Opera: Razlika med redakcijama

odstranjenih 11.938 zlogov ,  pred 3 leti
m
vrnitev sprememb uporabnika 193.2.168.58 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Uporabniškoime
m (vrnitev sprememb uporabnika 193.2.168.58 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Uporabniškoime)
{{drugi pomeni}}
Č
 
eprav je opera sorazmerno mlada umetnost in se za
 
č
 
enja njena zgodovina
 
š
 
ele konec 16.
 
stol., se je
 
drama z glasbo
 
zdru
 
ž
 
ila
 
ž
 
e veliko prej. Glasba je imela va
 
ž
 
no vlogo
 
ž
 
e v stari
 
gr
 
š
 
ki tragediji. Ta je vsebovala zborovske pesmi, ki so jih napisali (komponirali) pesniki sami.
 
Podobno je bilo tudi v Rimu.
 
Z renesanso je zmagala posvetna umetnost in s tem tudi posvetna drama. Proti koncu 15. stol.
 
so za
 
č
 
eli izvajati v Italiji anti
 
č
 
na dela v izvirniku in prevodu. Kmalu so nastajale tudi nove
 
dramske stvaritve, vendar
 
š
 
e zmeraj pod okriljem klasi
 
č
 
nih vzorcev. Od srede 16. stol. so bile
 
posebno priljubljene
 
pastorale
 
, ljubezenske igre iz pastirskega
 
ž
 
ivljenja. Na robu razvoja, ki
 
vodi k rojstvu opere, so
 
madrigalne veseloigre
 
. To so uglasbene veseloigre, v obliki
 
zborovskih madrigalov.
 
Č
 
eprav so bile
 
pastorale in intermediji
 
(ti so se razvili iz pastorel)
 
ž
 
e
 
dokaj blizu operam, vendar niso imele tistega, kar je pri operah bistveno –
 
stil solisti
 
č
 
nega
 
petja.
 
Ta stil so realizirali konec 16. stol. skladatelji
 
florentinske camerate
 
– literarnega in
 
glasbenega kro
 
ž
 
ka pod okriljem grofa Giovannija de Bardija in pozneje Jacopa Corsija.
 
Ustvarili so
 
monodijo, enoglasno
 
, ve
 
č
 
krat afektivno poudarjeno
 
solisti
 
č
 
no pevsko melodijo
 
recitativnega
 
ali tudi
 
kantabilnega zna
 
č
 
aja
 
. Spremljali so jo na
 
č
 
embalu, lutnji
 
ali
 
orglah
 
s
 
preprostimi akordi. Opera se je pojavila iz te
 
ž
 
nje da obnovi staro tragedijo, ki ni bila v celoti
 
uglasbena. Tako je nastalo nekaj novega, nekaj kar predstavlja za
 
č
 
etek glasbene dramske
 
oblike, ki ji pravimo opera. Pojavila se je najbr
 
ž
 
leta
 
1591
 
, ko so (kot priznava
 
Jacopo Peri
 
, ki
 
velja za prvega opernega skladatelja) uprizorili na medicejskem dvoru v Florenci kratki, v
 
celoti komponirani pastoralni igri »Il Satiro« in »La Disperazione di Felimo«. Avtor teh dveh
 
iger je Emilio de Cavalieri, ki je umrl leta 1602. Prvi pravi primeri opere datirajo v leto 1600.
 
Tedaj so v Firencah slavili poroko francoskega kralja Henrika IV. z Marijo de'Medici. Za to
 
prilo
 
ž
 
nost sta skladatelja Jacopo Peri in Giulio Caccini zlo
 
ž
 
ila na besedilo »Euridice« (napisal
 
jo je Rinuccini) vsak svojo opero. Igrali so le Perijevo. Caccini je moral na krst svoje oper
 
č
 
akati do leta 1602. V tej (prvi) operi gre za star mit o
 
č
 
ude
 
ž
 
nem pevcu
 
Orfeju
 
, ki gre v
 
podzemlje iskat svojo
 
ž
 
eno Evridiko – ta mit verjetno
 
ž
 
e vsi poznate.
 
Prve opere
 
Prvo opero je napisal italijanski skladatelj Jacopo Peri. Imenovala se je
 
Dafne
 
, prvi
 
č
 
pa so jo
 
izvedli v Firencah leta 1597. To je bil poskus skupine italijanskih umetnikov, u
 
č
 
enjakov in
 
plemi
 
č
 
ev, da bi se vrnili  k preprostosti gr
 
š
 
ke anti
 
č
 
ne drame. Ti
 
č
 
lani florentinske
 
camerate
 
(dru
 
ž
 
be)   so
 
č
 
utili,   da   je
 
tkanje   zapletenih   zvo
 
č
 
nih   linij   v   srednjeve
 
š
 
ki   cerkveni   glasbi   in
 
posvetnih   madrigalov   postalo   nekaj   zamotanega,   da   se   je
 
č
 
ustvo   izgubilo   v   go
 
šč
 
avi   not.
 
Njihov   vodja   Giovanni   de’     Bardi   je   prepri
 
č
 
anje   camerate   preprosto   izrazil   takole:   »Pri
 
komponiranju   se   bomo   posebej   trudili   z   dobro   uglasbitvijo   verzov   in
 
č
 
im   bolj   jasnim
 
deklamiranjem besedila!«.
 
Č
 
eprav je glasba za Dafne izgubljena, se je ta tip skladbe hitro uveljavil. Za
 
č
 
etki so se ujemali
 
s
 
č
 
asom ustvarjanja
 
Claudia Monteverdija
 
<nowiki>;</nowiki> najve
 
č
 
jega italijanskega skladatelja tistega
 
č
 
asa.
 
Monteverdi   je  prvo  opero
 
Orfej
 
napisal   leta   1607,  zadnjo,
 
Kronanje   Popeje
 
pa  leta  1642.
 
Monteverdi in njegovi sodobniki so uveljavili splo
 
š
 
no operno formulo, ki se je obdr
 
ž
 
ala za
 
zmeraj.
 
Glavni deli opere so
 
<nowiki>:</nowiki>
 
petje solisti
 
č
 
ne arije, dueti in ve
 
č
 
ji ansambli
 
, v katerem osebe
 
izra
 
ž
 
ajo svoja
 
č
 
ustva;
 
neenaki recitali
 
(na pol poti med petjem in govorjenjem), v katerih te
 
č
 
e
 
pripoved   in   razlaga   dogajaje;
 
č
 
vrsti   zbori
 
,   ki   izhajajo   iz   zborov   v   gr
 
š
 
ki   anti
 
č
 
ni   drami   in
 
ustvarjajo   vokalno   veli
 
č
 
astje;
 
instrumentalne   uverture
 
,   ki   so   bile   v   za
 
č
 
etku   namenjene
 
prihajanju in umirjanju ob
 
č
 
instva, ter
 
medigre
 
, ki spremljajo menjavanje scenerije.
 
Naglobje korenine je opera razumljivo pognala v
 
Italiji
 
, kjer se je rodila. Tudi v
 
Nem
 
č
 
iji
 
so
 
celo majhni dvori premogli svoje operne skladatelje, v
 
Angliji
 
pa je po dr
 
ž
 
avljanski vojni leta
 
1640   Cromwellov   puritanski   re
 
ž
 
im   prepre
 
č
 
il   rast   opernih   talentov.   Izjema   je   bil
 
Henry
 
Purcell.
 
Opera
 
Dido in Enej
 
, ki jo je napisal leta 1689 za dekli
 
š
 
ko
 
š
 
olo, je bila edina opera
 
kakega angle
 
š
 
kega skladatelja vse do ve
 
č
 
kot 250 let mlaj
 
š
 
ega Brittnovega Petra Grimesa.
 
Purcellova   zgodnja   smrt   leta   1695   je   naredila   prosto   pot   H
 
ä
 
ndlovi   prevladi   na   angle
 
š
 
kem
 
glasbenem prizori
 
šč
 
u.
 
G.F. H
 
ä
 
ndel
 
se je rodil v nem
 
š
 
kem Halleju leta (1685) kot Bach. Bil je
 
svetovljan, ki je najprej hitro naredil uspe
 
š
 
no kariero v Italiji, nato pa se je leta 1712 naselil v
 
Angliji.  Leto prej je v Londonu do
 
ž
 
ivel  uspeh z opero
 
Rinaldo
 
. Leto za letom  so nato tri
 
desetletja   nastajale   njegove   nove   in   nove   opere.   H
 
ä
 
ndel   se   je   vrgel   v
 
ž
 
relo   londonskih
 
prerekanj; tekal je za pevci po Evropi, najemal gledali
 
šč
 
a in nenehno prerekal s tekmeci.
 
Nikjer na starem kontinentu   pa ni ri
 
š
 
lo do takega preloma. Po Monteverdiju so v Italiji v
 
nepretrganem   loku   ustvarjali   mnogi   avtorji,   med   njimi
 
Cavalli,   Alessandro   Scarlatti
 
,
 
Vivaldi,
 
in
 
Pergolesi
 
. V Franciji je od Lullyja prevzel
 
ž
 
ezlo Rameau in vladal v prvi polovici
 
18. stoletja.
 
Pomembni skladatelji opere v Baroku
 
CLAUDIO MONTEVERDI
 
Monteverdi   se   je   rodil   leta   1567   v   Cremoni.   Pred   javnostjo   pa   je   nastopil
 
ž
 
e   zgodaj,   pri
 
š
 
estnajstih, z duhovnimi madrigali.
 
Monteverdi je bil najpomembnej
 
š
 
a osebnost italijanskega zgodnjega baroka. Monteverdija bi
 
lahko imenovali za predhodnika programske glasbe. Napisal je prvo opero, ki je obstala do
 
danes. To je opera
 
Orfej
 
. V operi Orfej je pokazal, da obvlada violinsko igro.  Bil je pevec in
 
violinist na dvoru v Mantovi.   Monteverdi je s svojim delom presegel florentinske poskuse;
 
namesto eksperimentiranja je ustvaril mojstrsko delo.
 
Poleg slavne opere Orfej je napisal tudi opero
 
Arianna
 
. Iz te opere je ohanjen samo en del,
 
»Arianina to
 
ž
 
ba«, ki je navdu
 
š
 
ila
 
š
 
e ostale skladatelje, da so za
 
č
 
eli pisati opere.
 
Claudio Monteverdi je umrl leta  1643, v svojem 76. letu starosti.
 
HENRY PURCELL
 
Angle
 
š
 
ki skladatelj in organist Henry Purcel, se je rodil leta 1659. Bil je iz glasbene dru
 
ž
 
ine,
 
njegov brat Daniel je bil ugleden glasbenik, prav tako pa tudi njegov o
 
č
 
e. Z osemnajstimi leti
 
je   postal   dvorni   skladatelj   za   violine,   kasneje   pa
 
š
 
e   organist.   Bil   je   ze
 
č
 
etnik
 
angle
 
š
 
ke
 
nacionalne glasbe in mojster vokalne glasbe.  Njegov u
 
č
 
itelj je bil prav tako slavni John Blow.
 
Njegova najbolj znana opera je opera
 
Dido in Enej
 
, ki je so jo izvedli leta 1689. To je bila
 
tudi edina Purcellova popolno dokon
 
č
 
ana opera. Napisana je bila za internat nekega gospoda
 
v Chelseaju.
 
Henry Purcell je postavil  temelje juna
 
š
 
ko­britanskega sloga opere, ki ga je kasneje dopolnil
 
Nemec Georg Friedrich H
 
ä
 
ndel.
 
GEORG FRIEDRICH H
 
Ä
 
NDEL
 
H
 
ä
 
ndel se je rodil istega  leta  kot Johann Sebastian Bach, leta  1685. Vendar v nasprotju z
 
Bachom   ni   izhajal   iz   glasbene   dru
 
ž
 
ine.   Njegov   o
 
č
 
e   je   bil   t.i.   »kirurg«   v   knezovi   dru
 
ž
 
bi.
 
H
 
ä
 
ndel   je   od
 
š
 
el
 
š
 
tudirat   pravo,
 
saj   njegov   o
 
č
 
e   ni   odobraval
 
glasbenega poklica.
 
Vendar ni dolgo zdral in je zato
 
od
 
š
 
el v Hamburg, sredi
 
šč
 
e nem
 
š
 
ke
 
opere.   H
 
ä
 
ndel   je   za   Hamburg
 
skomponiral   ve
 
č
 
oper.   Najbolj
 
znana opera je opera
 
Rinaldo
 
.
 
Med   ustvarjanjem   njegovega
 
zadnjega   dela,   oratorija   z   imenom
 
Jefte, je oslepel. Zadnja leta je pre
 
ž
 
ivel odmaknjen od sveta, a je
 
š
 
e vedno igral na orgle. Umrl
 
je leta 1759, pokopali pa so ga med najpomembnej
 
š
 
imi Angle
 
ž
 
i, saj je ve
 
č
 
ino svojega
 
č
 
asa
 
pre
 
ž
 
ivel v Angliji.
 
Izvajanje in pomen opere v Baroku
 
Izvajanje opere v baroku je bilo zelo pomembno. V Italiji,  kjer se je opera razvila, se ljudje
 
niso naveli
 
č
 
ali poslu
 
š
 
ati ene in iste opere; izvedba jim je bila va
 
ž
 
nej
 
š
 
a od dela.
 
Ž
 
e zgodaj so v
 
Benetkah
 
ustanovili javno operno gledali
 
šč
 
e, ki odtlej stalno uprizarja opere tudi za
 
š
 
iroko
 
ob
 
č
 
instvo. Kdor je hotel slediti dogajanju s knji
 
ž
 
ico v roki, si je pri
 
ž
 
gal na svojem prostoru
 
vo
 
šč
 
eno sve
 
č
 
ko, ki jo je prinesel s seboj. Gledali
 
šč
 
e je sicer bilo zelo slabo razsvetljeno. Na
 
odru je gorela majhna
 
bakla
 
, na straneh proscenija pa sta stali na lesenih stebrih
 
dve oljnati
 
svetilki
 
. Operni obiskovalci se niso vedli prav ni
 
č
 
podobno dana
 
š
 
njim. Na ogledu opere so
 
spro
 
šč
 
eno trli orehe in mlaskajo
 
č
 
e pili osve
 
ž
 
ila, ki so jih glasno hvalili prodajalci.
 
Pri   izvajanju   opere   je   imel   tudi
 
orkester
 
pomembno   vlogo.   Orkester   so
 
sestavljali
 
dva
 
č
 
embala, dve basovski violini, deset viol, dve violini, dve veliki
 
kitari,   dvoje   majhnih   orgel,   tri   basovske   gambe,
 
š
 
tiri
 
pozavne,   regal   (
 
majhne   orgle   z   jezi
 
č
 
nimi   pi
 
šč
 
almi
 
),   dva
 
cinka,   piccolo­flavta   in
 
š
 
tiri   trobente.
 
Brenkala   in   temni
 
glasovi viol so dajali zna
 
č
 
ilen zvok baro
 
č
 
nemu orkestru.
 
violina
 
pozavna
 
Sprva je bila opera namenjena le plemi
 
š
 
ki dru
 
ž
 
ini; njihovim porokam, veselicam in ve
 
č
 
erjam.
 
Omejitev na plemi
 
š
 
ki sloj pa ni dolgo trajala, saj je hitro postala nova popularna umetni
 
š
 
ka
 
oblika.
 
Pomen opere se je skozi barok spreminjal. Sprva je bila opera
 
solo petje s spremljavo basa
 
, s
 
katero   so
 
ž
 
eleli   obuditi   starogr
 
š
 
ke   drame,   posebno   tragedije.   Kasneje   so   strnili
 
besedo   in
 
glasbo
 
v   operi.   V   nadaljnjem   razvoju   dobi   premo
 
č
 
glasba.   Kasneje   pa   pride   nasprotje   te
 
opere, kjer si poezija spet pridobi prvo mesto. Tako klasi
 
č
 
ni tip resne italijanske opere vsebuje
 
glasbeno­dramati
 
č
 
ne prizore, v katerih imata balet in zbor novi tehtni funkicji.{{drugi pomeni}}
 
[[Kategorija:Opere|*]]
227

urejanj