Asonanca: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 89.212.222.124 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika 188.196.6.115
ArtQ15 (pogovor | prispevki)
m Dodala sem vrste asonance
Vrstica 1:
'''Asonanca''' ali '''samoglasniški stik''' je ujemanje enega, dveh, redkeje treh [[samoglasnik|samoglasnikov]] na koncu [[Verz|verzov]]. Asonanca je vokalna polrima, to je ujemanje ujemanje vokalov od zadnjega poudarka naprej. Asonanca je pomembna prvina v romanskih jezikih, ki so bogati vokalov. Asonanca zveni mehko in zračno, je eleganten zvočni stik, primeren za liriko in epske pesmi, kakršna je [[romanca]]. Značilna je za srednjeveško in poznejšo poezijo v romanskih jezikih. Do najlepšega zvena se je povzpela v španski književnosti: v t. i. [[Španska romanca|španskih romancah]] asonanca povezuje vsak drugi verz, zato se tak zvočni stik imenuje španska asonanca. Primer španske asonance je pripovedna pesem Turjaška Rozamunda pesnika [[France Prešeren|Franceta Prešerna]].
 
Vrste asonance: moška (ujema se en samoglasnik na koncu verza), ženska (ujemata se dva samoglasnika) in tekoča (ujemajo se trije samoglasniki)
== Izvor ==
 
== [[Izvor]] ==
Asonanca je nastala v Španiji. Izraz ''asonanca'' prihaja iz latinskega glagola ''sonare-zveneti''. Predpona '''a'''- pa izhaja iz latinskega predloga ''ad - k, proti, v bližini.'' Izraz ''asonanca'' torej pomeni ''sozven''.