Friedrich Schlegel: Razlika med redakcijama

odstranjenih 28 zlogov ,  pred 3 leti
m
=== Pariz, Köln, Dunaj ===
Schlegel se je po bivanju v Dresdnu skupaj z Dorotheo, ki ga je ta čas finančno preživljala s pisateljevanjem, odpravil v [[Pariz]], kjer je preučeval umetniško zbirko. Tam se je ukvarjal s študijem perzijske in indijske zbirke umetnin ter ustanovil časopis ''Evropa''. Po poroki z Dorotheo, ki je prihajalaizhajala iz judovske družine in je pred tem morala sprejeti protestansko vero, je šel leta 1804 v [[Köln]], kjer je imel predavanja. Tu je utrjeval svoje prepričanje „filozofskih predavanj“ (1804–1806), ideje o večnem pravem krogu, v katerem je kritiziral linearne ideje o napredku [[Razsvetljenstvo|razsvetljenstva]]:
Za Schlegla ni dokončnih resnic, ki bi se izkrastilizirale v soju uma, kot so si predstavljali razsvetljenci. Zgodovina je neskončen proces nastajanja in minevanja. Sveta zaradi tega ne moremo obravnavati statično. Znanost se mora spoprijeti z nastajanjem. Primarna veda je zaradi tega zgodovina in ne filozofija.
 
''„Če je zgodovina edina veda, se lahko vprašamo, v kakšnem razmerju je filozofija sama sebi? Filozofija sama mora biti v duhu zgodovine, njena miselnost in predstava pa vsepovsod genetična in sintetična, ki je tudi cilj, katerega smo si pred našo raziskavo postavili.“''
 
Zavrnil je predstavo o resnici kot povezanost stvari z razumskimi predstavami, kajti potem bi morale biti predstave prav tako določene kot stvari in bi s tem izgubile svobodo mišljenja. Zaradi tega je zavračal tudi FichtrjevoFichtejevo subjektivno identiteto Jaza. Ne gre za odnos spoznavajočega Jaza in nasproti stoječega Nejaza, ampak za smiselno povezavo, v katerem je udeležen odnos med končnim Jazom in nekončnim Jazom, vzpostavljen. Svoboda nastane ravno zato, ker domišljija ni materialno povezana z vzročnim kontekstom. Takšna svoboda se najmočneje izrazi v poeziji.
 
Zavrnil je predstavo o resnici kot povezanost stvari z razumskimi predstavami, kajti potem bi morale biti predstave prav tako določene kot stvari in bi s tem izgubile svobodo mišljenja. Zaradi tega je zavračal tudi Fichtrjevo subjektivno identiteto Jaza. Ne gre za odnos spoznavajočega Jaza in nasproti stoječega Nejaza, ampak za smiselno povezavo, v katerem je udeležen odnos med končnim Jazom in nekončnim Jazom, vzpostavljen. Svoboda nastane ravno zato, ker domišljija ni materialno povezana z vzročnim kontekstom. Takšna svoboda se najmočneje izrazi v poeziji.
 
 
''„Lastni namen domišljije je notranje, svobodno, samovoljno mišljenje in pesnjenje. Prav pri pesnjenju je domišljija najbolj svobodna.“''
 
Schlegel je zaradi razumevanja mejmeje človeškega spoznanja, ki ni absolutno, videl v poeziji. Ta odpira pot, da se kolikor mogoče približamo transcendentni, ne konkretno dojemljivi božanskosti.
 
Schlegel je zaradi razumevanja mej človeškega spoznanja, ki ni absolutno, videl v poeziji. Ta odpira pot, da se kolikor mogoče približamo transcendentni, ne konkretno dojemljivi božanskosti.
 
[[Slika:Dresden Alter Kath Friedhof CWFriedvSchlegel.JPG|sličica|desno|Grob pisatelja na starem katoliškem pokopališču v Dresdnu]]
 
 
Schleglovo zanimanje za katolištvo je v času bivanja v Kölnu vse bolj naraščalo, tako da se je leta 1808 s svojo ženo spreobrnil in vstopil v avstrijsko državno službo, kjer je bil postavljen na mesto armadnega poljskega komisarja. V istem letu je izšel spis ''O jeziku in modrosti Indijcev'', ki je rezultat njegovih študij v Parizu. V tem času je sprejel filozofijo [[panteizem|panteizma]], s katero se je Schlegel oddaljil od svojega lastnega mišljenja iz preteklosti. V letu 1810 je imel predavanje z naslovom „''O novi zgodovini'' (Über die neuere Geschichte), 1812 predavanje ''Zgodovina starejše in novejše književnosti'' (''Geschichten der alten und neuen Literatur''). 1812 je ustanovil časopis ''Deutsches Museum''. Dve leti kasneje 1814 so ga imenovali za viteza papeškega reda po Kristusu ter leto zatem 1815 je bil povzdignjen v plemiški stan. V letih 1815–1818 je bil avstrijski legacijski svetnik zveznega parlamenta v [[Frankfurt na Majni|Frankfurtu]]. S časopisom „''Concordia''“ je nadaljnje utemeljil časopisje.
 
Po svojih znanih predavanjih „''Filozofija življenja''“ (''Philosophie des Lebens'', 1927) in „''Filozofija zgodovine''“ (''Philosophie der Geschichte, 1928'') je leta 1828 odpotoval v Dresden. Tu je vse do svoje smrti v začetku leta 1829 predaval filozofijo jezika in besede. Friedrich von Schlegel je pokopan na starem katoliškem pokopališču v Dresdnu. Delček zapuščine je bil leta 2009 prepuščen zgodovinskemu arhivu nadškofijeNadškofije Köln. Med njimi so rokopisi, teksti in osnutki z rokopisno dopolnitvijo. Del zapuščine je lastništvo Görr-Gesellschaft in vsebuje 3321 strani.
 
== Dela ==