|
=== Okupacija Bosne in Hercegovine ===
Sprva je avstro-ogrsko zunanjo politiko vodil grof [[Friedrich Ferdinand von Beust]], ki se je proti hegemonistični [[Bismarck]]ovi politiki boril že kot [[Kraljevina Saška#V Nemški zvezi|saški]] ministrski predsednik. Leta 1871 pa je, ob nastopu liberalne (cislajtanske) vlade grofa [[Adolf Karl Daniel von Auersperg|Adolfa Auersperga]], prevzel vodenje zunanjega ministrstva madžarski grof [[Gyula Andrássy starejši]] in preusmeril avstro-ogrsko zunanjo politiko v sodelovanje z nemškimNemškim cesarstvom. Prijateljske odnose je skušal gojiti tudi z Rusijo in Italijo in ob svetovni razstavi so se tako na Dunaju leta 1873 srečali trije cesarji (ruski, pruski, avstro-ogrski) in italijanski kralj.
Zaradi križanja interesov na Balkanu pa prijateljstvo z Rusijo ni moglo dolgo trajati. V srbsko-turškoosmansko vojno (1876-78) in [[Rusko-turška vojna, 1877|rusko-turškoosmansko vojno]] (1877-78) se Avstro-Ogrska ni vmešala. Skupaj z ostalimi evropskimi velesilami pa je nastopila proti Rusiji na [[Berlinski kongres|berlinskem kongresu]] (junij-julij 1878), ki je pod Bismarckovo taktirko ozemeljsko na novo razdelil Balkan in močno spremenil delitev ozemelj, ki si jo je zamislila Rusija v [[Sanstefanski mir|sanstefanskem miru]]. Berlinski kongres je povečani Srbiji in Črni gori še formalno potrdil samostojnost, Avstro-Ogrska pa je dobila pravico okupirati [[Bosna in Hercegovina#Avstro-Ogrska|Bosno in Hercegovino]], v kateri se je od leta 1852 zvrstilo zaporedje uporov krščanske raje proti osmanskemu gospostvu. Deželi so naseljevali [[Pravoslavje|pravoslavci]] (preko 40 %), ki so vsaj deloma želeli priti pod Srbijo, [[muslimani]] (manj kot 40 %), ki so imeli v svojih rokah dejansko gospodarsko moč in so želeli ostati pod oblastjo osmanske države, in [[Katolištvo|katoličani]] (manj kot 20 %), ki so želeli vključitev v Avstro-Ogrsko. Ta je morala vvložiti veliko vojaških naporov (boji pri [[Maglaj]]u, [[Jajce, Bosna|Jajcu]] in [[Banjaluka|Banjaluki]], v katerih je na avstro-ogrski strani sodelovalo veliko Slovencev), da je deželi dejansko okupirala (garnizije je imela tudi v [[Sandžak]]u, strateško pomembni povezavi med Srbijo in Črno goro) in potem še veliko sredstev v gospodarstvo, šolstvo in zdravstveno oskrbo, da je kolikor toliko pridobila prebivalstvo na svojo stran.
<ref>v tajnem sporazumu s Porto je Andrássy zagotovil, da bo še naprej spoštoval vrhovno oblast sultana.</ref>,
v katerih se je od leta 1852 zvrstilo zaporedje uporov krščanske raje proti turškemu gospostvu. Deželi so naseljevali [[Pravoslavje|pravoslavni]] Srbi (preko 40 %), ki so želeli priti pod Srbijo, [[muslimani]] (manj kot 40 %), ki so imeli v svojih rokah dejansko gospodarsko moč in so želeli ostati pod Turčijo, in [[Katolištvo|katoliški]] Hrvati (manj kot 20 %), ki so edini želeli vključitev v Avstro-Ogrsko. Ta je morala v naslednjih letih vložiti veliko vojaških naporov (boji pri [[Maglaj]]u, [[Jajce, Bosna|Jajcu]] in [[Banjaluka|Banjaluki]], v katerih je na avstro-ogrski strani sodelovalo veliko Slovencev), da je deželi dejansko okupirala (zavzela je tudi [[Sandžak Novi Pazar]], strateško pomembno povezavo med Srbijo in Črno goro) in potem še veliko sredstev v gospodarstvo, šolstvo in zdravstveno oskrbo, da je kolikor toliko pridobila prebivalstvo na svojo stran.
=== Vključitev v Bismarckov sistem zavezništev ===
|
