Čarovniški proces: Razlika med redakcijama

'''Čarovniški proces''' je naziv za sodni postopek proti osebam, ki so bile obtožene [[Čarovništvo|čarovništva]]. Čarovništvo je bilo hujše [[kaznivo dejanje]], ki se je pojavilo v [[Evropa|Evropi]] v [[Srednji vek|srednjem veku]], v katerem so bile obtožbe večinoma povezane z zlobnimi duhovi, hudičem, slabo letino ter vplivom na vremenske razmere. Razlog za obtožbe je bil pogosto maščevalne narave, saj so ljudje [[Čarovnice|čarovnicam]] pripisovali krivdo za neurja, [[Toča|točo]] in druge vremenske neprilike. Med preganjanimi je bilo največ žensk, medtem ko je bilo moških manj, za sojenje v čarovniških procesih pa je bilo pristojno [[deželsko sodišče]], pri katerem je bil trajno nameščen [[krvni sodnik]].

 

Prvi čarovniški proces na Slovenskem je potekal leta 1427 v [[Celje|Celju]] proti [[Veronika Deseniška|Veroniki Deseniški]], najhujša preganjanja pa so bila v drugi polovici 17. stoletja. Odločilen vpliv na prenehanje čarovniških procesov so imele reforme vladarice [[Marija Terezija|Marije Terezije]]. Leta 1740 je zahtevala, da vse čarovniške procese v [[Dežela|habsburških dednih deželah]] predložijo v njeno osebno odločitev. V tem obdobju so se čarovniški procesi tudi končali, čeprav je kazenski zakon Marije Terezije iz leta 1768 še omenjal čarovništvo kot kaznivo dejanje.

 

Postopek je vodil [[krvni sodnik]], ki je moral biti vedno osebno prisoten. Izvajal se je za zaprtimi vrati s prisedniki, bil je inkvizitoren (izhajal pa je iz domneve krivde, obtožena oseba ni imela možnosti obrambe), trajal pa je lahko več dni. V procesu so iskali čarovniška znamenja, za kar so uporabljali različne mučilne metode (npr. stol s konicami na sedalu). Zaradi hudega mučenja so obtoženci dejanje običajno hitro priznali, priznanje pa je bilo v čarovniških postopkih najpomembnejši dokaz. Obsojence so pogosto kaznovali s smrtjo (sežig na grmadi), v 18. stoletju pa so izrekali tudi milejše kazni.