Epikur: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m pp, normativna kontrola, + zbirka |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
Epikur je izhajal iz begunske atenske [[družina|družine]]. Njegova starša sta bila atenska [[meščan]]a in sta se preselila na [[Egejsko morje|egejski]] [[otok]] Samos. Epikur se je vrnil v Atene in služil kot [[efeb]], mladenič svobodnega rodu v [[vojska|vojaški]] službi. [[Dramatik]] [[Menander]] je bil kot efeb v istem razredu z Epikurjem.
Miselno izhaja iz [[Demokritove]] šole. Njegov učitelj je bil [[Nausifanes]]. Leta 306 je ustanovil na svojem vrtu filozofsko društvo (zato se imenuje tudi vrtni filozof). Prvikrat v zgodovini se dogodi, da so imele v to družbo dostop dame in tudi sužnji. Epikur je bil veselega značaja, etično še dokaj resen. V njegovi šoli je vladalo prijetno ozračje, pravo občestvo; vse je bilo v največjem veselju. Nekateri hočejo to družbo naslikati v kričečih moralnih barvah, toda to vsaj za Epikura ne drži. Res pa je da so se njegovi učenci izpridili. Vrtna filozofija jim je postala samo lepa priložnost za razne moralne izpade.
Epikur je po pridobitvi filozofske izobrazbe v več grških mestih začel učiti v dveh mestih v [[Mala Azija|Mali Aziji]]. Ustanovil je eno najpomembnejših filozofskih šol, atenske dobe, z imenom Vrt. Njegov filozofski sistem se po njem imenuje [[epikurejstvo]].
Vrstica 19 ⟶ 21:
Njegove atomistične teorije so po njegovi smrti v delih učencev modificirali. [[Asklepiad]], denimo, je menil, da so atomi deljivi. V rimskem svetu je bil največji predstavnik epikurejstva že omenjeni Tit Lukrecij Kar.
== Epikurejstvo ==
Epikur je svojo filozofijo utemeljil materialistično, in to globlje, kot so to storili stoiki. Ni se naslanjal na Aristotela, ampak na Demokrita, v čigar [[atomizmu]] je našel pobude za lastni atomizem. Podobno kot stoiki je tudi on razdelil filozofijo na logiko, fiziko in etiko. Izvor spoznanja mu je bila ''čudna zaznava''. Neposrednost občutkov dokazuje njihovo resničnost. Množica čutnih opisov vodi k domnevam in mnenjem, ki niso povsem zanesljiva; zanesljiva so, če jamčijo zanje občutki, kadar pa se nanašajo na prihodnost, so negotova.
Iz izkušnje izvirajo abstraktne ideje, ki so v umu in s katerimi duh dojema predmete.
Od vekomaj bivajo samo atomi ali nedeljivi delci snovi in praznine. Atomi se gibljejo po prostoru in se prosto spajajo in razdružujejo. Vendar Epikurjevi atomi ne padajo navpično skozi prostor, ampak se od te smeri naključno odmikajo. Imajo torej samosvoje gibanje, ki hkrati pojasnjuje spajanje atomov (če bi padali vsi v isto smer, se nebi mogli med seboj združevati niti razdruževati).
Epikurejci menijo, da je vesolje sestavljeno iz različnih sistemov združenj atomov različnih velikosti. Tudi duša je iz atomov in se po smrti razkroji, izgine. Zato se smrti ni bati:
''Smrt ni za nas nič; zakaj ko se telo razdruži v svoje elemente, ne čuti več, in to, kar nima čutil, je za nas nič.'' (Iz del Diogena Laertskega − ni slov. prevoda)
Iz fizike sledi tudi Epikurjeva etika, katere cilj je bil duševni mir in nevznemirjenost (ataraksija). Pot do tega pa je bila pri epikurejcih drugačna kot pri stoikih ali skeptikih. Epikur pravi v nekem od maloštevilnih ohranjenih odlomkov tole:
''Ugodje je začetek in konec blaženega življenja. Ugodje je naša prva in najbližja dobrina.''
Telesno in duhovno ugodje je nujen pogoj za srečno življenje. To uči nauk imenovan [[hedonizem]]. Kot so krščanski filozofi menili, da gre zgolj za uživaštvo, so epikurejstvo stoletja preganjali. Šele renesansa je pokazala, da je imel Epikurjev hedonizem tudi intelektualni značaj, in to v skladu z antično mislijo o tesni vezi med vrlino in modrostjo:
''Ne moremo živeti v ugodju, ne da bi živeli modro, dobro in pravično, in ne moremo živeti modro, dobro in pravično, ne da bi živeli v ugodju.'' (Epikur: Odlomki − ni slov. prevoda)
Bolj kot telesno je treba ceniti duhovno ugodje. Modrec je lahko srečen celo na natezalnici. Epikur je menil da ljudje živijo v družbi in v državi zato, da bi lažje živeli. V tej misli je Karl Marx videl zametek misli, da temelji država na družbeni pogodbi.
Podobno kot stoicizem je tudi epikurejstvo svojevrsten odgovor (tudi v rimski dobi) na zahteve tiste dobe, na počasno, a zanesljivo razkrajanje sužnjeposestniškega reda.
== Reference ==
Vrstica 26 ⟶ 48:
* Diogenes, Laertios, »Životi i mišljenja istaknutih filozofa«, Beogradski izdavačko-grafički zavod, Beograd, 1985 {{COBISS|ID=1157150}}
* Lucretius Carus, Titus, »''O naravi sveta''«, [[Slovenska matica]], Ljubljana, 1959 {{COBISS|ID=1891329}}
* Trestnjak Anton, »Zgodovina filozofije«, Inštitut Antona Trestnjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno, Ljubljana, 1996 {{COBISS|ID=6830339}}
* Jerman Frane, »Filozofija«, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1989 {{COBISS|ID=8165376}}
== Glej tudi ==
| |||