|
Picard je bil [[Pierre Gassendi|Gassendijev]] pomočnik. 21. avgusta 1645 sta skupaj opazovala [[Sončev mrk]]. Od leta 1655 je bil Picard [[profesor]] [[astronomija|astronomije]] na [[Francoski kolegij|Francoskem kolegiju]] (''College de France''). Član francoske [[Francoska akademija znanosti|Kraljeve akademije znanosti]] (''Académie Royale des sciences'') je postal že ob njeni ustanovitvi leta 1666. Od leta 1667 do 1672 je skupaj s [[Jean-Baptiste Colbert|Colbertom]] vodil gradnjo [[observatorij]]a v [[Observatorij Pariz|Parizu]]. Nadziral je postavitev prvih [[astronomski inštrument|inštrumentov]] v observatorij in jih leta 1671 nadvse natančno opisal z navodili za uporabo in pregled, ki veljajo še danes. Bil je prvi, ki [[daljnogled]]a ni uporabil le za navadna opazovanja, temveč za [[točnost|točno]] [[meritev|merjenje]] najmanjših [[kot]]ov. Med merjenjem je uvedel viziranje z daljnogledom z [[nitni križ|nitnim križem]].
Leta 1669 je dokazal, da je [[lom svetlobe|lomljenje svetlobe]] odvisno od [[zračni zrak|zračnega tlaka]] in [[temperatura|temperature]]. Na zahtevo pariške Akademije znanosti je od leta 1669 do 1670 izmeril [[poldnevnik]]ov (meridianski) [[poldnevniški lok|lok]] med Parizom in [[Amiens]]om z metodo [[triangulacija|triangulacije]], ki jo je leta 1614 iznašel [[Willebrord Snell van Royen|Snell van Royen]]. Meritve je opravljal v okolici Pariza, zato se je lahko pogosto vračal v prestolnico in se ukvarjal tudi z drugimi raziskavami. Navidezno preproste meritve so zahtevale veliko dela. Vrh zvonikov in stolpov, ki so določali njegov sestav trikotnikov, je moral postaviti [[merilnimerilna inštrumentpriprava|merske inštrumente]] z [[leča (optika)|lečami]]. Točno je izmeril razdaljo med [[Montdidier]]jem in Amiensom, ki ležita na istem poldnevniku. Nato je točno določil njuni [[zemljepisna širina|zemljepisni širini]] s [[kvadrant]]om, na katerega je prvi namestil astronomski daljnogled, in na novo izmeril [[polmer Zemlje]]. Kote je odmerjal z [[mikrometer|mikrometrskim]] [[mikroskop]]om z gibljivo nitjo, ki ga je malo prej leta 1666 izboljšal [[Adrien Auzout|Auzout]]. Picardov veliki astronomski [[sekstant]] s polmerom 3,25 [[meter|m]] za določitev navpičnic na obeh koncih loka, ki ga je bilo treba izmeriti, bi se lahko pokvaril, če bi ga prepeljali na vozu. Zato so ga morali iz Pariza v Amiens nositi peš na nosilih. Osnovnica, dolga 11 [[kilometer|km]], je segala od [[Villejeuif]]a do [[Juvisy]]ja. Izmerili so jo dvakrat z lesenimi drogi dolgimi 8 m. Droge so morali vsakokrat z ogelnikom in z navpično nitjo skrbno preveriti, ali res ležijo naravnost in vodoravno. Po njegovih merjenjih je bila velikost loka 1° 22' 55" in 1° Zemljinega poldnevnika 111,213 km (57.060 [[seženj|sežnjev]], po sodobnih merjenjih pa 111,18 km). Tudi njegovo meritev imajo za slučajno tako točno, ker je nastala kompenzacijska [[napaka meritve|napaka]]. [[dolžina|Dolžine]] je meril z lesenimi letvami, vpliva [[aberacija svetlobe|aberacije svetlobe]] in astronomske [[nutacija|nutacije]] pa ni upošteval, ker ju še ni poznal. Njegova meritev je bila zadnja meritev Zemlje kot [[krogla|krogle]], ker so kmalu zatem ugotovili, da njena oblika od te odstopa, vendar je zelo pomembna, ker je kasneje služila [[Isaac Newton|Newtonu]] kot dovolj točen podatek o velikosti Zemlje, brez katerega ne bi mogel ugotoviti [[splošni gravitacijski zakon|enakosti]] [[sila|sil]], zaradi katerih padajo [[telo (fizika)|telesa]] in zaradi katerih se giblje [[Luna]] okrog Zemlje. Picardova točnost pa je vseeno osupljiva. Napaka je samo 0,001. Leta 1756 je bil [[Nicolas Louis de Lacaille|de Lacaille]] le trikrat uspešnejši. Njegova napaka je bila 0,0003. Leta 1669 je Picard zapisal: »Da bi primerjali izkušnje, ki smo si jih pridobili v pariškem observatoriju z izkušnjami [[Tycho Brahe|de Braheja]] in zamenjali pariški poldnevnik s poldnevnikom v [[Uraniborg]]u, moramo izračunati točno razliko v zemljepisni dolžni med tema dvema poldnevnikoma. Zato je bilo treba v obeh krajih izmeriti oddaljenost [[Jupiter|Jupitrovih]] [[naravni satelit|satelitov]]. Prav tako bi bilo dobro, da bi znova izmerili višino tečaja s kraja, kjer je bil Uraniborg, da bi primerjali svoje pripomočke z de Brahejevimi in videli, koliko lahko zaupamo njegovemu opazovanju. ...« De Brahejeva opazovanja, na katerih temeljijo [[Keplerjevi zakoni]], so zbujala veliko zanimanja, saj so jih lahko primerjali z [[lega]]mi, ki so jih skoraj po 100 letih izmerili v Parizu. Mrki Jupitrovih satelitov pa so izjemno koristni. Ob istem času jih je mogoče videti tako v Parizu kakor na [[Danska|Danskem]]. Z njimi se lahko primerja krajevni čas obeh mest in s tem razliko njunih zemljepisnih dolžin. Da jih je Picard lahko točno opazoval, je nesel s seboj 3 daljnoglede, opremljene z Auzoutovim mikrometrskim vijakom, in opremo, s katero je izmeril poldnevnik. Na Dansko je odpotoval julija 1671. Od observatorija, ki ga je de Brahe zapustil leta 1597, so ostali samo še temelji. Vendar je Picardu uspelo ugotoviti, kje so stali inštrumenti. Na isto mesto je postavil svoje in skupaj z mladim [[Ole Christensen Rømer|Rømerjem]] izpeljal nalogo. Rømer je s svojo sposobnostjo naredil na Picarda tolikšen vtis, da ga je odpeljal s seboj v Pariz in dosegel, da je postal profesor astronomije in član Akademije znanosti.
Čeprav z današnjega pogleda Picardova meritev poldnevniškega loka sama po sebi ni bila tako točna se je s temi podatki vseeno lotil tudi merjenja [[paralaksa|paralakse]] [[Mars (astronom)|Mars]]a. Njegova naloga ni bila prav nič enostavna. Potrebno je bilo izračunati razdaljo med Zemljo in kakim drugim planetom, ki je kar se da blizu. Mars se vsakih 15 ali 16 let približa Zemlji za priblžno 1/3 razdalje med Zemljo in Soncem. To se je ponovno zgodilo leta 1672. Zato se je njegov sodelavec [[Jean Richer|Richer]] z astronomskimi inštrumenti in točno [[ura|uro]] leta 1671 vkrcal na ladjo in se odpravil v [[Cayenne]] v [[Francoska Gvajana|Francoski Gvajani]], ki leži le nekaj stopinj nad [[ekvator]]jem. V tistih časih je bila to najjužnejša od vseh francoskih kolonij. Picard in Richer sta vsak na svojem mestu ob dogovorjenem času sočasno skrbno izmerila lego Marsa glede na [[zvezda|zvezde]]. Richer se je nato z ladjo po 2. letih vrnil v Pariz in po nekajmesečnih analizah rezultatov sta oba astronoma razočarana ugotovila, da je bila odprava neuspešna. Razlika v legi Marsa med obema meritvama je bila premajhna, da bi jo lahko opazila, oziroma izmerila s tedanjimi inštrumenti. Razdaljo med opazovalcem in telesom je bilo potrebno še povečati. To je kmalu zatem storil [[Giovanni Domenico Cassini|Giovanni Cassini I.]], ko je izmeril paralakso Marsa ob njegovi [[opozicija (astronomija)|opoziciji]] in s tem tudi [[astronomska enota|astronomsko enoto]] z 12-urno zakasnitvijo. Vendar pa je bila napaka Picarda in Richerja le 0,02.
|
