Jean-Jacques Rousseau: Razlika med redakcijama

Rousseaujev oče je bil po poklicu urar; njegova mati je izhajala iz bogate družine. Jean-Jacques Rousseau je bil rojen 28. junija 1712, v slabem zdravstvenem stanju, njegova mati pa je devet dni po porodu zaradi bolezni umrla. Jeana-Jacquesa in njegovega starejšega brata Françoisa je po smrti matere vzgajal oče skupaj s svojo sestro. Prodali so hišo v uglednem delu mesta in se preselili v obrtniško četrt. Ko je bil Rousseau star deset let, se je njegov oče sprl s francoskim častnikom in pobegnil v Nyon. Rousseau je ostal v Ženevi, zanj pa je skrbel stric, ki je Rousseauja nato poslal kot vajenca delat k rezbarju. A Rousseau je že leta 1728 nezadovoljen zapustil Ženevo in nato v [[Savoja|Savoji]] spoznal Louise de Warens, ki ga je prepričala v spreobrnitev v katoliško vero, s čimer je izgubil ženevsko državljanstvo. Njegov odnos do de Warensove je tekom let postal romantičen. V tem času se je Rousseau ukvarjal predvsem z glasbo in poučevanjem.

Leta 1742 je Rousseau odpotoval v [[Pariz]], da bi postal skladatelj. Naslednji dve leti je delal na francoskem veleposlaništvu v [[Benetke|Benetkah]], potem pa se je vrnil v Pariz, kjer je spoznal služkinjo Therese Levasseur, s katero se je leta 1768 poročil in z njo imel pet otrok, ki so vsi končali v sirotišnici. V tem času je Rousseau spoznal tudi filozofa [[Denis Diderot|Diderota]] in Condillaca in prispeval članke o glasbi za ''[[L'Encyclopédie|Enciklopedijo]]''.

1750. leta je objavil ''Razpravo o znanostih in umetnostih'' kot odziv na natečaj Akademije v [[Dijon|Dijonu]] glede učinkov renesanse na občo človeško moralo. Rousseaujeva razprava je zmagala na natečaju, čeprav je bilo Rousseaujevo mnenje o nekoristnosti umetnosti zelo kontroverzno. V tem času je napisal tudi opero ''Le Devin du Village ''(Vaški vedeževalec), nato pa kljub dobremu odzivu prenehal z glasbenim ustvarjanjem. Tri leta kasneje je, kot odziv na nov natečaj prej omenjene akademije, objavil ''Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi'', ki pa nikoli ni bila ocenjena, saj se je sodnikom zdela predolga. Vseeno je dal Rousseau razpravo objaviti širše, zaradi česar je kmalu dosegla širok krog bralcev. Leta 1756 se je iz Pariza preselil na deželo, kjer je napisal svoja najbolj slavna dela: leta 1761 ''Julijo ali nova Heloizo'', leta 1762 pa ''Družbeno pogodbo ''in ''O vzgoji''. Slednji knjigi je oblast zaradi kritike religije prepovedala, Rousseau pa je pobegnil v Ženevo, kjer je začel pisati svojo avtobiografijo, ''Izpovedi''.

Naslednja leta se je selil po [[Evropa|Evropi]], leta 1767 pa se je vrnil v Francijo in nadaljeval s pisanjem. Tri leta kasneje se je vrnil v Pariz, kjer se je preživljal s prepisovanjem glasbe. Umrl je 3. julija 1778, njegove ''Izpovedi'' pa so izšle šele več let po njegovi smrti.

Človek je, po Rousseauju, po naravi dober in ni storil nikakršnega greha, temveč sta ga pokvarili [[civilizacija]] in [[kultura]]. To predcivilizacijsko stanje imenuje naravno stanje. Kot meni Rousseau, ves napredek v [[Znanost|znanosti]], umetnosti, tehniki in gospodarstvu pomeni izgubo izvirne ljudskosti, obče sreče in harmonije. Nedolžno samoljubje, tj. temeljno čustvo naravnega stanja, ki ne krši naravne enakosti in svobode, se pod vplivom razuma pretvarja v egoizem, medtem ko so pretirana čutnost ter pokvarjenost posledica razvijanja umetnosti.

Zasebna lastnina je razdelila ljudi na bogate in revne, oblast pa na močne in šibke. Prvi, ki je prišel do ideje, da vzame del zemlje in reče »to je moje« in ki je pri tem našel dovolj naivne ljudi, da mu verjamejo, je bil pravi ustanovitelj civilizirane družbe. Ogromno zločinov, vojn in smrti bi preprečil tisti, ki bi izkoreninil zasebno lastnino in dejal: »Izgubljeni ste, če pozabite, da pripadajo sadovi vsem, zemlja pa nikomur.« S tem izrekom je Rousseau začel svoje najbolj znano delo ''Družbena pogodba''. Ta misel vsebuje tudi Rousseaujevo glavno idejo o nastanku suverene in svobodne meščanske države, v kateri mora obča volja (volonté généralé) postati izvor in temelj vsakega prava. Zagovarjal je idejo o suverenosti ljudstva (biti suveren = biti nad vsemi) kar pomeni, da ima ljudstvo najvišjo, kralj pa le šibko izvršno oblast. [[Država|Državo]] si je predstavljal kot pogodbo med ljudmi. Če si vladar prisvoji [[suverenost]], se pogodba razveljavi, ljudstvo pa ima pravico do upora. S tem je dal ljudstvu možnost, da izvede [[Revolucija|revolucijo]]. 

Povedano drugače, zakoni lahko izvirajo lahko le iz skupne volje, sicer lahko veljajo le individualno. Rousseau je zagovarjal državo kot [[Demokracija|demokracijo]] manjšega števila prebivalcev, saj naj bi tako bilo lažje usmerjati množice, ki pa naj bi bile po premoženju, običajih in tudi veri čim bolj enaki. Predvsem slednje pomeni dejanski nadzor države nad vero in ne obratno, kot je veljalo v srednjeveški družbi.

S svojo idejo o svobodi kot substanci človeka, spontanostjo uma in preferiranjem paskalovske logike, je ne samo neposredno vplival na [[Immanuel Kant|Kanta]], [[Friedrich Schiller|Schillerja]] in [[Johann Wolfgang von Goethe|Goetheja]], pač pa je tudi trajno navdihnil romantično literaturo in navduševal revolucionarne sanjače 18. in 19. stoletja.