Odpre glavni meni

Spremembe

m
popr
{{Infopolje Oseba|name='''Carlos Filipe Ximenes Belo}}
'''Carlos Filipe Ximenes Belo''', katoliški škof iz Vzhodnega Timorja, [[Salezijanci|salezijanec]], [[nobelovec]], * [[3. februar]] [[1948]].
 
Skupaj z [[José Ramos-Horta|Joséjem Ramos-Horto]] je prejel leta [[1996]] [[Nobelova nagrada za mir|Nobelovo nagrado za mir]] za prizadevanje za "pravično in mirno rešitev konflikta v vzhodnem Timorju."
Ko prevzame funkcijo vodenja diakonije Dili, postane dejansko vodja cerkve Vzhodnega Timorja in je tako neposredno odgovoren papežu. 6. februarja 1989 je bila posvečen v škofa škofije Lorium.<ref>Fernandes, C. The Independence of East Timor. </ref>
 
Oče Belo je bil izbira nuncija iz Džakarte in [[Indonezija|IndonezijskiIndonezijskih]]<nowiki/>h voditeljev zaradi njegove domnevne podrejenosti. Timorski duhovniki niso imeli pri imenovanju besede in niso niti prisostvovali posvečenju. Že v petih mesecih od posvečenja je vehementno izrazil nestrinjanje z brutalnim vedenjem Indonezijcev ob pokolih iz leta 1983. Cerkev je bila ena redkih inštitucij sposobna javnega delovanja z mednarodno skupnostjo in je tako javno obsodila mnoge aretacije. Belo je tako kot administrator diakonije pričel z javnim delovanjem in pisanjem pisem kljub izoliranosti od upora do Indonezijcev in nezainteresirane mednarodne javnosti.
 
V februarju 1989 je pisal tako predsedniku Portugalske, papežu, in Generalnem sekretarju OZN inter zahteval, da Združeni narodi poskrbijo za referendum, ki bo poskrbel za mednarodno pomoč in prihodnost prebivalcev, "ki umirajo kot ljudje in narod". Pisma so že aprila postala javna, on pa tarča delovanja Indonezijcev. Njegovo delovanje je postalo še bolj sporno za oblast, ko je pod svojo zaščito in v zatočišče spravil preživele iz pokola Santa Cruz leta 1991 in bil eden prvih, ki je poskrbel, da je javnost zvedela za smrt preko 250 žrtev ob okupaciji.
 
Škof Belo je  bil za svoja prizadevanja v imenu Vzhodnega Timorja bil mednarodno priznan in večkrat odlikovan. Največja nagrada je bila Nobelova nagrada, ki mu je prinesla tudi lažji dostop do različnih državnikov pri njegovem nadaljnjem delu.
 
== Nove pastoralne dejavnosti ==
Po odstopu se je škof Belo odpravil na Portugalsko na medicinsko zdravljenje. V začetku leta 2004 so želeli nekateri volilci, da vstopi v politiko, a je zavrnil takšne predloge in nadaljeval z okrevanjem.
 
V izjavi 8. junija 2004 je škof Belo povepovedal, da se bo po daljšem premišljevanju in sestankisestankovanju odločil, da se bo posvetil mladostni želji misijona tokrat diakonije [[Maputo]], sicer glavnega mesta [[Mozambik|Mozambika]]. Misijon je začel v juliju 2004; istega leta je prejel častni doktorat katoliške univerze [[CEU]] Cardinal Herrera Univerze.
 
== Reference ==