Druga svetovna vojna na Slovenskem: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →‎Nastanek narodnega sveta in politika tradicionalnih strank: Popravil sem nezanemarljivo število slovničnih napak (npr. Musolini), in dele članka iz sedanjika prestavil v preteklik.
Vrstica 82:
== Nastanek narodnega sveta in politika tradicionalnih strank ==
V samem predvojnem obdobju glavna stranka je bila Slovenska Ljudska Stranka (SLS), ki je uživala podporo cerkve. Bivši duhovnik in vodja stranke, Anton Korošec, je zagovarjal politiko “zbližanja” z nacistično Nemčijo, in kot minister izobrazbe v vladi Maček-Cvetkovič, je oktobra 1940 uvedel dva anti-semitska zakona (en je omejil poslovanje Judov v živilski industriji, drugi pa je omejil procent judovskih študentov v srednjih in visokih šolah)<ref>{{Cite book|title = To Walk with the Devil: Slovene Collaboration and Axis Occupation, 1941-1945|last = Kranjc|first = Gregor|publisher = University of Toronto Press|year = 2012|isbn = 978-1442613300|location = Toronto|pages = 48}}
</ref> . Po Koroščevi smrti je vodstvo SLS-a je prevzel duhovnik Franc Kulovec, ki je bil prvi politik, ki je zagovarjal podpisanje Trojnega pakta med Jugoslavijo in nacistično Nemčijo ter fašistično Italijo.<ref>{{Cite book|title = To Walk with the Devil: Slovene Collaboration and Axis Occupation, 1941-1945|last = Kranjc|first = Gregor|publisher = University of Toronto Press|year = 2012|isbn = 978-1442613300|location = Toronto|pages = 48}}
</ref>
 
Ob začetku vojne Slovenci nismoniso imeli enotnega vodstva in program, po katerem bi lahko delovali. Nekateri meščanski politiki so skupaj s [[Peter II. Karađorđević|kraljem]] zbežali v [[London]], od koder so skušali vplivati na domače razmere. Večina tistih, ki so ostali, pa je previdno čakala, da si s prenagljenimi odločitvami ne bi kako škodili. Nekateri politiki so mislili, da bodo naredili najmanj škode, če bodo sodelovali z okupatorjem.
 
Na različne poglede in mnenja o okupaciji so vplivali s svojim odnosom do ljudi tudi posamezni okupatorji sami, nanje pa so vplivali tudi predvojni spori in zamere med politiki.
 
Ob napadu na Jugoslavijo je v Ljubljani na pobudo Slovenske ljudske stranke in bana Dravske banovine Marka Natlačena nastal [[Narodni svet za Slovenijo]]. Ta je [[10. april]]a razglasil, da prevzema oblast v Sloveniji. V njem so sodelovali predstavniki [[Slovenska ljudska stranka (zgodovinska)|SLS]], Jugoslovanske nacionalne stranke, Narodnoradikalne stranke, Socialistične stranke Jugoslavije in Samostojne demokratske stranke, skratka predstavniki vseh slovenskih strank, razen komunistov, ki jih z utemeljitvijo, da niso legalna stranka, niso vključili v delo odbora. Odklonili so tudi predlog, da bi Narodni svet postal Obrambni svet.
 
Narodni svet je od ljudi zahteval red in mir, izročitev orožja, od jugoslovanskih enot pa, naj se mu podredijo in kot slovenska vojska zaprosijo za premirje. Seveda v tako zahtevo vojaško poveljstvo ni privolilo. Predsednik Narodnega sveta [[Marko Natlačen]] je po pozdravu italijanskih vojaških oblasti v Ljubljani odšel v Celje, kjer je Nemcem predlagal, da bi zasedli vso Slovenijo, ta pa bi nato, podobno kot Hrvaška, dobila status posebne države.
 
Ker Nemci v tak predlog zaradi [[Adolf Hitler|Hitler]]jevega načrta o razdelitvi Jugoslavije niso privolili, je Natlačen skušal dobiti dovoljenje za izvrševanje oblasti z zagotovitvijo lojalnosti Emiliju Grazioliju ter s spomenico, ki jo je poslal [[Benito Mussolini|Mussolini]]ju,. Čeprav je Mussolini načeloma privolil v sodelovanje s predstavniki nekdanje oblasti na zasedenih območjih, se je [[17. april]]a Narodni svet sestal zadnjikrat, saj so Italijani že [[20. april]]a civilno oblast banske uprave prenesli na svoj Komisariat za zasedeno slovensko ozemlje. Tako je Narodni svet prenehal delovati.
 
4. maja 1941., dan po uradni priključitvi Ljubljanske pokrajine fašistični Italiji, je skupina slovenskih uglednikov pošljeposlala pismo hvaležnosti Mussoliniju (vidi: [[Provincia di Lubiana]]). Med podpisniki so bili Marko Natlačen, ljubljanski župan Ivo Adlešič, rektor ljubljanske univerze Matija Slavič, bivša ministra v jugoslovanski vladi Frank Novak in Ivan Puceli, ter drugiidrugi. Nekaj dni kasneje, je 105 slovenskih županov pošljeposlalo sporočilo Mussoliniju, dav katerem so izrazijoizrazili "veselje in ponos za vključitev slovenskih ozemelj v veliki Kraljevini Italiji". Podobne čestitke soje prišleMussolini Mussolinijiprejel tudi od škofa Rožmana, in 22. maja 1941. je Rožman priredipriredil mašo hvaležnosti Mussoliniju v ljubljanski stolnici.
 
Fašistične oblasti so po tem organizirajoorganizirale “sosvet”, in izberejoizbrale 14 slovenskih članov daza jihnjegove svetujejočlane, med njimi NatlačenNatlačena, rektorrektorja Ljubljanske univeze MatijaMatijo SlavičSlaviča, politikpolitika IvanIvana PuceljPuclja, ter 11 gospodarstvenikov, vglavnempretežno članičlanov SLS-a<ref>{{Cite book|title = To Walk with the Devil: Slovene Collaboration and Axis Occupation, 1941-1945|last = Kranjc|first = Gregor|publisher = University of Toronto Press|year = 2012|isbn = 978-1442613300|location = Toronto|pages = 61}}
</ref>. Prvo srečanje sosveta se je odvilo 26. maja 1941. Grazioli peljeje peljal slovenske člane sosveta v Rim, kjer so se 8. junija sestali tudi z MusolinijemMussolinijem, nanakar karje Natlačen pišenapisal še eno pismo hvaležnosti MusolinijuMussoliniju, v katerem mu obljubije obljubil vernost slovenskega naroda<ref>{{Cite book|title = To Walk with the Devil: Slovene Collaboration and Axis Occupation, 1941-1945|last = Kranjc|first = Gregor|publisher = University of Toronto Press|year = 2012|isbn = 978-1442613300|location = Toronto|pages = 62}}
</ref>,
 
V času okupacije politično življenje ni popolnoma zamrlo. Ob razpadlih strankah so obstajala različna društva, različne organizacije, manjše politične skupine ter domoljubi različnih političnih idejnih usmeritev, ki so kot društveni in kulturni delavci, publicisti, novinarji, umetniki idr. pomembno vplivali na politične tokove pred vojno in po njej.
 
Komunistična stranka je bila edina med strankami sposobna v vojnih razmerah uspešno delovati naprej. Čeprav maloštevilna, je z dobro organiziranostjo brez težav še naprej delovala v ilegali. Kot taka je postala pobudnik oborožene vstaje, kmalu pa tudi vedno pomembnejši del Osvobodilne fronte, organizacije, ki je med vojno postala najmočnejša slovenska vojaška in politična sila.
 
== Ustanovitev protiimperialistične fronte ==