referenca sedanjim Slovanom datira v prvo in drugo stoletje našega štetja. Avtorji so: rimska pisca Plinij in Takitus ter prej omenjeni Ptolemaj. Plinij je 79 n.št. rekel da je med ljudmi, ki živijo na drugi strani VistuleVisle poleg Sarmatiancev in ostalih tudi pleme Venedi. Takitus (G.,46) pravi podobno. Venede sicer opisuje malo podrobneje, vendar se ne more odločiti, ali bi jih pripisal med Nemce ali Sarmatijce; vseeno se mu zdijo nekako bolj nemški. Ptolemaj l. 178 n.št. v svoji Geographiki (III, 57) okliče Venede za največje ljudstvo, kar jih živi na t.i. vendski obali. Reče pa tudi, da živijo na Visli; govori tudi o vendskih gorah (III, 5,6).
V kasnejših stoletjih so Vendi le malokrat omenjeni. Migracije tistega časa so v ospredje prinesla druga ljudstva, dokler se ne pojavijo zopet pod imenom Slavi. Ime Vendi pa vseeno ni bilo povsem pozabljeno. Nemški kroniki so uporabljali obe imeni konstantno brez razlikovanja, zadnje skoraj večkrat. Tudi zdaj Nemci rečejo lužiškim Srbom Wendi, medtem ko smo Slovenci velikokrat oklicani za Vindišarje (Winde) in naš jezik za vindiški (Windisch).
Tisti, ki se držijo teorije, da je izvorni dom Slavov v državahSlovanov ob DanubiDonavi, so poskušali zavračati mnenja, da se te reference nanašajo na prednike sedanjih SlavovSlovanov, vendar so njihovi argumenti neutemeljeni, oziroma ne dajejo dovolj dokazov za objektiven zaključek. Poleg teh omemb so bili omenjeni tudi drugod, vendar ne jasno. Vendi oziroma Slavi so bili tako v obliki starih plemenskih konfederacij povezani z ''Budinoi'', ki jih je omenil Herodotus in tudi otokom ''Banoma'', ki ga je omenil Plinij (IV, 94), nadalje z ''venetae'', domačini sedanjih Benetk, kot tudi homerskimi ''Venetoi'', cezarjevimi ''Veneti'' v Galiciji in Angliji, itd... MožnoObstaja jeteorija, da so bili jadranski ''Veneti'' Ilirsko pleme, sorodno današnjim Albancem, vendar tudi za to ni dovolj dokazov.
Izvor imena Vendi po vsej verjetnosti ni bil domač in so bili Vindi po tem imenu poznani le med ostalimi plemeni; sebe so verjetno klicali Slavi. Možno je, da so Vindi Slave poimenovali Galci, ker je beseda Vend oziroma Vind najdena predvsem na področjih, ki so jih prej zasedali. Zato je možno tudi, da je beseda Vendi slavska designacija, s katero so najprej poimenovali razna galska ali keltska plemena, in kakor so potem Kelti poimenovali Vindska plemena, ki so živela severno od njih. Razlago pomena besede je zato potrebno iskati tudi iz tega vidika.
== Prvotni dom in migracije ==
Obstajata dve glavni teoriji glede izvornega doma Slavov. Ena kotza domizvorno določa območje ob Donavi, od koder so se širili severovzhodno preko karpatov tja do reke VolgaVolge, jezera Ilmen in Kaspijskega Morja. Druga obravnavapravi, kotda domizhajajo območjeiz območja med Vislo in Dnjeprom, od koder so se širili jugozahodno čez karpate na Balkan in v Alpe, in proti zahodu čez Odro in Elbo.
==== Donavska teorija ====
Starodavna Kijevska kronika - zmotno pripisana menihu Nestorju - je najzgodnejša avtoriteta, ki jo citirajo teoretiki donavske domovine Slavov. Ta prvič opiše podrobnosti slavskega širjenja od spodnje Donave naprej: Noriki in Iliri so označeni kot Slavi, Andronikos in Apostol Pavel pa sta kot misijonarja Slavom vpoklicana, ker sta delala v Iliriji in Panoniji. Ta pogled so kasneje povzeli ostali kroničarji in zgodovinski pisci vseh slavskih ljudstev, kot so poljski Kadlubek (1206), Boguchwal (d.1253), Dlugos, Matej Miechowa, Decius in ostali. Med Čehi so to teorijo podprli Kozmaz (1125), Dalimir (1324), Johann Marignola (1355-1362), Pribik Pulkava (1374) ter V. Hajek (1541). Rusi so ustvarili tudi lastne teorije na podlagi besed svojega prvega kroničarja, medtem ko grški Laonikos Harkondilos iz 15. stoletja ni izražal istega mnenja. Južni Slavi so priznavali to teorijo od samega začetka do današnjih dni z jasnim namenom, da jo bazirajo na cerkveni slavščini svoje liturgije. Že v zgodnjem obdobju v pismu Papeža Janeza X. (914-29) hrvaškemu banu Tomislavu in Sachlumianskemu vodji Mihaelu obstaja referenca tradicije, da je sveti Jeremija izumil slavsko abecedo. Ta tradicija se je ohranila skozi sledeča stoletja in je našla podpornike tudi izven teh držav in je bila trenutna v samem Rimu.
Starodavna Kijevska kronika - zmotno pripisana menihu Nestorju - je najzgodnejša avtoriteta, ki jo citirajo teoretiki donavske domovine Slavov. Ta prvič opiše podrobnosti slavskega širjenja od spodnje Donave naprej: Noriki in Iliri so označeni kot Slavi, Andronikos in Apostol Pavel pa sta kot misijonarja Slavom vpoklicana, ker sta delala v Iliriji in Panoniji.
Ta pogled so kasneje povzeli ostali kroničarji in zgodovinski pisci vseh slavskih ljudstev, kot so poljski Kadlubek (1206), Boguchwal (d.1253), Dlugos, Matej Miechowa, Decius in ostali. Med Čehi so to teorijo podprli Kozmaz (1125), Dalimir (1324), Johann Marignola (1355-1362), Pribik Pulkava (1374) ter V. Hajek (1541). Rusi so ustvarili tudi lastne teorije na podlagi besed svojega prvega kroničarja, medtem ko grški Laonikos Harkondilos iz 15. stoletja ni bil istega mnenja.
Posledično bi morali biti, če bi hoteli slediti zgodovinskim avtoritetam, od katerih jih je le par vrednih zaupanja, brez zadržkov Za teorijo, da so Slavi izvorno iz področja reke Donave ter v državah ob jadranskem morju.
Južni Slavi so priznavali to teorijo od samega začetka do današnjih dni z jasnim namenom, da jo bazirajo na cerkveni slavščini svoje liturgije. Že v zgodnjem obdobju v pismu Papeža Janeza X. (914-29) hrvaškemu banu Tomislavu in Sachlumianskemu vodji Mihaelu obstaja referenca tradicije, da je sveti Jeremija izumil slavsko abecedo. Ta tradicija se je ohranila skozi sledeča stoletja in je našla podpornike tudi izven teh držav in je bila nekaj časa resnica tudi na svetem sedežu.
Kakorkoli pa obstaja tudi precej verjetna možnost, da je izvirni dom Slavov in regija, iz katere so pričeli s svojimi migracijami, porečje reke Dneper ter območje, ki se širi v Karpate in Vistulo.
Zgoraj omenjeno prepričanje je možno razložiti na ta način: Na začetku staroslavske literature v Bolgarskem Kraljestvu sta bili kroniki Hamartolos in Malala prevedeni v slovanščino. Te kronike opisujejo migracije narodov iz področja Senaar po Poplavi. Po tem mnenju so Evropejci potomci Jafeta, ki je pripotoval iz Senaarja skozi Malo Azijo na Balkan; tam naj bi se razdelili v različne narode in se razšli. Slavski bralec teh kronik bi tako lahko verjel, da je bila začetna točka migracij Slavov zato Balkan in območje spodnje Donave. Ker zgodovinske avtoritete postavljajo na to mesto v regiji v tistem času Ilire, je bilo potrebno, da se naredi tudi to pleme slavsko. V kasnejših bitkah Slavov za ohranjanje njihovih jezikov v liturgiji je bila ta možnost zelo privlačna, saj bi se lahko potem sklicevali na slavsko terjatev avtoritete Svetega Jurija ali celo Svetega Pavla. (Mnenja, ki so sicer trenutno popularna, vendar ne odražajo dejstev, so velikokrat povzeta v zgodovinskih zapisih. Med slavskimi zgodovinskimi filologi, ki podpirajo to teorijo so: Kopitar, August Schlötzer, Safarik, N. Arcybasef, Fr. Racki, Bielowski, M. Drinov, L. Stur, Ivan P. Filevič, Dm. Samaokvasov, M. Leopardov, N. Zakoski, J. Pic. Tu imamo zanimiv dokaz, da je tradicija lahko dobro bazirana in se lahko razpenja skozi veliko stoletij in je lahko najdena v večini domačih zgodovinskih avtoritetah, čeprav ne temelji na zgodovinskih dejstvih.)
==== Viselsko/Dnjeprska teorija ====
Danes večina akademikov meni, da je moramoral biti prvotni dom Slavov jugozagonejugozahodne Evrope nekje med Vislo in Dnjeprom. Razlogi za to prepričanje so najstarejši izpričani viri o Slavih, torej Plinij, Takitus in Ptolemaj; tesno razmerje med Slavi in letijskimi plemeni, kar kaže na dejstvo, da so včasih Slavi živeli blizu Letijcev in Litvancev; razni dokazi, ki kažejo, da so bili Slavi izvirno sosedje finskih in turanijanskih plemen.
Zgodovinska analiza kaže, da Traho-Iliri niso očetje Slavov, ampak tvorijo neodvisno družinsko skupino med Grki in Latinci. Dokazov o tem, da bi Slavi bili Slavi nazasedali območjuobmočje Balkana in reke Donave pred prvim stoletjem, ni. Na drugi strani arheološke najdbe ob Donavi kažejo le peščico slavskih ostankov. Poleg tega je bila smer splošnega marša v migracijah narodov vedno od severovzhoda proti jugozahodu in nikdar v obratni smeri. Tisti, ki širijo teorijo o sllovanskem prihodu iz porečja Donave, so skušali ojačati svoje poglede z imeni različnih naselbin, ki so se našle v teh krajih, in ki bi kazale na slavske korenine. Etimologija teh imen pa seveda ni povsem jasna - obstajajo tudi druga imena, ki se pojavijo izključno v poznih avtoritetah prvega stoletja po Kristusu.
Zato lahko skoraj zagotovo rečemo, da je bil izvorni dom Slavov v območju Dnjepra in dalje proti severozahodu, proti Visli. Od teh območij so se lahko razširili proti zahodu in jugozahodu.
|
