Vojna v severni Afriki: Razlika med redakcijama

dodanih 6.264 zlogov ,  pred 3 leti
m
vrnitev sprememb uporabnika 31.15.139.186 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika SportiBot
m (vrnitev sprememb uporabnika 31.15.139.186 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika SportiBot)
}}
 
'''Vojna v Severni Afriki''' je bilo eno izmed šestih glavnih bojišč [[Druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]]. Boji na tem bojišču so potekali v današnjem [[Egipt]]u, [[Alžirija|Alžiriji]], [[Libija|Libiji]], [[Tunizija|Tuniziji]], [[Maroko|Maroku]], [[Etiopija|Etiopiji]], [[Somalija|Somaliji]] in [[Madagaskar]]ju. Prvi večji boji so se začeli po 10. juliju 1940, ko je [[Kraljevina Italija|Italija]] napovedala vojno [[Združeno kraljestvo|Združenemu kraljestvu]] in napadla Egipt in britansko Somalijo. Sledila je angleška ofenziva v kateri je bila italijanska vojska poražena. Da Italija ne bi izgubila popolnega nadzora nad svojimi afriškimi kolonijami, je Hitler v severno Afriko poslal [[Afriški korpus]], kateremu je poveljeval [[Feldmaršal (Wehrmacht)|feldmaršal]] [[Erwin Rommel]]. Sledila je serija bitk na ozemlju Libije in Egipta, v katerih je bila britanska armada večkrat poražena zato se je bila prisiljena umakniti do mesta [[El Alamein]]. Oktobra 1942 je v tem mestu prišlo do odločilne bitke v kateri je bil nemški afriški korpus poražen in se je moral umakniti vse do Tunizije. Novembra 1942 so se v francoskem Maroku in Alžiriji izkrcale anglo-ameriške enote, ki so nato skupaj z britanskimi enotami iz vzhodne Afrike napadle ostanke afriškega korpusa v Tuniziji. Zaradi močne zavezniške armade in nenehnih težav z oskrbo je bila nemška vojska maja 1943 dokončno poražena, sledil je kaotični umik iz Severne Afrike. Boji so se zaključili 16. maja 1943.
'''Vojna'''
 
==Predhodni dogodki==
Tako kot ostale evropske države se je tudi Italija v drugi polovici 19. stoletja začela zanimati za kolonije. Najprej si je priključila Eritrejo in del Somalije nato pa si je poizkušala priključiti še Etiopijo vendar ji je to kar dvakrat zapored spodletelo. V italijansko-turški vojni med letoma 1911 in 1912 si je prisvojila še Libijo. Z vzponom [[Benito Mussolini|Mussolini]]ja na oblast v dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je italijanska kolonialna politika še bolj zaostrila. Oktobra 1935 je Italija še tretjič napadla Etiopijo in tokrat zmagala. Mussolini je s pridobivanjem novih ozemelj želel ustvariti nekakšno Veliko Italijo oz. sodoben rimski imperij, ki mu bo vladal. V skladu s temi načrti je leta 1939 napadel [[Albanija|Albanijo]] nato pa še [[Grčija|Grčijo]] kjer se je njegova osvajalna avantura klavrno končala.
 
Izbruh druge svetovne vojne 1. septembra 1939 je dal Mussoliniju novo možnost, da skupaj s svojim prijateljem [[Adolf Hitler|Hitler]]jem poveča ozemlje. Tega je želel razširiti na [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavijo]], južno [[Francija|Francijo]], [[Korzika|Korziko]], [[Malta|Malto]], Alžirijo, francosko Somalijo in [[Maroko]], Egipt in [[Sudan]]. Opogumljen od nemških obljub je Mussolini 10. junija 1940 napovedal vojno Združenemu kraljestvu in Franciji. Vojno na katero Italija ni bila niti najmanj pripravljena.
 
==Vojna v puščavi==
[[Slika:Bundesarchiv Bild 101I-783-0104-38, Nordafrika, italienische Panzer M13-40.jpg|thumb|left|250px|Italijanski tanki med napredovanjem skozi puščavo.]]
Dan po razglasitvi sovražnosti se v puščavi začnejo prve vojaške operacije. Angleži so se na možnost vojne dobro pripravili, že prvi dan vojne na sovražnikovo ozemlje izvedejo več vpadov v katerih zajamejo večje število italijanskih vojakov. 16. junija napadejo in zavzamejo italijanski utrdbi Fort Capuzzo in Fort Maddalena, na cesti Tobruk-Bardia pa napadejo konvoj tovornjakov in pritem zajamejo italijanskega [[general]]a. Konec junija zaradi prijateljskega ognja v letalski nesreči umre poveljnik italijanskih sil v severni Afriki general Italo Balbo. Nadomesti ga general [[Rodolfo Graziani]]. V naslednjih tednih se v puščavi Libije odvijajo številni manjši spopadi v katerih se izkaže, da je italijanska vojska popolnoma nesposobna izvajati večje vojaške operacije izven utrjenih postojank. O tem pričajo tudi njihove izgube, v dveh mesecih vojne Italijani izgubijo kar 3.000 vojakov medtem ko jih Angleži izgubijo le okoli sto.
 
Devetega septembra 1940 italijanska vojska po ukazu Benita Mussolinija preide v ofenzivo in napade Egipt, britanska vojska se ne upira in se umakne v notranjost Egipta. Ofenziva ne traja dolgo, že 16. septembra se napredovanje zaradi logističnih težav ustavi. Med čakanjem na okrepitve Italijani v puščavi oblikujejo več utrjenih postojank iz katerih nato patruljirajo in izvajajo manjše bojne akcije na sovražnikovo ozemlje. Medtem ko Italijani čakajo na okrepitve Britanci 9. decembra sprožijo operacijo Kompas, ki italijansko vojsko ujame popolnoma nepripravljeno. Večina italijanskih postojank v puščavi je kmalu po napadu odrezanih od zaledja in obkoljenih, že drugi dan ofenzive [[Bitka za Sidi Barrani|pade Sidi Barrani]] vda se več kot 20.000 italijanskih vojakov. Petega januarja 1941 po hudih bojih pade Bardia, 22. januarja pa še [[Tobruk]], kmalu zatem se britanskega napredovanja vzdolž Sredozemskega morja ni dalo več ustaviti. V italijanskem poveljstvu medtem zavlada panika, v samo dveh mesecih bojev je 150.000 glava dobro oborožena italijanska vojska izgubila 118.000 vojakov proti britanski ki ni štela več kot 36.000 vojakov in je imela tudi slabšo opremo in oborožitev. Po operaciji, ki se je zaključila 9. februarja se je preostanek italijanske vojske umaknil v El Agheil, kjer je počakala na nemško pomoč.
[[Slika:Bundesarchiv Bild 101I-783-0110-12, Nordafrika, Panzer II, Kraftfahrzeuge.jpg|thumb|left|250px|Prihod nemškega Afriškega korpusa je popolna spremenil razmerje moči v puščavi.]]
[[Slika:AustraliansAtTobruk.jpg|thumb|right|200px|Avstralska pehota med obleganjem Tobruka.]]
==VojnaMaja 1941 so v puščaviiratiSeverno Afriko začele prihajati prve enote [[Afriški korpus|afriškega korpusa]], ki jim je poveljeval prekaljeni general [[Erwin Rommel]]. Naloga korpusa je bila zaščita italijanskih zaveznikov pred popolnim porazom v severni Afriki. Medtem je britanska vojska, ki se je preimenovala v 13. korpus, začela postavljati obrambne položaje. Čeprav je bilo Rommlu ukazano, da mora izvajati izključno obrambno vlogo je ta marca začel izvajati manjše ofenzivne operacije ki pa so se nato razvile v večjo ofenzivo. Britanski 13. korpus, ki je medtem večino svojih vojakov poslal v Grčijo, se ni moral učinkovito upirati nemškim napadom, zato se je umaknil v Tobruk in na Libijsko-Egiptovsko mejo. Aprila se je začelo obleganje Tobruka, na vzhodu fronte pa so Nemci že prišli do prelaza Halfaya kjer se je njihovo napredovanje ustavilo. Ker je Tobruk skupaj s svojim pristaniščem ostal v britanskih rokah so se zaradi velikih razdalj začele Nemcem pojavljati težave z oskrbo, da bi te rešili so morali zavzeti Tobruk. Tega so se Britanci dobro zavedali, zato so z operacijama Brevity in Battleax poizkušali osvoboditi ujeto garnizijo, vendar sta obe operaciji v nekaj dneh klavrno propadli. Septembra je sledilo je reformiranje britanskih sil, ki so se preimenovale v [[8. armada (Združeno kraljestvo)|8. armado]], nato pa so Britanci novembra 1941 izvedli uspešno operacijo Crusader, ki je Nemce in Italijane pregnala nazaj na obrambno črto El Agheila iz maja 1941. Obleganje Tobruka se je končalo 27. novembra 1941, zadnje operacije pa so se zaključile januarja 1942. Zatišje ni trajalo dolgo, junija je Rommel, potem ko je prejel sveže okrepitve, iz Tripolija ponovno krenil v napad in Britance porazil pri Gazali, nekoliko pozneje pa je padel tudi Tobruk. Sledil je britanski umik globoko v Egipt, napredovanje Nemcev se je ustavilo šele julija 1942, ko je prišlo do [[Prva bitka pri El Alameinu|prve bitke pri El Alameinu]].==
 
==Pr ni bila nii najmanj pripravljena.==
==Vojna v puščaviirati nemškim napadom, zato se je umaknil v Tobruk in na Libijsko-Egiptovsko mejo. Aprila se je začelo obleganje Tobruka, na vzhodu fronte pa so Nemci že prišli do prelaza Halfaya kjer se je njihovo napredovanje ustavilo. Ker je Tobruk skupaj s svojim pristaniščem ostal v britanskih rokah so se zaradi velikih razdalj začele Nemcem pojavljati težave z oskrbo, da bi te rešili so morali zavzeti Tobruk. Tega so se Britanci dobro zavedali, zato so z operacijama Brevity in Battleax poizkušali osvoboditi ujeto garnizijo, vendar sta obe operaciji v nekaj dneh klavrno propadli. Septembra je sledilo je reformiranje britanskih sil, ki so se preimenovale v [[8. armada (Združeno kraljestvo)|8. armado]], nato pa so Britanci novembra 1941 izvedli uspešno operacijo Crusader, ki je Nemce in Italijane pregnala nazaj na obrambno črto El Agheila iz maja 1941. Obleganje Tobruka se je končalo 27. novembra 1941, zadnje operacije pa so se zaključile januarja 1942. Zatišje ni trajalo dolgo, junija je Rommel, potem ko je prejel sveže okrepitve, iz Tripolija ponovno krenil v napad in Britance porazil pri Gazali, nekoliko pozneje pa je padel tudi Tobruk. Sledil je britanski umik globoko v Egipt, napredovanje Nemcev se je ustavilo šele julija 1942, ko je prišlo do [[Prva bitka pri El Alameinu|prve bitke pri El Alameinu]].==
==Preobrat==
{{glavni|Bitka pri El Alameinu}}
227

urejanj