Šeriat: Razlika med redakcijama

Šeriat kot pravna norma je zbirka vseh predpisov s področja verskega in posvetnega prava in je osnova za urejanje odnosov v islamski skupnosti. Šeriat je božanski zakon islama. Tolmačenje tega zakona je ''[[fikh]]'' oziroma sodstvo. Mohamed ni delal razlil med verskimi in posvetnimi zakoni. Katera stran, verska ali posvetna, v kateri od sodobnih islamskih držav prevlada, je odvisno od stopnje njene sekularizacije. Šeriat zajema vsa dogajanja v življenju, vključno z družinskimi odnosi, dednim pravom, davki, očiščenjem in molitvijo.

Drug izvor šeriatskega prava je ''[[suna]]'', sestavljena iz ''hadisov'', zapisanih pričevanj o dogodkih v Mohamedovem življenju, in vse njegove predpise in nasvete. Ker sta tako ''Koran'' kot ''suna'' inertna in statična vira, ju sodniki v sodnih postopkih ne uporabljajo. Namesto njiju uporabljajo ''fikh'', ki temelji neposredno na ''Koranu'' in ''sunah'' in jih razlaga in vsebuje moralne in pravne zapovedi.

Abu Hanifa (?-767) je bil trgovec iz Kufe, ki je sistematično islamske uredil zakone. Njegova pravna šola je prevladovala v [[Irak]]u. Malik Ibn Enes (?-795) je bil pravnik iz [[Medina|Medine]], katerega cilj je bil kodificirati prakso skupnosti, kateri je pripadal tudi prerok Mohamed. Poudarjal je harmonijo skupnosti preko individualne odgovornosti. Njegova pravna šola je prevladovala v [[Severna Afrika|Severni Afriki]] in na [[Iberski polotok|Iberskem polotoku]]. Mohamed Ibn Idris El Šafi (?-820) je usmerjenje k izročilu poskušal doseči s poročili o Prerokovih izrekih in delih. Navodila iz ''Korana'' je dopolnil s pazljivo izbranimi prikazi Prerokove modrosti in omejil sklepanje po analogiji in sklicevanje na mišljenje skupnosti. Ahmed Ibn Hanbel (?-855), ortodoksni zmagovalec bagdadskih mutazilitov, je bil med tistimi, ki so dajali prednost zapisanim Prerokovim besedam pred kakršnim koli pravnim sklepanjem.<ref name=ref1/>

Sčasoma so za vsakdanjo prakso nastali tudi drugi pomožni viri šeriatskega prava. Eden od njih je ''idžma'', ki pomeni soglasnost skupnosti, da je neko pravno vprašanje skladno s ''Koranom''. O skladnosti odločajo samo učeni ljudje in ne cela skupnost. Tolmačenje ''Korana'' in ''sune'' preko ''idžme'' se je sčasoma razvilo do te mere, da jo imajo nekateri avtorji za edini dogmatski vir šeriatskega prava.