Heinrich Böll: Razlika med redakcijama

V času, ko je [[Konrad Adenauer|Adenauer]] deloval kot razmeroma konservativni [[kancler]], je Böll ohranjal bolj levo orientirani intelektualni profil. Leta 1970 je bil proglašen za predsednika kluba poetov, esejistov in novelistov Nemčije (PEN-klub), kar je ostal vse do leta 1972. Med letoma 1971 - 1974 je bil tudi mednarodni predsednik [[PEN klub|PEN-kluba]]. Leta 1972, ko je prejel tudi [[Nobelova nagrada za književnost|Nobelovo nagrado]], in eno leto po izidu njegovega romana ''Skupinska slika z gospo'' (sl. Drago Grah 1973), je Böll poskrbel za notranjepolitični škandal, ko se je v enem izmed esejev za časnik ''Der Spiegel'' pod naslovom ''Želi Ulrike milost ali varen prehod?'' (nem. ''Will Ulrike Gnade oder freies Geleit?'') ukvarjal z osebnostjo in razvojem teroristke [[Ulrika Meinhof|Ulrike Meinhof]]. Naslov eseja je časnik ''Der Spiegel'' spremenil proti Böllovi volji, saj se je z imenonovanjem teroristke v samem naslovu vzpostavila med avtorjem in teroristko precejšnja domačnost, kar pa ni bil Böllov namen. Od takrat dalje je veljal v konzervativnih krogih za duhovnega simpatizerja terorizma, zaradi česar je Böll trpel. Nemški poslanec [[CDU|krščanske demokratske stranke]] [[Friedrich Vogel]] je takrat govoril o Böllih in Brücknerjih kot o intelektualnih pomagačih terorizma. Ker oblast ni izključevala možnosti, da bi si iskani člani teroristične organizacije pri Böllu lahko poiskali zatočišče, so 1. junija 1972 in preiskali njegovo hišo v Langenbroichu, vendar se je Böll pet dni kasneje zaradi tega pisno pritožil zveznemu ministru [[Hans Dietrich Genscher|Hansu-Dietrichu Genscherju]]. Natančne okoliščine te akcije, še posebej število vključenih, so še danes nejasne. Medtem ko Böll zatrjuje, da je bilo v preiskavo vključenih 20 policistov, pa takratni vodja Helmut Conrads trdi nasprotno, in sicer da naj bi namreč le on in njegov sodelavec z oddelka za kriminalistiko, preiskala Böllovo hišo. Robert Spaemann, ki se je tistega dne nahajal v Böllovi hiši, pa zatrjuje, da je videl več težko oboroženih policistov. Leta 1974 je izšlo še do danes najbolj poznano delo ''Izgubljena čast'' [[Katharina Blum|Katharine Blum]] ali ''Kako nastane in kam lahko vodi nasilje'' (sl. Mira Miladinovič 1983), ki je doprineslo k debati o nasilju 1970-ih let in se kritično spopadlo z nemškim medijskim koncernom Axel Springer AG. Pripoved je bila prevedena v 30 jezikov, posnet je tudi film (režiser: Volker Schlöndorff) in samo v Nemčiji je bilo do leta 2007 prodanih skoraj šest milijonov izvodov. Knjigo so v konzervativnih krogih močno kritirali in jo – v popolnem nasprotju z njegovo osrednjo idejo - označili kot »upravičevanje terorističnega nasilja«. Med drugim je s temi besedami nastopil tudi kasnejši predsednik [[Zvezna republika Nemčija|Zvezne republike Nemčjije]], [[Karl Carstens]]. V naslednjih letih se je Heinrich Böll pretežno ukvarjal in kritično spopadal s političnimi problemi svoje domovine in drugih držav, kot na primer [[Poljska|Poljske]] ali [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]]. Tako sta bila na primer gosta v njegovem domu sovjetska disidenta [[Aleksander Solženicin]] in [[Lev Koepelev]]. V tem času pa se je ukvarjal tudi z večjimi konflikti v [[Južna Amerika|Južni Ameriki]]. Poizkušal je govoriti z ustreznimi političnimi strankami, na primer z Žensko delegacijo v [[Bolivija|Boliviji]], da bi na mestu rešili probleme. V tem času je Heinrich Böll v [[Ekvador]]ju zaradi prevelikega uživanja tobaka zbolel na ožilju desne noge. Kasneje je bil v Nemčiji tudi operiran. Ob koncu 70-tih let je podpiral [[Rupert Neudeck|Ruperta Neudecka]] in njegovo angažiranost za vietnamske “boat“[[:en:Vietnamese_boat_people|boat people”people]]” (begunciljudje, večinomaki vietnamskegaso porekla,se kiv soletih zbežalipo izkoncu vietnamske vojne iz Vietnama na čolnih in ladjicah zatekli v sosednje države Jugovzhodne Azije, nato pa so se mnogi preselili v razvite države), kar je kasneje vodilo v nastanek ''Združenja nemških zdravnikov v sili'' ([[:de:Cap_Anamur/Deutsche_Not-Ärzte|Komitee Cap Anamur / Deutsche Notärzte]]). Böll se je tudi kritično spopadal s katoliško cerkvijo in leta 1976 demonstrativno iz nje tudi izstopil. Böll je podpiral nasprotnike [[NATO|NATA]], s t. i. mirovnimi gibanji in se leta 1983 udeležil protesta na raketni postaji Mulangen. Njegovo zadnje delo ''Ženske pred rečno pokrajino'' (sl. Stanko Jarc 1987) je nastalo in izšlo leta 1985. Ta roman, tako kot tudi roman ''Rastlinjak'' (nem. ''Das Treibhaus'') Wolfganga Koeppena, nikakor ni literarni spomenik, ki bi poveličeval [[Zvezna republika Nemčija|Zvezno republiko Nemčijo]] med letoma 1949 in 1989.