Filon Aleksandrijski: Razlika med redakcijama

odstranjenih 8 zlogov ,  pred 5 leti
pravopis
(Nova stran z vsebino: = FILON ALEKSANDRIJSKI = Filon Aleksandrijski (/ˈfaɪloʊ/; Grško Φίλων, Philōn; * 15 oz. 10 pr. n. št – † 50 n. š.) imenovan tudi Filon Judovski je bil heleni...)
 
(pravopis)
Filon Aleksandrijski (/ˈfaɪloʊ/; Grško Φίλων, Philōn; * 15 oz. 10 pr. n. št – † 50 n. š.) imenovan tudi Filon Judovski je bil helenistični filozof judovskega rodu, ki je živel v Aleksandriji, tedaj rimski provinci v Egiptu.
 
Filon je želel povezati Grško in Judovsko filozofijo. Interpretiral je Judovsko in Stoiško filozofijo. Njegova dela so bila pomembna za razvoj krščanstva, so pa imela malo vpliva na judovstvo. Verjel je da bo dobesedna interpretacija Stare Zaveze (Hebrejske Biblije) spremenila človekov pogled na boga.
 
 
= Življenje =
Filon se je rodil eni najbogatejših in najvplivnejših judovskih družin, kar jih je živelo v Aleksandriji. K temu priča tudi dejstvo, da so njihovi predniki dobili rimsko državljanstvo od samega cesarja. Prav tako je bil Filon zaradi visokega statusa deležen najboljše izobrazbe. Popolnoma je osvojil grško kulturo (še posebej duhovne kategorije helenizma), hkrati pa tudi duhovno in kulturno dediščino svojega ljudstva, kulturo starega Egipta predvsem pa tudi judovsko tradicijo in grško filozofijo. Od nekdaj je podpiral judovstvo, zato je doniral veliko denarja za okrasitev vrat na jeruzalemskem templju z zlatom in srebrom.
Preostalih podatkov o njegovem življenju je malo, večino jih izvemo iz njegovih del. Precejšen del svojega življenja je posvetil meditaciji, študiju in pisanju knjig. Poleg tega pa je sodeloval pri nekaterih političnih nalogah, za katere je menil, da so dolžnosti do njegovega ljudstva. Edini dogodek v njegovem življenju, za katerega natančno vemo, kdaj se je zgodil, je leta 40 našega štetja, ko je v rimski ambasadi pred rimskim cesarjem Kaligulo zastopal Aleksandrijske Jude. Do tega je prišlo zaradi sporov med judovsko in grško populacijo, saj Judje niso hoteli častiti grških bogov, Grki pa so se posmehovali Hebrejskim spisom. Filon je bil zaradi grške izobrazbe in judovske vzgoje dobro seznanjen z njihovim sporom. Verjel je, da je judovstvo prava vera ter je Žide želel prikazati kot žrtve napadov Aleksandrijskih Grkov. Takrat se je tudi uprl upodabljanju cesarja kot boga. Predvsem ga je motil kip cesarja v Jeruzalemskem templju, saj je to razumel kot žalitev njegove vere. S tem je posredno pokazal podporo uporu Židov pred rimsko oblastjo. Priložnost, da je lahko zastopal Jude je dobil, ko je bil izvoljen za vodjo židovske delegacije, član katere je bil tudi njegov brat Aleksander. Za razliko od mnogih Judov pa je Filon razmišljal o tem, kako bi Nejude privedel k Bogu po mirni poti. Judovstvo jim je želel približati, da bi ga ti sprejeli. Ob vrnitvi leta 41 po Kr. je napisal obsežno poročilo o poslanstvu, iz katerega je razvidno, da je bil v tem času v obdobju svoje polne zrelosti.
 
= Filozofija =
Ta poskus zlitja med judovsko teologijo in grško filozofijo, ki ga je opravil Filon, je dogodek izjemnega dosega tako v duhovni zgodovini grštva kot judovstva. Zato se z njim začne zgodovina krščanske torej »evropske« filozofije.
 
Po Filonovi smrti njegovo delo ni imelo velikega vpliva na Judovsko vero. Zato pa so njegova dela vplivala na razvoj nove vere imenovane krščanstvo. Krščanski cerkveni voditelji so menili, da Filonova dela zagovarjajo krščanske ideje. Hieronim ga je uvrstil med cerkvene očete. Filonove spise, ki so pripeljali do verske revolucije, sedaj hranijo kristjani. Zaradi njegovega vpliva so nominalni kristjani sprejeli nesvetopisemski nauk o nesmrtnosti duše. Filonovo učenje o Logosu (Besedi) pa je prispevalo k nastanku trojice, nebiblijske dogme odpadlega krščanstva.
 
== Kaj je duša? ==
 
== Filonova etična doktrina ==
V svojih delih je zapisal svoje etične poglede. V osnovi vključujejo trud da bi dosegli moralne vrline po modelu da želimo doseči cilj zs pravim razlogom in z racionalnimi čustvi. Po Filonovo je Bog tisti ki kaže plemenite lastnosti. Človek ima svobodno voljo, vendar omejeno s sposobnostjo svojega mišljenja. Meni da lahko krivimo človeka za njegova dejanja. Filon je dajal še poseben poudarek na štiri vrline, ki so modrost, samoobvladovanje, pogum ter pravica. Menil je, da naj bi moder človek želel posnemati boga, vendar ga ne more preseči. Človek bi se moral odreči iracionalnim čustvom kot so: užitek, želja, žalost in strah ter jih nadomestiti s čustvi ki so osnovana na razumu in so funkcionalna: veselje, volja, obžalovanje in previdnost. Vse naše početje bi moralo biti nadzorovano z razumom. Veselje in užitek po Filonovem mnenju izhajata kot produkta vrlih dejanj.
 
= Dela =
1. Svetopisemski spisi, ki so nastali na podlagi Tore (prvih 5 knjig Stare zaveze), predvsem Geneze. Najpomembnejši izmed 25 ohranjenih razprav je '''''Legum allegoriae (Alegorije zakonov)''''', komentar Geneze.
2. Splošne filozofske razprave. Mednje sodijo '''Quod omnis probus liber sit (Kdor je pošten, je svoboden)''', kjer dokazuje stoični paradoks, da je zgolj pameten človek svoboden; '''De aeternitate mundi (O večnosti sveta)''', kjer dokazuje, da svet ni bil ustvarjen – obstaja že od nekdaj in je neuničljiv; '''De providentia (O previdnosti)''', dialog med Filonom in Bogom, kjer zagovarja, da Bog skrbi za svet;
3. Spisi o sodobnih temah. Ti vključujejo '''De vita contemplativa (O premišljujočem življenju)''', slavospev aleksandrijski verski sekti; delno ohranjeno '''Hypothetica (Hipotetika)''', zagovor Judovstva pred antisemitskimi obtožbami, Zoper Flaccusa, o zločinih rimskega guvernerja Aulusa Avilliusa proti aleksandrijskim Judom in njegovi kazni; '''Legatio ad Caium (Poslanstvo Gaju)''', napad na rimskega cesarja Kaligulo zaradi njegove sovražnosti do aleksandrijskih Judov.
 
 
== v slovenščini ==
*Grgič, Matejka, Filon Aleksandrijski : jezik alegorije in alegorije jezika v grško-judovski filozofski sintezi
članek, Annales : anali za istrske in mediteranske študije, Series historia et sociologia, Let. 15, št. 2 (2005), str. 385-394
 
 
= Viri in literatura: =
266.652

urejanj