|
'''Asonanca''' ali '''samoglasniški stik''' je ujemanje enega, dveh, redkeje treh [[samoglasnik|samoglasnikov]] na koncu [[Verz|verzov]]. Asonanca je vokalna polrima, to je ujemanje ujemanje vokalov od zadnjega poudarka naprej. Asonanca je pomembna prvina v romanskih jezikih, ki so bogati vokalov. Asonanca zveni mehko in zračno, je eleganten zvočni stik, primeren za liriko in epske pesmi, kakršna je [[romanca]]. Značilna je za srednjeveško in poznejšo poezijo v romanskih jezikih. Do najlepšega zvena se je povzpela v španski književnosti: v t. i. [[Španska romanca|španskih romancah]] asonanca povezuje vsak drugi verz, zato se tak zvočni stik imenuje španska asonanca. Primer španske asonance je pripovedna pesem Turjaška Rozamunda pesnika [[France Prešeren|Franceta Prešerna]].
Vrste asonance: moška (ujema se en samoglasnik na koncu verza), ženska (ujemata se dva samoglasnika) in tekoča (ujemajo se trije samoglasniki)
*
== [[Izvor]] ==
Asonanca je nastala v Španiji. Izraz ''asonanca'' prihaja iz latinskega glagola ''sonare-zveneti''. Predpona '''a'''- pa izhaja iz latinskega predloga ''ad - k, proti, v bližini.'' Izraz ''asonanca'' torej pomeni ''sozven''.
== Primeri ==
Hrast stoji v turjaškem dvori, ----<br />
vrh vzdiguje svoj v obl'''a'''k'''e''',----<br />
v senci pri kamniti mizi----<br />
zbor sedi gospode žl'''a'''htn'''e''',----<br />
ker Turjačan spet gostuje ---- <br />
Rozamundine snub'''a'''č'''e'''.---<br /><br />
— [[France Prešeren]]: Turjaška Rozamunda<br />
<br />
Čez tisoč let, ko naju več ne b'''o''',<br />
bo spet prav tak večer, kot je noc'''o'''j.<br />
Na modrem nebu, daljen in svet'''a'''l,<br />
spet kot nocoj bo Orion sij'''a'''l.<br /><br />
— [[Gregor Strniša]]: [[Orion (pesem M. Deržaj)|Orion]]
== Viri ==
*Kmecl, Matjaž. ''Mala literarna teorija''. Založba M & N, Ljubljana 1996. ISBN 961-6183-08-7<br />
*Novak, Boris A. ''Mini poetika''. Založba Rokus, Ljubljana 2000. ISBN 961-209-193-5
{{lit-stub}}
[[Kategorija:Pesništvo]]
| 