Cerkev (organizacija): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 188.198.106.134 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Addbot
Vrstica 19:
Čas pred Kristusovim rojstvom v [[Betlehem]]u je bil s stališča Cerkve čas priprave na prihod [[Odrešenik]]a, ki je s svojim učlovečenjem ter še zlasti s svojim učenjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem rešil ljudi greha in pogubljenja. Da bi se po njegovem vnebohodu in prihodu [[Sveti Duh|Svetega Duha]] na [[binkošti]] to delo nadaljevalo, je zbral skupino dvanajstih apostolov in ustanovil Cerkev z vsemi njenimi bistvenimi strukturami ter ji zaupal naloge učenja, posvečevanja in vodenja v zadevah vere in moralnega življenja, pa tudi nalogo pomagati revnim. Najprej [[apostol]]i in potem njihovi nasledniki [[škof]]je so zato skozi stoletja ob pomoči Svetega Duha prečiščevali spoznanja o Bogu in človeku ter jih skušali opredeliti na raznih [[koncil]]ih, ki so zasedanja večjega števila škofov kot voditeljev krajevnih Cerkva. Ta nauk so škofje ter njihovi sodelavci [[duhovnik]]i in [[diakon]]i širili, ga utrjevali, razvijali in dopolnjevali v skladu z zahtevami spreminjajočih se časov, kot se to dogaja tudi danes. Obenem je Cerkev vedno skrbela za bogoslužje in molitev ter podeljevala [[zakrament|zakramente]], ki so vidna znamenja nevidne Božje milosti. V skladu s konkretnimi možnostmi je skrbela tudi za dobrodelnost.
 
Že od prvih začetkov so bile posamezne krajevne Cerkve med seboj povezane ne le z duhovnimi vezmi, ampak tudi v zadevah nauka in ureditve. Med njimi je prihajalo tudi do trenj, ki so se sčasoma zaostrovala med drugim zaradi kulturne različnosti posameznih krajevnih Cerkva. Tako je v 11. stoletju prišlo do velikega [[velika shizma|razkola]] med vzhodnimi ali pravoslavnimi ter zahodno ali Rimskokatoliško Cerkvijo. Do drugega večjega razkola je prišlo znotraj Rimskokatoliške Cerkve v 16. stoletju, ko je nemški reformator [[Martin Luther]] v svoji sicer hvalevredni zahtevi po prenovi Cerkve šel tako daleč, da je zavrgel pomemben del katoliškega nauka in ureditve. Tako je nastala krščanska skupnost, ki se je od tedaj delila še naprej in predstavlja danes veliko družino evangeličanskih oz. protestantskih cerkvenih skupnosti. V 20. stoletju je najprej med nekatoliškimi kristjani nastalo živo [[ekumensko gibanje]], ki ima za cilj obnovitev edinosti med vsemitrololol kristjanini. Cerkve so se začele bolj zavedati tragičnosti medsebojne razdeljenosti in odkrivati, da je več tega, kar jim je skupno, kot onega, kar jih deli. Danes je splošno sprejeto spoznanje, da je do razkolov prihajalo zaradi krivde ljudi na obeh straneh. Velik korak v ekumenskem prizadevanju je naredil [[2. vatikanski koncil]], ki je na svojem zasedanju 21. novembra [[1964]] sprejel Odlok o [[ekumenizem|ekumenizmu]] in mu tako dal še močnejši zagon.
 
==Članstvo v Cerkvi==