Filon Aleksandrijski: Razlika med redakcijama

{{slog}}

Filon Aleksandrijski (/ˈfaɪloʊ/; Grško Φίλων, Philōn; * 15 oz. 10 pr. n. št – † 50 n. š.) imenovan tudi Filon Judovski je bil helenistični filozof judovskega rodu, ki je živel v Aleksandriji, tedaj rimski provinci v Egiptu.

 

Filon je želel povezati Grško in Judovsko filozofijo. Interpretiral je Judovsko in Stoiško filozofijo. Njegova dela so bila pomembna za razvoj krščanstva, so pa imela malo vpliva na judovstvo. Verjel je da bo dobesedna interpretacija Stare Zaveze (Hebrejske Biblije) spremenila človekov pogled na boga.

 

 

Filon se je rodil eni najbogatejših in najvplivnejših judovskih družin, kar jih je živelo v Aleksandriji. K temu priča tudi dejstvo, da so njihovi predniki dobili rimsko državljanstvo od samega cesarja. Prav tako je bil Filon zaradi visokega statusa deležen najboljše izobrazbe. Popolnoma je osvojil grško kulturo (še posebej duhovne kategorije helenizma), hkrati pa tudi duhovno in kulturno dediščino svojega ljudstva, kulturo starega Egipta predvsem pa tudi judovsko tradicijo in grško filozofijo. Od nekdaj je podpiral judovstvo, zato je doniral veliko denarja za okrasitev vrat na jeruzalemskem templju z zlatom in srebrom.

Preostalih podatkov o njegovem življenju je malo, večino jih izvemo iz njegovih del. Precejšen del svojega življenja je posvetil meditaciji, študiju in pisanju knjig. Poleg tega pa je sodeloval pri nekaterih političnih nalogah, za katere je menil, da so dolžnosti do njegovega ljudstva. Edini dogodek v njegovem življenju, za katerega natančno vemo, kdaj se je zgodil, je leta 40 našega štetja, ko je v rimski ambasadi pred rimskim cesarjem Kaligulo zastopal Aleksandrijske Jude. Do tega je prišlo zaradi sporov med judovsko in grško populacijo, saj Judje niso hoteli častiti grških bogov, Grki pa so se posmehovali Hebrejskim spisom. Filon je bil zaradi grške izobrazbe in judovske vzgoje dobro seznanjen z njihovim sporom. Verjel je, da je judovstvo prava vera ter je Žide želel prikazati kot žrtve napadov Aleksandrijskih Grkov. Takrat se je tudi uprl upodabljanju cesarja kot boga. Predvsem ga je motil kip cesarja v Jeruzalemskem templju, saj je to razumel kot žalitev njegove vere. S tem je posredno pokazal podporo uporu Židov pred rimsko oblastjo. Priložnost, da je lahko zastopal Jude je dobil, ko je bil izvoljen za vodjo židovske delegacije, član katere je bil tudi njegov brat Aleksander. Za razliko od mnogih Judov pa je Filon razmišljal o tem, kako bi Nejude privedel k Bogu po mirni poti. Judovstvo jim je želel približati, da bi ga ti sprejeli. Ob vrnitvi leta 41 po Kr. je napisal obsežno poročilo o poslanstvu, iz katerega je razvidno, da je bil v tem času v obdobju svoje polne zrelosti.

 

Filon predstavlja vrh judovsko – helenističnega sinkretizma. Njegova dela so kombinacija Platona in Mojzesa v enem filozofskem sistemu. Filon je razvil izvirno poučevanje Logosa (besede). V skladu z antropomorfnim opisom Boga v Tanakhu, je Filon uporabljal logotipe v smislu izrekov. Bil je prvi filozof, ki je opredelil Platonove ideje z mislimi ustvarjalca. Te misli določajo vsebino Logosa in so pomembna za izdelavo čutnih stvari med ustvarjanjem sveta. Arhitektna zasnova pred gradnjo mesta je služila Filonu kot drugo komparacijo Logosa. Od ustanovitve, Logos skupaj veže stvari, a se kot nosilec idej razlikuje od materialnega sveta, hkrati pa napolnjuje svet, ki ga podpira. Logos ima funkcijo zagovornika v imenu človečnosti in postavlja človeške možgane v red.

 

Živel je na prelomnici dveh obdobij in dveh kultur, zato bi ga danes lahko imenovali kot »prelomna« osebnost. Ni se izognil vrsti protislovij, ki so predvsem posledica dejstva, da je nove ideje izražal večinoma s starimi izrazi in da so nove ideje izhajale iz izročila in miselnosti, ki pa sta bila v marsikaterem pogledu nasprotna helenistični kulturi; pretresel je prav temelje velikih helenističnih šol - prevladujoči materializem je prebil z vnovično osvojitvijo razsežnosti breztelesnega. Poleg tega je pokazal potrebo po preseganju razuma in pritrjevanje Bogu, če hočemo reševati poslednje probleme.

 

Po Filonovi smrti njegovo delo ni imelo velikega vpliva na Judovsko vero. Zato pa so njegova dela vplivala na razvoj nove vere imenovane krščanstvo. Krščanski cerkveni voditelji so menili, da Filonova dela zagovarjajo krščanske ideje. Hieronim ga je uvrstil med cerkvene očete. Filonove spise, ki so pripeljali do verske revolucije, sedaj hranijo kristjani. Zaradi njegovega vpliva so nominalni kristjani sprejeli nesvetopisemski nauk o nesmrtnosti duše. Filonovo učenje o Logosu (Besedi) pa je prispevalo k nastanku trojice, nebiblijske dogme odpadlega krščanstva.

 

Filon je o človeku menil, da je sestavljen iz duše in telesa, ki sta med seboj ločena. Na vprašanje, ali lahko duša umre, je odgovarjal: »Ko smo živi, živimo, čeprav je naša duša mrtva in pokopana v telesu kakor v grobnici. Če pa bi to (telo) umrlo, bi naša duša zaživela svoje pravo življenje, osvobojena bi bila tega zlega in mrtvega telesa, na katero je omejena.« Za Filona je bila smrt duše simbolična. Po njegovem duša v resnici nikoli ne umre. Je nesmrtna. Prav nasprotno pa o duši uči Biblija, v kateri ne piše, da ljudje imajo dušo, ampak so duše in ko človek umre, umre tudi duša, kar pomeni, da duša ni nesmrtna.

 

Po Filonovo je bog tisti ki kaže plemenite lastnosti. Filon je obstoj Boga zagovarjal z učinkovito ponazoritvijo. Potem ko je opisal deželo, reke, planete in zvezde, je sklenil: »Svet je najizvrstnejša umetniška mojstrovina, kar jih je – kakor da ga je oblikoval nekdo, ki je povsem dovršen in ima najpopolnejše znanje. Od tod nam zamisel o obstoju Boga.« To je bilo razumno sklepanje.

 

Toda ko je Filon razlagal naravo Vsemogočnega Boga, se je močno oddaljil od resnice. Trdil je, da je nedoumljiv ter, da ga zato ni mogoče imenovati z osebnim imenom. Filon je ljudi odvračal od prizadevanja, da bi spoznali Boga, z besedami, da bi bil »poskus, da bi prodrli dlje in s preiskovanjem skušali spoznati samo bistvo Boga oziroma njemu lastne lastnosti, popolna neumnost«. Takšno razmišljanje ni izviralo iz Biblije, temveč od nejudovskega filozofa Platona.

 

V svojih delih je zapisal svoje etične poglede. V osnovi vključujejo trud da bi dosegli moralne vrline po modelu da želimo doseči cilj s pravim razlogom in z racionalnimi čustvi. Po Filonovo je Bog tisti ki kaže plemenite lastnosti. Človek ima svobodno voljo, vendar omejeno s sposobnostjo svojega mišljenja. Meni da lahko krivimo človeka za njegova dejanja. Filon je dajal še poseben poudarek na štiri vrline, ki so modrost, samoobvladovanje, pogum ter pravica. Menil je, da naj bi moder človek želel posnemati boga, vendar ga ne more preseči. Človek bi se moral odreči iracionalnim čustvom kot so: užitek, želja, žalost in strah ter jih nadomestiti s čustvi ki so osnovana na razumu in so funkcionalna: veselje, volja, obžalovanje in previdnost. Vse naše početje bi moralo biti nadzorovano z razumom. Veselje in užitek po Filonovem mnenju izhajata kot produkta vrlih dejanj.

 

Njegova dela lahko razdelimo v 3 skupine:

1. Svetopisemski spisi, ki so nastali na podlagi Tore (prvih 5 knjig Stare zaveze), predvsem Geneze. Najpomembnejši izmed 25 ohranjenih razprav je '''''Legum allegoriae (Alegorije zakonov)''''', komentar Geneze.

3. Spisi o sodobnih temah. Ti vključujejo '''De vita contemplativa (O premišljujočem življenju)''', slavospev aleksandrijski verski sekti; delno ohranjeno '''Hypothetica (Hipotetika)''', zagovor Judovstva pred antisemitskimi obtožbami, Zoper Flaccusa, o zločinih rimskega guvernerja Aulusa Avilliusa proti aleksandrijskim Judom in njegovi kazni; '''Legatio ad Caium (Poslanstvo Gaju)''', napad na rimskega cesarja Kaligulo zaradi njegove sovražnosti do aleksandrijskih Judov.

 

 

*Škamperle, Igor, Filon Aleksandrijski : duhovni obrazi neminljive pozabe, članek, Slovenec : časopis za politiko, gospodarstvo, kulturo in religijo, št. 99 (30.IV.1992), str. 35 in št. 105 (9.V.1992), str. 31 = Sobotna branja

članek, Annales : anali za istrske in mediteranske študije, Series historia et sociologia, Let. 15, št. 2 (2005), str. 385-394

 

 

'''Filon Aleksandrijski – vpletanje umovanja v Sveto pismo'''. 2016. [internet]. [citirano 29.11.2016]. Dostopno na naslovu: http://wol.jw.org/sl/wol/d/r64/lp-sv/2005442.

 

The Editors of Encyclopædia Britannica. 2015. '''Philo Judaeus'''. [internet]. [citirano 29.11.2016]. Dostopno na naslovu: https://www.britannica.com/biography/Philo-Judaeus.