==Pridobitev češkega in ogrskega kraljevega prestola==
Poroka (1454) z Elizabeto Avstrijsko, hčerko umrlega kralja [[Albreht II. Nemški|Alberta II.]] in njegove pokojne žene Elizabete Luksemburške, je dala Kazimirju možnost, da se v imenu svoje žene poteguje za njuno zapuščino. Kazimir se ni dal pritegniti v katoliško koalicijo proti [[Husiti|husitskemu]] češkemu kralju [[Jurij PodiebraškiPodjebradski|Juriju PodiebraškemuPodjebradskemu]], kateremu je ogrski kralj [[Matija Korvin]] oporekal kraljevi naslov, se z njim bojeval v imenu [[katolicizem|katolicizma]] in pri tem zasedel [[Šlezija|Šlezijo]], [[Lužica|Lužico]] in [[Moravska|Moravsko]]. Kazimir je dosegel, da je Jurij določil za svojega naslednika njegovega prvega sina Vladislava. Po Jurijevi smrti je bil tako petnajstletni poljski princ avgusta 1471 v Pragi kronan za češkega kraja [[Vladislav II. Ogrski|Vladislava]]. V miru pa je lahko zavladal šele po sporazumu v Brnu (1479), ki je končal češko-ogrsko vojno in po katerem sta lahko nosila naziv češkega kralja tako Vladislav kot Matija Korvin. Smrt kralja Korvina (1490) je odprla Vladislavu pot tudi na ogrski prestol, ki mu ga je uspelo zasesti, potem ko se je uveljavil proti kandidatu ogrskega plemstva, svojemu mlajšemu bratu Ivanu Albertu. Temu je v uteho dal v upravljanje Šlezijo, ki pa je ostala, tako kakor tudi Moravska, v češkem kraljestvu.
Poljski velikaši in [[šlahta]] na Kazimirjeva dinastična prizadevanja in uspehe niso gledali naklonjeno; v njih niso videli političnih koristi za Poljsko; prvotno velik ugled kralja je bil močno omajan.
