Hladna vojna: Razlika med redakcijama

Odnosi med zahodnimi zavezniki (tj. [[Združene države Amerike|ZDA]], [[Francija|Francijo]] in [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Veliko Britanijo]]) in [[sovjetska zveza|ZSSR]] so se začeli krhati kmalu po koncu [[druga svetovna vojna|II. svetovne vojne]]. Nasprotja med ZDA in Sovjetsko zvezo so obstajala že prej, predvsem iz [[ideologija|ideoloških]] razlik.

 

 

Kot protiutež [[Vzhodni blok|Vzhodnemu bloku]] so ZDA začele v Evropi finančno in vojaško pomagati državam zahodne Evrope. Iz istega razloga so v [[Grška državljanska vojna|Grški državljanski vojni]] pomagale protikomunističnim enotam, kmalu zatem pa so bile pobudnica za ustanovitev Severnoatlantske vojaške zveze [[NATO]]. Prva večja kriza v Hladni vojni je izbruhnila s Sovjetsko blokado [[Berlin]]a v letih 1948 in 1949. Kmalu zatem je izbruhnila [[korejska vojna]], v katero so se neposredno vpletle zahodne zaveznice, komunistične vzhodne države pa so v vojni sodelovale manj očitno. S prvim testiranjem [[jedrsko orožje|atomske bombe]] v Sovjetski zvezi<ref name = "Lafeber 1993">{{Harvnb|LaFeber|1993|pp=194–197}}</ref> je Hladna vojna dobila še bolj zastrašujoč pomen.

Po Stalinovi smrti je na oblast prišel [[Nikita Hruščov]] in začel s t. i. [[destalinizacija|destalinizacijo]], kar je prineslo nekaj otoplitev odnosov med Vzhodom in Zahodom. Vendar je kmalu spet prišlo do konfliktov. Pod okriljem Sovjetske zveze je leta 1955 kot protiutež zvezi NATO nastal [[Varšavski pakt]], Sovjetska zveza pa je po [[revolucija|revoluciji]] leta 1956 zasedla [[Madžarska|Madžarsko]]. Sledila je postavitev [[berlinski zid|berlinskega zidu]] (1961) ter kubanska raketna kriza (1962). Po kubanski krizi je spet prišlo do dialoga med Hruščovom in ameriškim predsednikom [[John F. Kennedy|Kennedyjem]] in vzpostavljena je bila direktna linija med [[Moskva|Moskvo]] in [[Washington, D.C.|Washingtonom]] (t. i. [[rdeči telefon]]).

 

 

==Sedemdeseta leta==