Esperanto: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Bober20 (pogovor | prispevki)
Dopolnitev slovnice esperanta
Bober20 (pogovor | prispevki)
Dopolnitev slovnice
Vrstica 63:
Zamenhofovo ime za jezik je bilo preprosto ''Internacia Lingvo'' ("Mednarodni jezik").
 
== GlasoslovjeJezikovne in zapisznačilnosti ==
[[Slika:DR Esperanto.jpg|levo|sličica|L. L. Zamenhof leta 1908 po približno dvajsetih letih od izdaje esperanta|253x253px]]
V esperantu velja pravilo: piši kot govoriš. Esperanto uporablja prirejeno obliko [[latinica|latinice]], v kateri je [[črka]]m [[latinščina|latinske]] [[abeceda|abecede]] dodano šest črk z [[razločevalno znamenje|razločevalnimi znamenji]]: ĉ, ĝ, ĥ, ĵ, ŝ (c, g, h, j, in s s strešico oz. [[cirkumfleks]]om) ter ŭ (u s polkrožcem oz. [[brevis]]om), ni pa [[latinica|latiničnih]] črk q, x, in y.
 
=== Abeceda ===
Besedilo v esperantu beremo tako, kot je napisano, saj je vsaka črka tudi samostojen [[fonem]].
V esperantu velja pravilo: piši kot govoriš. Esperanto uporablja prirejeno obliko [[latinica|latinice]], v kateri je [[črka]]m [[latinščina|latinske]] [[abeceda|abecede]] dodano šest črk z [[razločevalno znamenje|razločevalnimi znamenji]]: ĉ, ĝ, ĥ, ĵ, ŝ (c, g, h, j, in s s strešico oz. [[cirkumfleks]]om) ter ŭ (u s polkrožcem oz. [[brevis]]om), ni pa [[latinica|latiničnih]] črk q, x, in y.
 
V esperantu velja pravilo: piši kot govoriš. Besedilo v esperantu torej beremo tako, kot je napisano, saj je vsaka črka tudi samostojen [[fonem]].
 
Esperantska abeceda ima torej naslednje znake:
Vrstica 77 ⟶ 79:
[[Naglas]] je vedno na predzadnjem [[Zlog|zlogu]] besede, če pa ima beseda samo en zlog je ta naglašen. Primeri: te-LE-fo-no, ra-DI-o, KAJ.
 
=== Slovnica ===
== Oblikoslovje in skladnja ==
Esperanto je bil ustvarjen na podlagi besedišča [[Indoevropski jeziki|indoevropskih jezikov]], vendar je bil sestavljen tako, da bi se ga bilo čim bolj preprosto naučiti. Ima popolnoma pravilno [[Slovnica|slovnico]] in dovoljuje ustvarjanje velikega števila besed s pomočjo sestavljanja leksikalnih [[Koren|korenov]] in približno štiridesetih afiksov.<ref>{{Navedi splet|url=https://lernu.net/sl/esperanto|title=Kaj je esperanto?|date=|accessdate=17.2.2017|website=lernu!|publisher=|last=|first=}}</ref> Iz korena  san- (zdrav) lahko denimo ustvarimo besede kot so:  malsana (bolan),  malsanulo (bolnik),   malsanulejo (bolnica),  sanigilo (zdravilo), saniĝinto (oseba, ki je ozdravljena bolezni),  sanigejo (kraj za zdravljenje),  malsaneto (mala bolezen),  malsanego (ekstremna bolezen),  malsanegulo(zelo bolna oseba),  sanstato (stanje zdravja),  sansento (občutek zdravja),  sanlimo (meja zdravja),  malsankaŭzanto (patogen), kontraŭmalsanterapio(terapija proti bolezni)... <ref>{{Navedi splet|url=https://lernu.net/sl/esperanto|title=kaj je esperanto?|date=|accessdate=16.2.2017|website=lernu!|publisher=|last=|first=}}</ref>
Notranja besedna struktura esperanta je aglutinacijska. Besede so torej zgrajene iz zaporedja enot, od katerih vsaka izraža določen slovnični pomen. Meje med morfemi so jasno razvidne. Morfemi se ne spreminjajo in se lahko kombinirajo v različne besede.
 
Glavne besedne vrste ([[Samostalnik|samostalniki]], [[Glagol|glagoli]], [[Pridevnik|pridevniki]] in [[Prislov|prislovi]]) imajo vedno enake končnice, ki pričajo o njihovi vrsti.
 
Vsi samostalniki se končajo na -o (domo: hiša, hundo: pes).
 
Za tvorbo množine je potrebno na konec besede dodati črko -j (domoj: hiši, hiše, hundoj: psa, psi). Dvojine esperanto nima,
 
Vsi pridevniki se končajo na -a (bela: lep, lepa, lepo).
 
Nedoločnik se konča na -i (brati: legi)
 
Končnica za sedanjik je -as, za preteklik -is in za prihodnjik -os. (jaz berem: mi legas, jaz bom bral: mi legos, jaz sem bral: mi legis) Nepravilnih glagolov esperanto nima.
 
PomembnaEsperanto staima samo dva sklona: imenovalnik in tožilnik. To nam dovoljuje, da poljubno spreminjamo besedni red v povedi ne da bi spremenili pomena. Razmerje med osebkom in predmetom je urejeno večinoma s pomočjo predlogov, ki se vežejo z imenovalnikom. Besedni red je precej prožen, najpogostejši pa je SVO (= osebek-povedek-predmet), naslednja najbolj običajna zaporednost pa je OSV (= predmet-osebek-povedek).
 
== Uradna raba esperanta ==