Usoda: Razlika med redakcijama

'''Usoda''' je, kar po verovanju nekaterih ljudi določa potek človekovega življenja tako, da se nanj ne da vplivati. [http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=usoda (Fran)]

Poimenovanje usoda izhaja iz latinščine, in sicer ‛fatum, fors, fortuna’ (19. stol.) ter pomeni usoda, usoden, usodnost. Sorodno je v hrvaščini ùsud ‛usoda’. Izpeljana pa je iz usodīti ‛prisoditi, določiti (o usodi)’, kar je sestavljeno iz u- ‛pri, dol’ in soditi. Pomensko podobno je motivirano hrvaško, srbsko sȕdbina, sudbìna ‛usoda’, kar je prek sȕdba izpeljano súditi ‛soditi’. [http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4293321/usda?View=1&Query=usoda (Fran)]

Usoda je v splošnem filozofskem smislu nujno zaporedje, kateremkateremu je podvrženo vsako bitje. Po definiciji je usodno tisto, na kar ne moremo vplivati. Je racionalna, vendar skrita tistemu, ki v njej sodeluje. Pojem usode je imel ključno vlogo v [[stoicizem|stoicizmu]], kjer so verjeli, da je substanca sveta pasivna materija, ki jo oživlja bog, zakon, usoda in ji ni mogoče ubežati, zato naj bi modri ljudje sprejeli usodo, na pa se ji upirali ali jo skušali spremeniti. V filozofiji je z usodo povezan tudi pojem fatum (lat. usoda), ki je prepričanje, da so dogodki in človekovo delovanje odvisni od absolutnega vzroka. To prepričanje je fatalizem, ki za razliko od [[determinizem|determinizma]] vse dogodke vodi v isto izhodišče, ki pa je lahko tudi neka svobodna volja npr. božja volja.

Usoda je igrala veliko vlogo v številnih literarnih delih. V antični Grčiji so na potek zgodbe velikokrat vplivale različne legende, kiv sokaterih jihso junaki zaman skušali spremeniti svojo usodo. Taka upodobitev usode je prisotna v mnogih delih, v [[Kralj Ojdip|Kralju Ojdipu]], [[Iliada|Iliadi]], [[Odiseja|Odpiseji]], Teogoniji. Poleg teh, je koncept usode predstavljen tudi v starodavnih kitajskih delih, predvsem v Liezi, Mengzi, in Zhuangzi. Prav tako je v Italiji [[Giuseppe Verdi|Verdi]] napisal opero [[Moč usode|Moč usode]], ki je narejena po delu španskega pisatelja Duque de Rivasa, ki vključuje pojem usode. V Angliji je usoda v literaturi prisotna v tragediji [[William Shakespeare|Shakespeara]] Macbeth, v romanu Thomasa Hardyja Čista ženska, v drami [[Samuel Beckett|Samuela Becketta]] Konec igre in v W. W. Jacobsovi kratki zgodbi The Monkey's paw. V Ameriki se usoda že v zasnovi pojavi v romanu Thorntona Wilderja Most svetega kralja Ludovika. Tema usode pojavlja tudi v nemški literaturi pri [[Hermann Hesse|Hermanu Hesseju]], v delih Siddharta in Igra steklenih biserov.

V Slovanski mitologiji je usoda največkrat povezana s časom smrti in načinom umiranja. Redkeje pa usoda določa tudi ostale okoliščine človekovega življenja. Stari Slovani so verovali, da njihovo usodo določajo [[Sojenice|sojenice]] (tudi rojenice, jesenice, rožanice). To so tri vile, ki ob otrokovem rojstvu odločajo o njegovi usodi (o sreči in nesreči v življenju, premoženskempremoženjskem stanju ter času in načinu smrti). Predstava o sojenicah je zelo razširjena. Po našem izročilu naj bi, podobno kot v antičnih mitih: