Hotimir: Razlika med redakcijama

Frankovski vladar [[Pipin Mali|Pipin]] je po Gorazdovi smrti dovolil, da so Karantanci za svojega kneza izvolili Hotimirja, pri čemer je Hotimir dejansko postal knez šele potem, ko je bil potrjen s strani karantanskega ljudstva.<ref>Grafenauer Bogo (2000). ''Karantanija: Izbrane razprave in članki''. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 195.</ref> V času Gorazda se misijonarska dejavnost še ni pričela, Hotimir pa je ob povratku v Karantanijo s seboj pripeljal duhovnika Majorana, ki je bil nečak Hotimirjevega krstnega botra Lupa, duhovnika na otoku Auaa.<ref>Čepič et al. (1979). ''Zgodovina Slovencev''. Ljubljana, Cankarjeva založba. Str. 123.</ref> Ob nastopu svoje oblasti je Hotimir priznal podrejenost salzburškemu samostanu Sv. Petra in se že leta [[756]] obrnil na tamkajšnjega škofa [[Virgil, salzburški škof| Virgila]], ki mu je najkasneje leta [[860]] na pomoč poslal pokrajinskega škofa [[Modest|Modesta]], apostola Karantancev, v času katerega so bile v Karantaniji posvečene tri deželnoknežje cerkve vključno z [[Gospa Sveta|Gospo Sveto]] <ref>Grafenauer Bogo (2000). ''Karantanija: Izbrane razprave in članki''. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 199, 202.</ref><ref name="CET125">Čepič et al. (1979). ''Zgodovina Slovencev''. Ljubljana, Cankarjeva založba. Str. 125.</ref> Zgodovinar [[Bogo Grafenauer]] je pokazal, da je v času Hotimirja že obstajala okrepljena knežja oblast, kar se kaže v obstoju lastnih knežjih vojaških sil in v predpisovanju nekaterih javnopravnih dajatev - npr. pri odločitvi iz leta [[852]] o dajatvi za salzburškega škofa, ki jo je Hotimir deloma naložil svojemu ljudstvu.<ref>Grafenauer Bogo (2000). ''Karantanija: Izbrane razprave in članki''. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 106-109. </ref>

 

 

Zaradi majhnega števila [[Krščanstvo|krščanskih]] duhovnikov in nasprotovanja starovercev proti novi veri si je v [[Modest|Modestovem]] času težko predstavljati večje uspehe pri pokristjanjevanju.<ref name="CET125"/> Najmočnejšo oporo je kršanskim misijonarjem nudil sam Hotimir s svojimi velikaši, saj je nova vera opravičevala njihovo oblast nasproti ljudstvu, deloma pa se je nova vera lahko širila tudi med najnižjim slojem nesvobodnjakov.<ref name="GB202">Grafenauer Bogo (2000). ''Karantanija: Izbrane razprave in članki''. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 202-203.</ref> Spreobrnjenci so bili pogosto varovanci oblasti;<ref name="HB19">Habijan Vlado (1997). ''Mejniki slovenske zgodovine''. Ljubljana, Društvo 2000. Str. 19.</ref> iz podobnih miselnih okvirjev se je razvila pripoved o plemenitem duhovniku [[Ingo (karantanski)|Ingu]]. Po drugi strani je pokristjanjevanje zbujalo nejevoljo pri svobodnjakih, ki obenem niso marali tujega vpliva, ta odpor pa je verjetno poskušal izkoristiti del tistih karantanskih plemičev, ki so se sami poskušali dokopati do oblasti.<ref name="GB202"/> Obstaja tudi z dokazi nepodprta možnost, da je zidava krščanskih cerkva in molilnic predstavljala veliko davčno obremenitev za svobodnjake.<ref name="HB19"/> Vsekakor je do nezadovoljstva prišlo kljub temu, da so [[Salzburg|salzburški]] krščanski misijonarji v Hotimirjevem času vsaj v teoriji prisegali na irsko [[misijonar|misijonarsko]] metodo, ki se je zavzemala za čim bolj miroljubno in postopno širjenje krščanske vere.<ref>Grafenauer Bogo (2000). ''Karantanija: Izbrane razprave in članki''. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 202-207.</ref> V deželo prihajali predvsem germanski duhovniki, ki so vero širili bolj po frankovskih načelih.<ref>Korošec Paola (1990). ''Alpski Slovani''. Ljubljana. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Str. 22.</ref>