Sinjorija: Razlika med redakcijama

dodanih 530 zlogov ,  pred 5 leti
m
brez povzetka urejanja
m (Bot: Migracija 14 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:q914425)
mBrez povzetka urejanja
'''Sinjorija''' je oblika [[srednji vek|srednjeveške]] [[država|države]], ki se je v [[13. stoletje|trinajstem stoletju]] razvila v [[sever]]niseverni in srednji [[Italija|Italiji]] iz [[mesto|mestnih]] [[srednjeveške komune v Italiji|komun]], nastalih po zatonu [[fevdalizem|fevdalnega sistema]]. Beseda izhaja iz [[italijanščina|italijanske]] besede ''signore'' (izg. sinjore), ki pomeni ''gospod''.
 
==Zgodovinska podlaga==
Prva mesta so se večinoma ustanavljala kot komune, torej z nekakšno [[republika]]nsko ureditvijo, ki je predvidevala delitev [[oblast]]i med [[plemstvo]]m in bogatimi [[obrtnik]]i, ki so vladali skupno ([[latinščina|lat.]] ''in commune''). Toda zaradi čedalje višje ekonomske moči obrtnikov je s časom plemstvo izgubilo ugled. Začeli so poveljevati posamezniki, ki so se bili odlikovali pri obrambi mesta ali ki so kako drugače pripomogli k blaginji skupnosti. Tako so nastali ''sinjori'' (gospodje), ki večinoma niso izhajali iz plemiških [[družina|družin]], a so se večkrat vedli kot pravi novi fevdalci. Tu se je pa izkazala velika razlika med fevdalizmom in sinjorijami. Fevdalni gospodje so se opirali na podložnike, ki se nikakor niso mogli otresti njihove oblasti; okoli sinjorjev so se pa zbirali več ali manj svobodni ljudje, ki so svoje [[usluga|usluge]] nudili v zameno za [[varnost]] in [[mir (družbeno stanje)|mir]]. Predstavniki komun so bili voljeni in potrjeni od ljudstva in ko se se med njimi pojavili prvi sinjori, so morali imeti podporo prebivalstva, sicer se niso obdržali na vodilnih položajih. Tako je kmalu prišlo do nekake [[naravna selekcija|naravne selekcije]] sinjorjev, kjer so preživeli le tisti, ki so bili dovolj pravični in sposobni.
 
Seveda niti prehod iz komune v sinjorijo, niti uveljavitev raznih sinjorjev nista bili vedno mogoči brez oboroženih spopadov, pa tudi ne brez spletkarjenja in [[politika|političnih]] ukan. Italijanske sinjorije niso nastale brez prelivanja krvi, a so bile zaključek najtemnejšega obdobja srednjega veka in podlaga za moderno pojmovanje socialnega življenja v sklopu države.
 
==Nastanek sinjorij==
Sinjorije so nastajale na zelo različne načine, kar je tudi dalo vsaki posebej svojstven [[značaj]] in je večkrat bilo merodajno za vse nadaljnje politično življenje.
 
Zgodilo se je, da je bil komunski ''podestat'' ali ''capitano'' tolikokrat potrjen iz leta v leto, da je končno prejel dosmrtno investicijo.
V teh treh primerih je dosmrtno trajanje poslanstva in predvsem ugled, ki ga je človek užival, zadostovalo za povišanje predstavnika ljudstva v gospoda, ki je odločal o usodi mesta in meščanov. Danes bi lahko rekli, da je to bil [[demokracija|demokratično]] izvoljen dosmrtni [[predsednik]], a v tistih časih je lahko pomenilo, da je bil kar [[kralj]] v malem.
 
Zgodilo se je tudi, da se je komuna znašla v posebnih okoliščinah, na primer v težkih gmotnih težavah, ali pa pod grožnjo oboroženega [[napad]]anapada s strani premočnega nasprotnika. V teh primerih se je komunska srenja odločila, da se »proda ali preda«. V prvem slučaju je odstopila [[samostojnost]] v zameno za določeno vsoto [[denar]]ja, s čimer je bila trenutna [[kriza]] odpravljena, a mesto je moralo sprejeti politiko svojega dobrotnika. V drugem slučaju se je komuna raje postavila pod okrilje kakega močnega sinjorja, kakega fevdnega gospoda, [[cesar]]jevega predstavnika, kralja ali [[papež]]a, ki je tako moral rešiti vse njene probleme, a jo je seveda vključil v svoje [[posest]]iposesti. Večinoma je bil to napadalec sam, mesto se mu je enostavno predalo. V obeh primerih je bilo komune konec in nastala ali povečala se je sinjorija, ki je seveda nadalje odločala o politiki skupnosti.
 
==Zaton sinjorij==
Ko so prišli na oblast prvi sinjori, so najprej postopoma postavili v ozadje komunske ''statute'' ([[ustava|ustavo]]), ki so razdeljevali upravo mesta po zamisli skupinskega vladanja. Niso se podrejevali odločitvam srenje, pač pa so uveljavljali lastna načela in postavljali svoje [[zakon]]e. Tako se je sinjor vedno bolj povzdigoval nad upravitelje mesta. Tudi pridobitev drugih sinjorij je ustvarjala vedno večji razmik med sinjorjem in mestno upravo, saj se novi podložniki niso podrejevali mestni upravi, pač pa sinjorju osebno. V kratkem je bil njegov naslov končno priznan za [[dedovanje|dednega]]. Od tega trenutka dalje ni več govora o sinjorju, temveč o ''družini'' ali ''dinastiji'' ([[italijanščina|it.]]italijansko ''casato''). Proti koncu [[14. stoletje|štirinajstega stoletja]] je nekaterim družinam uspelo dobiti cesarjevo ali papeževo priznanje, kar jih je povzdignilo v ''prince''. Skozi vse [[15. stoletje|petnajsto stoletje]] so se sinjorije na ta način spreminjale v ''principate''. Za nekatere [[zgodovinar]]je se s tem zaključi obdobje sinjorij. Drugi menijo, da je šlo le za zamenjavo [[ime]]naimena in kvečjemu za pridobitev plemiškega [[naslov]]anaslova, zato naj bi [[zgodovina]] posameznih sinjorij obsegala tudi obdobje principata, ki ji je sledilo. Dejansko so mesta dosegla razcvet in največji pomen le kot sinjorije, medtem ko so principati v večini primerov samo povzročili – ali vsaj pospešili - [[kultura|kulturno]] in [[sociologija|socialno]] propadanje teh srednjeveških državic, ki so jih pozneje, v [[16. stoletje|šestnajstem stoletju]], tujci brez večjih težav podjarmili.
 
== Literatura ==
* John Larner: ''Italy in the Age of Dante and Petrarch, 1216–1380.'' Longman, London u. a. 1980, ISBN 0-582-48366-2 (''A Longman History of Italy'' 2).
* M. Lunari: ''Signorien und Fürstentümer''. In: ''[[Lexikon des Mittelalters]].'' Bd. 7, Sp. 1891–1894 (Literatur).
* Michael Jones (Hrsg.): ''[[The New Cambridge Medieval History]].'' Bd. 6, Cambridge 2000, speziell Kap. 15 (''Italy in the Age of Dante and Petrarch''), S. 442ff.
* Philip Jones: ''The Italian City-State. From Commune to Signoria.'' Clarendon Press, Oxford u. a. 1997, ISBN 0-19-822585-7.
 
[[Kategorija:Zgodovina Italije]]
41.177

urejanj