Arhitektura: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 12:
 
== Razvoj načel arhitekture ==
Arhitektura je ena tistih dejavnosti, za katere je značilno, da se vedno znova skuša redefinirati temeljna načela, po katerih se ravna, in jih pojmovno opredeliti. Edino ohranjeno obsežnejše besedilo o arhitekturi iz dobe klasične antike z naslovom O arhitekturi (De architectura libri decem, 1. stoletje pr. n. št.), ki ga je napisal rimski arhitekt Vitruvij. Opredeljuje tri temeljna načela arhitekture, in sicer trdnost, uporabnost in lepoto (Firmitas, Utilitas, Venustas). Vitruvijev traktat se je skozi različne prepise ohranjal in bil prepoznan kot pomembno besedilo o arhitekturi v karolinškem obdobju visokega srednjega veka. V času renesanse je postal temeljno besedilo o arhitekturi, z njim pa so se proslavila tudi tri temeljna načela in se ohranila vse do danes kot opora pri opredelitvi arhitekture.
 
Za današnje razmišljanje o arhitekturi pa so pomembna tudi številna druga dela arhitekturne teorije, ki so nastala skozi zgodovino. Med njimi izstopa delo [[Leona Battiste Alberti]]<nowiki/>ja z naslovom O arhitekturi (De re aedificatoria, 1452). Med drugim je Alberti opredelil arhitekturo kot odgovorno dejavnost za človeštvo, ki deluje po najvišjem načelu, ki je načelo ustvarjanja oziroma harmonije (Concinnitas). Pomemben premik se je zgodil z [[Vincenzom Scamozzi]]<nowiki/>jem, ki je arhitekturo opredelil kot najvišjo znanost, ki je vodena z razumom in ustvarja red vseh stvari v svetu. V času manierizma in baroka se je arhitekturo obravnavalo kot sestavni del umetnosti. [[Razsvetljenstvo]] v Franciji gradi utopične zamisli oblikovanja boljše družbe s sredstvi arhitekture. [[Étienne-Louis Boullée]] zagovarja stališče, da lahko s pomočjo oblikovanja poetične podobe stavbe sporočimo njeno vsebino in da arhitektura nagovarja človeška čustva. Svoje risbe, ki so zanj že sama arhitektura, zasnuje skozi proporcialnost in simetrijo tako, da bi ustvaril geometrijski red. Za [[Clauda-Nicolasa Ledoux]]<nowiki/>ja lahko arhitektura spreminja družbo. Svojo idejo razvija na zamisli mesta Chaux, ki skozi simbolični karakter ustvarja družbeni red. Nemška arhitekturna teorija 18. stoletja uvede razumevanje in razlago arhitekture na podlagi kriterija estetskega doživetja, ki izhaja iz značaja stavbe. Istočasno v Italiji [[Carlo Lodoli]] skuša očistiti arhitekturo vsega odvečnega in trdi, da je zanjo ključnega pomena upoštevanje naravnega značaja materialov. Arhitekturo postavlja tudi v odnos z etiko, kar je povzeto v stališču, da resnica arhitekture izhaja iz konstrukcijske logike.
 
[[Eugéne Viollet-le-Duc]] v 19. stoletju kot dobro arhitekturo opredeli tisto, ki direktno izhaja iz stanja v družbi ter odraža vrednote in načela sodobne civilizacije. Izpostavlja predvsem arhitekturo francoske gotike, ki po njegovem predstavlja naravno in logično pot k arhitekturi demokratične družbe.
 
 Eno izmed temeljnih izhodišč za moderne opredelitve arhitekture je pisanje [[Karl Friedrich Schinkl|Karla Friedricha Schinkl]]<nowiki/>a. Nanj je imela velik  vpliv filozofija nemškega idealizma, znotraj katerega [[Arthur Schopenhauer|Schopenhauer]] trdi, da so samo gravitacija, togost in kohezija veljavni za arhitekturo, ter zavrača koncepte pravilne forme, proporcev in simetrije. To pomeni prekinitev z Vitruvijeve teorijo. Z uveljavljanjem arhitekturne moderne, kar je bilo povezano tudi z industrijskim razvojem, se v ospredje postavlja načelo »forma sledi funkciji« (“form follows function”). Gre za prepričanje, da je forma nečesa pogojena s funkcijo, ki jo to nekaj opravlja, in enako naj bi veljalo za arhitekturo: forma stavbe naj bi izražala njeno funkcijo. Za moderno arhitekturo 20. stoletja so značilna različna gibanja ([[ekspresionizem]], [[Konstruktivizem (umetnost)|konstruktivizem]], de stijl, [[futurizem]], [[Racionalizem (arhitektura)|racionalizem]], itd.) ki razglašajo prekinitev s tradicijo in tako zarisujejo nova načela in pojmovne opredelitve arhitekture v obliki in na način manifestov. <ref>{{Navedi knjigo|title=History of Architectural Theory|last=Kruft|first=Hanno-Walter|publisher=Princeton Architectural Press|year=1994|isbn=9781568980102|location=Priceton, New Jersey|page=|cobiss=}}</ref>
 
== Heterotopija ==
Vrstica 27 ⟶ 34:
Arhitekturno projektiranje je kompleksen proces snovanja in načrtovanja arhitekturnega objekta, ki je lahko stavba, trg, most ali kakšna druga grajena struktura. Proces projektiranja je praviloma timsko delo, ki ga vodi posamezni  arhitekt ali skupina arhitektov, v sodelovanju s strokovnjaki drugih strok kot so inženirji gradbeništva in strojnimi inženirji, ki pomagajo s svojimi znanji pri reševanju tehničnih in arhitekturnih problemov. Ker se praksa arhitekturnega projektiranja ukvarja z ustvarjanjem bivalnega okolja, pa ne sodeluje le s tehničnimi disciplinami ampak se opira tudi na dognanja družboslovnih in humanističnih ved, ki obravnavajo potrebe ljudi in družbe. [[Slika:Sadar+Vuga arhitekti.jpg|sličica|Delo v arhitekturnem biroju, Sadar+Vuga arhitekti]]Na proces arhitekturnega projektiranja vplivajo najrazličnejši dejavniki in pogoji, od tehnologije gradnje, zahtev naročnikov in uporabnikov do veljavne zakonodaje. Vse te pogoje mora arhitekt upoštevati. Ker je arhitektura ustvarjalna praksa, pa proces projektiranja ne sledi neki vnaprej določeni metodologiji.  Obstajajo sicer nekatera pravila projektiranja, ne obstaja pa en sam pravilen pristop k projektiranju. Mnogi arhitekti trdijo da gre za razvijanje metode skozi sam proces projektiranja.
 
Projektna naloga služi kot podlaga in izhodišče pri izdelovanju projektov. Na osnovi informacij projektne naloge arhitekt naprej raziskuje kontekst naloge, torej na skupek pogojev, ki jih je potrebno pri projektiranju upoštevati, če želimo razviti kakovostno arhitekturno rešitev. Naslednja faza projektiranja je analiza zbranih informacij. Pri tem arhitekt tudi že opredeli osrednji arhitekturni problem, na katerega bo skušal s svojo rešitvijo, kot je denimo stavba, odgovoriti. Pri analizi konteksta in iskanju rešitve je pomemben pristop t.i. vizualno razmišljanje, ki ga lahko opišemo kot reševanje odprtih vprašanj projekta skozi vizualizacijo analitičnih kot tudi sintetičnih korakov ali potez projektiranja. Projektant na ta način predstavi vprašanja in rešitve posamezne naloge v obliki skic, risb (na papirju ali računalniku), kolažev, arhitekturnih maket, ipd. Prehod od analize in oblikovanja vprašanj k oblikovanju odgovorov na zastavljena vprašanja se zgodi na način kreativne sinteze, za katero pa ne obstaja obstaja nobeno vnaprej določeno pravilo.[[Slika:Skupina Štajn.jpg|sličica|Primer t.i. alternativne organizacije arhitekturnega dela, skupina Štajn]]Po opravljenem študiju na [[Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani|Fakulteti za arhitekturo]] pridobi študentka ali študent naziv magister inženir arhitekture ali magistrica inženirka arhitekture. Po treh letih delovnih izkušenj v praksi kot sodelavec ali sodelavka pri projektih za pridobitev gradbenih dovoljenj lahko pristopi k strokovnemu izpitu za arhitekturno projektiranje za manj zahtevne objekte<ref>{{Navedi revijo|url=http://www.fa.uni-lj.si/default.asp?id=2577|title=Uvodnik|last=Zupančič|first=Domen|date=februar 2012|journal=AR|accessdate=}}</ref>. Za projektiranje zahtevnejših gradenj je po veljavni slovenski zakonodaji potrebnih pet let delovnih izkušenj. Na podlagi opravljenega strokovnega izpita arhitekt pridobi naziv projektant. Slovenski zakon o graditvi objektov kot projektanta opredeljuje osebo, ki zasnuje oz. izdela načrt za določen objekt. Projektanti so tako arhitekti, elektroinženirji za načrte elektroinštalacij ter strojni inženirji za projekte strojnih inštalacij.
 
V Sloveniji arhitekti projektanti največkrat delujejo samostojno ali v obliki arhitekturnih birojev oziroma podjetij. Arhitekturno podjetje zaposluje strokovno in tehnično osebje. Organizacija birojev se razlikuje glede na število zaposlenih in obseg dela. Vertikalna organizacija z jasno izraženo hierarhijo zaposlenih je običajna pri velikih birojih z velikim številom zaposlenih. Horizontalna organizacija je pogosta pri manjših birojih in je v številnih ozirih primernejša za delo, saj so zaposleni vključeni v vse faze projektiranja kar lahko prispeva k večji kakovosti izdelanih projektov. V zadnjem času pa se pojavlja tudi organizacija dela na način t.i. alternativnih praks.  Gre za prakse, kjer se skupine arhitektov samoorganizirajo in delujejo na lokalni ravni, se neposredno ukvarjajo z lokalnimi problemi v lokalni situaciji, največkrat na način participacije z namenom čim bolj učinkovito izboljšati življenjske in socialne pogoje lokalnega prebivalstva. Alternativne prakse v zadnjih letih dobivajo večji pomen in se razvijajo v različnih novih razsežnostih. Skozi primere takih praks imamo priložnost razumeti arhitekturo izven ustaljenih okvirjev in kot prakso, katere sestavni del predstavljajo bivanjsko-družbeno-umetnostna vprašanja<ref>Ložar, Katja, (Re)organizacija dela : možnosti za delovanje arhitekta danes, magistrsko delo, Fakulteta za arhitekturo UL, 2015)</ref>.
Vrstica 34 ⟶ 41:
Pomen arhitekturne teorije in njenega odnosa do prakse projektiranja se je skozi zgodovino spreminjal. Pri opredelitvi pojma arhitekturne teorije si lahko pomagamo z etimologijo besede teorija: Beseda teorija izvira iz latinske besede theoria, ki izvira iz grške besede theoros (θεωρός) - opazovalec; osnova besedi theoros je beseda theasthai (θεασθαι) - pogled na, premišljevati, preudarjati, kontemplirati<ref name=":0">{{Navedi knjigo|title=The Theory of Architecture: Concepts, Themes & Practices|last=Johnson|first=Paul-Alan|publisher=John Wiley & Sons|year=1994|isbn=978-0471285335|location=New York|page=|cobiss=}}</ref>.
 
Uhojeno razumevanje odnosa med teorijo in prakso je, da je na eni strani teorija kot sistem abstraktnih teoretičnih načel, na drugi strani pa je praksa kot uresničevanje teh načel. To razumevanje se je v arhitekturi uveljavilo v sedemnajstem stoletju. Teorijo se je začelo razlagati kot "tisto področje umetnosti ali tehnično disciplino, ki obstaja v obliki vednosti, skupka načel ali metod, in se razlikuje od arhitekturne prakse"<ref name=":0" />. Danes se uveljavlja razumevanje, da je arhitekturna teorija sestavni del same prakse arhitekture. Ena od opornih točk tega razumevanja je delo Michela Foucaulta, v skladu s katerim teorija ne služi aplikaciji v praksi, ampak je praksa.<ref name=":0" />. Sodobna arhitekturna teorija se v svojih razvijanjih opira na (sodobno) filozofijo. Pri tem pogosto povzema miselne sisteme izbranih filozofskih disciplin ter jih prevaja v sebi lasten jezik<ref name=":1">{{Navedi knjigo|title=Architectural Theory Since 1968|last=Hays|first=K. M.|publisher=The MIT Press|year=2000|isbn=0-262-08261-6|location=Cambridge (Mass.)|page=|cobiss=}}</ref>. [[Fredric Jameson]] to imenuje transkodiranje, kar lahko na kratko opišemo kot izumljanje nove skupine izrazov (novega jezika), ki nam omogoča, da povežemo dve med seboj različni stvari ali dve različni ravni strukturne resničnosti – kot sta filozofija in arhitektura –  na način, ki omogoča, da izražata in razlagata ena drugo<ref name=":1" />. Sodobno teorijo arhitekture opredeli Michael Hays kot prakso posredovanja (mediacije), ki je v svoji najširši obliki ustvarjanje odnosov med formalnimi analizami arhitekturnega dela in njegove socialne podlage ali konteksta; na način, ki pokaže, da ima arhitekturno delo avtonomno moč, s katero zanika, spreminja, ustvarja, nadomešča ali poustvarja ta kontekst<ref name=":1" />.
 
=== Arhitekturna zgodovina ===